Slovenka, ki jo cenijo Kitajci

Legenda: Hrastničanka Andreja Ojsteršek Urh je vtisnila globok pečat kot igralka in trenerka namiznega tenisa.
Fotografija: Andreja Ojsteršek Urh: » Lani sem bila 268 dni zdoma, sicer pa sem praviloma od 150 do 200 dni na poti.« FOTO: Jože Suhadolnik

 

 
Odpri galerijo
Andreja Ojsteršek Urh: » Lani sem bila 268 dni zdoma, sicer pa sem praviloma od 150 do 200 dni na poti.« FOTO: Jože Suhadolnik    

Danes 58-letna Andreja Ojsteršek Urh je razpeta med nemškim Saarbrücknom in rodnim Hrastnikom, kjer je z namiznoteniškim loparjem gor zrasla v izvrstno igralko. Leta 1979 je na mladinskem EP osvojila bron, stara 15 let in pol je že igrala za članice nekdanje skupne države, bila je tudi državna prvakinja Jugoslavije. Povprečje je ni nikoli zanimalo.

Niti danes, ko je selektorica naše namiznoteniške reprezentance, s katero se je uvrstila na olimpijske igre. Pod njenim patronatom se razvija 23-letni Darko Jorgić, danes eden najboljših igralcev v Evropi. Skrbi za moško reprezentanco, kar v (moškem trenerskem) svetu ni ravno praksa. A Andi ruši tabuje in postavlja nove standarde. Predvsem pa gazi svojo gaz, svojo pot.

Novo leto je tu. Ste taki, da bi v novo leto vstopili z zaobljubo?

Nisem te sorte človek, ki bi si dajal zaobljube. Da bi se na primer odločila in rekla, da bom shujšala za pet kilogramov. Ko pogledam nazaj, vidim, da sem bila v aktivni igralski karieri precej stroga do sebe. Tole lahko, tega ne smem. Treniram toliko in toliko. Bila sem dosledna in sem se tega striktno držala. Zdaj do sebe nisem, sem pa zelo zahtevna do drugih, predvsem okoli sebe.

Kako je to videti v praksi?

Varovancem nenehno pošiljam različne videe z analizo igre, pišem jim taktiko, jih zasipavam s podatki. Ves čas jih gnjavim z novimi posnetki in informacijami. Včasih si rečem: ubogi Darko, tudi Bojanu Tokiću ni bilo lahko, ko je bil poleg. Taka sem (tudi) zato, ker sem ženska. Tudi zato se moram v tem poklicu dokazovati za stopnjo več.

Je to še vedno nujno?

Danes na vrhunski ravni, kjer smo, tega ni več. Včasih sem kar presenečena, ko do mene prihajajo trenerji ali pa igralci iz tujih reprezentanc in me prosijo za nasvet.

So bili pa očitno vaši trenerski začetki zavoljo tega, ker ste ženska, težji?

Ja, to pa. Spomnim se časa v Italiji, med letoma 1989 in 2001, to je bilo eno lepših obdobij mojega življenja. Se pa je dogajalo, da moški trener ne bo priznal poraza, pa bo provociral pa še kaj bi se našlo. A smo bili kmalu tako superiorni, da se je tudi to končalo. V sedmih letih smo v italijanskem namiznoteniškem centru vzgojili šest reprezentantov, nabralo se je državnih naslovov.

Tudi v Sloveniji smo imeli center, z možem Jožetom, nekdaj vrhunskim igralcem, reprezentantom, sta uspešno delala. Centra pa danes ni več. Škoda, a ne?

Imeli smo ga na Otočcu. Pa se je zgodilo, da kak mlad igralec ni napredoval, kot so pričakovali. In so hitro rekli, da zato, ker se dela vse za Darka Jorgića. Bom direktna: za Darka bi poskrbela, če bi ta center bil ali pa ne. Sprva bi delal v Hrastniku, potem bi šli v tujino, pa tudi več priprav na Kitajskem bi imel. V vsakem primeru bi mu uspelo! Sicer pa bi bilo dobro, da se tak center v Sloveniji obnovi, najbolj optimalno bi bilo, da bi ga imeli v Ljubljani ali Mariboru. Ob tem velja spomniti, da smo z delom v centru na Otočcu dva tekmovalca spravili med najboljših sto na svetu.

