Tudi Jan Oblak občutil novodobno moč glavnega mesta

»Težko si predstavljate, tako kot seveda tudi vsi moji soigralci, saj z izjemo glavnega mesta v teh dneh niste imeli priložnosti videti še drugih delov te zares ogromne države, a tu še zdaleč ni vse tako lesketajoče kot v Astani,« nam je pred dnevi na prizorišču svetovnega prvenstva skupine B dejal dolgoletni slovenski reprezentant Sabahudin Kovačević, v tej slačilnici risov edini, ki je igral v Kazahstanu, in sicer za moštvo iz Karagande, drugega največjega mesta v državi 19 milijonov prebivalcev. Gre pa za deželo, ki je z 2,7 milijona kvadratnih kilometrov po površini 9. največja na svetu ...

Podobno kot mnogi domačini je tudi Kovačević za metropolo in obenem mesto tega hokejskega prvenstva uporabil naziv Astana, ki pa je od lanskega septembra pospravljeno v skladišče zgodovine. Vplivni predsednik države Nursultan Nazarbajev, pozneje je sicer marca letos odstopil s položaja, mu je namreč podaril svoje ime, pravzaprav je uradno takšno odločitev sprejel parlament, tako je mesto mogočnih palač in stolpnic postalo Nur-Sultan.



In kot se seveda spodobi ob novonastalih klinikah z vrhunskimi specialisti, univerzi uglednih profesorjev, razkošnih muzejih, operi in baletu, tako značilnima za prostor nekdanjega sovjetskega imperija, je bilo treba poskrbeti še za vrhunski šport. Tako za objekte kot vsebino.
 

Spomin na ligo prvakov

Na močvirnatem polju je nastal športni park, ki mu zlahka zavidajo tudi v kakšni od krepko bogatejših držav, kot je Kazahstan. Nogometno areno s 30.000 sedeži so zgradili pred natanko desetletjem, skrbni so z njo kot s stekleničko vode v vroči puščavi, nikakršno prepričevanje strogega varnostnika nam ni pomagalo, da bi si jo za hip ogledali od znotraj. Še tisto eno fotografijo, ki smo jo naredili z mobilnim telefonom ob vstopu skozi naključno na stežaj odprta vrata, smo morali pozneje v njegovi navzočnosti v hipu izbrisati.



»Arena ni za obiskovalce, pravzaprav ni za nikogar, razen za uslužbence in športnike, ki tu vadijo,« je bil jasen, potem ko nikakršno prepričevanje ni več našlo poti do cilja. Na včerajšnjo nedeljo, ko je prav med zadnjo slovensko tekmo na hokejskem SP skupine B igrala domača FC Astana za točke v kazahstanski ligi, so seveda obiskovalci dobrodošli, a ti nikdar niti do četrtine zmogljivosti ne napolnijo tribun.

»Jasno, da je bilo povsem drugače, ko smo tu imeli ligo prvakov. Tega domačini zlepa ne bodo pozabili. Najprej se je to moštvo za začetek kvalifikacij mučilo z vašim Mariborom, nato smo imeli nogometno dramo proti HJK iz Helsinkov – po 1:1 na tujem je Astana z golom v zadnji minuti, povrh z igralcem manj, doma zmagala s 4:3 –, v zadnjem kolu kvalifikacij je 'padel' še Apoel in velika zgodba se je začela,« se dobro spominja kolega Dinar Kadirov, komentator na javni TV, specialist zlasti za nogomet in nekatere borilne panoge ter moderator hokejskega studia na tem svetovnem prvenstvu.

Astano je takrat natančno spremljal v živahni jeseni 2015, ko je nato v skupinskem delu prestižnega klubskega tekmovanja dvakrat remizirala z Galatasarajem ter po točko doma odščipnila favoriziranima Atleticu z Janom Oblakom v vratih ter Benfici.


 

Hrvat in Belorus ljubljenca občinstva

Sicer pa vodilni kazahstanski klub tako po uspehih v zadnjih letih kot tudi proračunu, ki naj bi se sukal okrog 40 milijonov dolarjev na leto, nima prav široke baze privržencev. Gre vendarle za novodobno zgodbo zadnjega desetletja. Med navijači sta najbolj priljubljena Dalmatinec Marin Tomasov (bil je član Kekove šampionske Rijeke) ter beloruski reprezentant Ivan Majevski.



Sicer pa tradicionalno nogometno prepoznavnost v državi ohranja Kairat iz Almatija, dobrih 1000 km oddaljenega od Astane. Gre namreč za klub, ki je predstavljal Kazahstance že v najvišjem ligaškem razredu Sovjetske zveze, še danes ohranja lepo navijaško bazo.

»Proračun je nižji kot pri Astani, a center za trening z akademijo za nogometne upe, ki ga je dal postaviti predsednik kluba Kairat Boranbajev, lahko primerjamo s tistimi vodilnih evropskih klubov,« je poudaril omenjeni kazahstanski TV komentator. A tako kot pri nas mnogi bolj kot na domači ligaški sceni stiskajo pesti na daljavo za Barcelono, Chelsea, Liverpool itn.



»Le tisti starejši, torej iz sovjetskih časov, ohranjajo pripadnost Spartaku iz Moskve, posamezniki imajo zdaj radi CSKA in Zenit, vendar pa rusko prvenstvo nima posebnega mesta med kazahstanskimi nogometnimi zanesenjaki,« smo slišali od domačinov na trgu pred štadionom, kar je kar malce presenetilo, saj je ruščino slišati precej pogosteje kot kazahstanščino, novicam iz Kremlja poznavalci tu sledijo redno, v knjigarnah so predvsem izdaje iz moskovskih tiskarn, na jedilnikih restavracijah pa redno gosti juhi boršč in soljanka ter palačinke, najpogosteje s skuto, in kaše: vse skupaj je precej bližje rusko-ukrajinskim navadam prehranjevanja kot azijsko-kavkaškim.



Te pa naj bi bile bolj sodile h Kazahstanu, zadnji med 15 sovjetskimi republikami, ki je razglasila neodvisnost, 16. decembra 1991, štiri dni po tem, ko so v Moskvi potrdili, da je Rusija postala samostojna država.

Povprečni športni zanesenjak pri nas o Kazahstancih in njihovih uspehih v ringu, na nogometnem igrišču ali ledeni ploskvi ni prav veliko vedel, začel pa jih je spoznavati v prvi polovici devetdesetih letih, ko je na hokejskem SP skupine C v Ljubljani in na Bledu med številnimi novonastalimi reprezentancami gostoval tudi Kazahstan, nekaj mesecev pozneje je na Jesenicah mojstrstvo nekdanje sovjetske šole na ledu v pokalu prvakov proti domačim železarjem razgrnil Torpedo Ust Kamenogorsk.



Podobno kot v nogometni primerjavi med Astano in Kairatom je tudi tu zgodba podobna: Torpedo je tradicionalen klub s spodobno bazo navijačev, Baris Astana (Baris so snežni leopardi, ki so doma tudi v gorskih predelih Kazahstana) pa še eden od načrtovanih projektov v mestu, ki je pred 22 leti prevzelo od Almatija vlogo metropole države. Toda ker nastopa v zelo kakovostni KHL, je obisk v dvorani za 12.000 gledalcev večji kot na drugi strani ceste v nogometni areni.



»Se šalite,« nam je odvrnil novinarski kolega, ko smo ga vprašali o proračunu hokejistov in mu omenili bratislavskega iz tega tekmovanja, ta znaša okrog 10 milijonov evrov na sezono: »To je tukaj skrivnost, toda švedski vratar Henrik Karlsson (na tem SP vratar Kazahstana, o. p.) ter igralci iz Rusije in Kanade tu igrajo za lepe denarje, proračun pa je krepko višji od tistega, ki ga omenjate v Bratislavi ...«
 

Vinokurov nekoč, Lucenko danes

Med posamični športnimi panogami je najbogatejše kolesarstvo s svojim profesionalnim moštvom Astana, pri katerem je v tej sezoni 28 tekmovalcev iz 9 držav. Aleksander Vinokurov je znan tudi manj podrobnim sledilcem te panoga, ta čas pa je Aleksej Lucenko, prav tako član omenjene profesionalne zasedbe, najboljši kolesar Azije.

Na boks so Kazahstanci ponosni ob nabiranju kolajn na olimpijskih igrah, radi spremljajo tudi predstave v mešanih borilnih veščinah, glede na naravne razmere, relief in lep del države v zimskih mesecih z nizkimi temperaturami bi tujec iz srednje Evrope tukaj pričakoval več pozornosti smučarskim panogam. A naslednika Vladimirja Smirnova, zmagovalca veličastne tekaške olimpijske predstave na 50 km v Lillehammerju pred 25 leti, še niso našli. In ga ob vseh vlaganjih v nogomet, hokej in kolesarstvo niti ne iščejo.