Sramota so tokijska prizorišča iz lesa pragozdov

Pandemija gor ali dol, šport, ki je tako ali tako le še posel, gor ali dol, zrak v Evropi je zaradi ustavitve industrije dvakrat čistejši, kot je bil pred krizo. Pa tudi Himalajsko gorovje se zdaj jasno vidi iz 200 km oddaljene severne Indije, seveda zdaj brez množičnega onesnaževanja. Pa nismo švedska okoljska aktivistka Greta Thunberg ali kritični ameriški filmski režiser Michael Moore, smo le prebivalci te zemeljske oble, ki jo človek s svojimi miselno-političnimi in gospodarskimi izkoriščevanji pelje na rob obstoja, kot da je zemeljska obla večna in za vse čase. Kaj lahko šport postori za čistejše okolje? No, že pri gradnji štadionov se lahko stori velik korak naprej, kitajski arhitektonski čudeži so jim po umetniško-zgodovinski duši tudi lastni, Evropa pa iz mračnega srednjega veka ...