Je pa v nemškem Saarbrücknu nastala prava slovenska kolonija. Prvi lopar je Darko, tu sta še Deni Kožul in Peter Hribar.

Da razčistimo: v tem klubu je trener moj mož Jože Urh. Pogosto prihajam v Nemčijo, ker sem selektorica moške reprezentance. Nisem te sorte, da bi fante le prijavila na turnir, se usedla na letalo in jih tam odvodila. Tega ne znam niti ne zmorem. To je v bistvu larifari sistem. Sem zagovornica prakse, da moram imeti igralca v procesu treninga, da ga vidim, kaj in kako dela, da mu dajem prave vaje.

Torej pripravljate reprezentanco v okviru kluba?

Tako nekako. Vedeti moramo, da je nemška zvezna liga zelo naporna in zahtevna. Poleg tega se igra še liga prvakov. Bilo bi nesmiselno, za igralce pa prenaporno, da bi jih potem še vabili domov na priprave. Da lahko delamo, kot delamo, gredo zasluge tudi Darkovemu in Denijevemu statusu. Darko je prvo ime blagovne znamke Tibhar, ki je sponzor kluba 1. FC Saarbrücken TT – Tibhar. Dejansko pa je tam sistem priprav tudi cenovno za nas najbolj primeren.

Vrsto let trdite, da je Darko Jorgić izjemen igralec. Morda on o tem kdaj ni bil prepričan?

Ko je Darko končal mladinski staž, sem vedela, da je igralec, ki spada med 50 najboljših na svetu. Ko nam je to uspelo, sem mu le rekla: sori, Jorga, vidim te med top 10 na svetu. Niti moj mož Jože temu ni verjel. Ko si med top 10 in se ti še poklopi žreb, si hitro nosilec medalje na svetovnem prvenstvu. Ko smo prišli do te stopnje, mi je Darko začel verjeti! Večkrat mi je sicer rekel: vi mene preveč hvalite, pa samo vi me hvalite, nihče drug … Pa sem mu samo rekla: Darko, ti samo meni verjemi, greva dalje. Zdaj čuti, da je konkurenčen, da je močan. Ocenjujem, da bo pri 27, 28 letih igral najboljši namizni tenis v življenju.

Se v Sloveniji zavedamo, kako dober je v svetovnem merilu?

Naš predsednik zveze to ve! Tudi slovenska javnost to vse bolj ve. Zaradi Darka je namizni tenis vse bolj prepoznaven tudi medijsko. Predvsem pa je s svojo igro zelo specifičen in gledljiv za svetovno javnost. Njegovi obračuni z Ma Longom imajo več kot 250.000 ogledov. S tem svojim bekendom je nepredvidljiv.

FOTO: Jože Suhadolnik
FOTO: Jože Suhadolnik

Je kakšna anekdota iz časov, ko vam še ni toliko zaupal?

Darko je sicer vodljiv igralec. Ima svoje mnenje, če mu kaj ni jasno, bo vprašal. Se pa spomnim državnega prvenstva pred leti. Po daljši odsotnosti je na prvenstvu spet nastopil Bojan Tokić. Kak teden pred prvenstvom sem Darku rekla, da si želim, da igra proti Bojanu. Pa zabičala sem mu, da nima kaj izgubiti, star je bil 16 let, Bojan pa favorit. Sem pa hotela videti, kje je. Na koncu je bilo 4:2 za Tokića. Ko sva se vračala domov, pa je rekel: Joj, če bi vam bolj verjel, bi lahko dobil še kak set … Z mano na klopi je naredil vse. Čas prinese spoznanje, začel je verjeti. Ve, da ne sadim rožic.

Vas še vedno vika?

Še vedno. Zgodba je malce čudna, posrečena. Sem se navadila tega. Ne nazadnje sem starejša od njegove mame. Vikajo me vsi fantje, Bojan Tokić me še danes vika. Je pa res, da me kliče tudi Andi.

Je bilo nekako naravno, da ste tako odločno šli v trenerske vode?

To so bili še časi nekdanje Jugoslavije: dekleta smo šla lahko v tujino stara 26 let, fantje pa 28. V roki sem imela ponudbo za igranje v nemški zvezni ligi, v drugi roki pa sva imela z Jožetom opcijo, da greva za trenerja v Italijo. Tu sva šla od pridobivanja začetnikov do reprezentance. Trenerstvo je bilo zame precej bolj samoumevno kot to, da bi bila učiteljica športne vzgoje. Vem, da sem kot trenerka naredila kako napako, verjetno je kdo tudi končal namizni tenis zaradi mene. Zelo sem bila stroga. Verjetno tudi zato, ker sem imela v svoji karieri take trenerje.

Bitk ne bijete le ob namiznoteniških mizah, zmagali ste tudi življenjsko bitko, premagali raka. Dva tumorja, eden velik za rokometno žogo. Ste danes morda kaj bolj prizanesljivi do sebe?

Včasih si mislim, da sem tak bedak. En tak ignorant. Dve leti in pol bo že od takrat. A mi je istočasno šlo življenje tako hitro dalje … Pet dni po odpustu iz bolnišnice sem že bila na treningu. Dokler me telo ne bo spet ustavilo, ne bom dojela, da je bilo z mano kaj narobe. Danes sem dobro, nič me ne boli. Sprva sem še šest mesecev po operaciji kontrolirala kri in vodo. Danes ne več. Tudi šestim ali sedmim cigaretam na dan se ne bom odpovedala, spim od pet do šest ur na dan. Alkohola ne pijem. Precej sem na svežem zraku. Spomladi in jeseni rada delam na vrtu okoli hiše. Rada imam, da je to urejeno.

Ste kaj več doma zaradi covida?

Če ne bi imela takega moža, bi mi že zložil kovčke pred vrata in rekel, da to tako ne gre. Lani sem bila 268 dni zdoma, sicer pa sem praviloma od 150 do 200 dni na poti. Tudi letošnji koledar je poln.

Z možem imata sina. Zmoreta, da ne bi govorila o namiznem tenisu?

Ker je Jože tudi iz teh vod, mi je v življenju precej lažje. Ko prideva skupaj s treninga, pripravim kosilo, on pa zadaj že brenči in me sprašuje, ali sem videla ta udarec in kako je reagiral ... Skratka ves čas: namizni tenis. Tudi zato je najin sin pri 15 letih rekel, da je v naši hiši namiznega tenisa preveč, pa se je odločil, da bo risal.

Trenerji ste na trgu. Poznate stalno službo ali kaj bolj dolgoročnega?

Celo življenje sva espejevca. Vsako leto podpisujeva pogodbo tako z NTZS kot v tujini. Včasih si rečem, še tole podpišem, potem pa upokojitev, pa mi vsi povedo, da ne bom mogla biti doma. V 36 letih delovne dobe, kolikor je imava, sva le dve leti prejemala plačo – to je bil projekt razvoj kadrov v športu, ki je potekal v sodelovanju z OKS.

Verjetno so v minulih letih prišle konkretne ponudbe?

Pred nekaj leti so me vabili na Kitajsko, kjer sva z Darkom trenirala. Vse so spremljali in snemali, sem izvedela. Ponudili so mi, da ostanem na univerzi, kjer bi delala z mladimi, pridobila bi tudi certifikat vrhunskega trenerja. Pa sem se jim zahvalila in opravičila, ker sem jih zavrnila. Morda bi ostala, če bi bila stara 25 let. Pač ni vse v denarju. Če bi gledala na denar, ne bi delala v Sloveniji. A smo naredili tako zgodbo, tako sem zagamana, da hočem videti, kaj je in kaj ni dosegljivo!

Kdaj torej z Darkom na trening na Kitajsko?

Problem je predvsem njegov urnik tekmovanj. Za dva tedna se ne izplača, potrebovali bi vsaj mesec dni. Sem pa vesela, ker Kitajci Darka cenijo. Znameniti Ma Long je pred Tokiem dejal, da si ga v žrebu ne želi. Merila sta se že leta 2020 na turnirju World Tour na Kitajskem. Zmagal je Ma Long, do mene pa je prišel domači fotograf in povedal, da še ni videl tako prestrašenega Ma Longovega trenerja. Kitajci so po turnirju dali vedeti, da sva z Darkom vedno dobrodošla pri njih. Za dodatno presenečenje pa so poskrbeli pri njihovi zvezi, ki je krila vse najine stroške. Ko to doživiš, veš, da si na pravi poti.

Komentarji: