Tudi slovenski šport računa na Janeza Janšo
Najlepše fotografije nastajajo na svetovnem prvenstvu, odru za zmagovalce v Planici ali Kranjski Gori ter v Uefini ligi prvakov.
Odpri galerijo
Selektor Matjaž Kek pred prvo tekmo na svetovnem prvenstvu v Južni Afriki. Slovenija se je prav leta 2010 zadnjič uvrstila na veliko tekmovanje, tedaj je bilo rekordno tudi državno financiranje športa. FOTO: Reuters
Kdo bo pomagal slovenskemu športu, občutljivemu družbenemu podsistemu, ki je najmočnejši ambasador Slovenije v času odmevnih mednarodnih uspehov? Dve milijardi evrov pomoči in poroštev, kolikor jih bo vlada namenila gospodarstvu, nista malo: to pomeni približno 4 odstotke slovenskega BDP in 20 odstotkov letnega proračuna. Da gre za pičel promil vrednosti akcije, ki jo napoveduje Donald Trump, v tem kontekstu ni pomembno. Denarno pomoč v kakršnikoli obliki pričakuje pol države, od paradnih konjev slovenske ekonomije in največjih izvoznikov do tistih najbolj ranljivih podjetnikov, med katerimi so tudi zaposleni v – športu.
Športne zveze, klubi in društva bijejo plat zvona, še večji izziv je pred športniki v kolektivnih panogah, ki – v nasprotju z nekaterimi najboljšimi v individualnih panogah – niso zaposleni v javni upravi. Virus ni izbirčen, prav šport bi jo lahko odnesel najslabše. Da gre za gospodarsko panogo, ne prostočasno dejavnost ali hobi, ni znano vsem. Prvi mož olimpijskega komiteja (OKS) Bogdan Gabrovec je v pismu slovenski vladi razkril velikost množice, ki se sooča z eksistenčno krizo: »Slovenska športna industrija generira 609 milijonov evrov v celoten BDP in zaposluje 21.900 ljudi. Ogroženih je prek 470 redno zaposlenih v športnih organizacijah in prek 2270 stalnih zunanjih sodelavcev. Samo med sodelujočimi organizacijami v naši poizvedbi je predviden izpad prihodkov skoraj 16 milijonov evrov. Številke bodo še naraščale.«
Vodilni športni funkcionarji pogosto kažejo s prstom na (katerokoli) vlado, češ da se vodilni politiki radi fotografirajo z uspešnimi športniki, ko pa je treba odpreti (para)državni mošnjiček, jih ne bi zaznal niti skupen ameriško-ruski radar. Malha bo v prihodnje še manjša. Leta 2010, v letu zadnje slovenske uvrstitve na svetovno prvenstvo v nogometu, je Fundacija za šport razpisala 13,5 milijona evrov za izvajanje letnega programa športa. Lani le še 8 milijonov. Vlada je zgolj v prvem polnem letu izvajanja zakona o davku od srečk (ZDavs) iztržila 17 milijonov € davka od Športne loterije in Loterije Slovenije, ki za nameček nista konkurenčni tujim loterijam. Le kdo ob meji z Avstrijo ali Italijo je pripravljen za enak loterijski listek plačevati pri nas 10 odstotkov več?
Izziv, pred katerim so se znašli OKS, zveze, klubi in posamezniki, je večji kot Triglav, toda nimajo časa za jok. Športna družina mora najti pot do vlade – Gabrovec je bil nekoč član stranke SDS Janeza Janše, ki je znan ljubitelj vrhunskega športa, športu pa je naklonjena tudi resorna ministrica Simona Kustec Lipicer – in poiskati rešitev za obstoj klubov, ki skrbijo za zdravje najmlajših in proizvajajo poklicne športnike. Možnosti za rešitev je več: maksimalna davčna olajšava za sponzorstva v športu in ukinitev Zakona o davku od srečk bi pomagala športu dolgoročno, kratkoročno mu lahko le – vlada. Prav klubi so začetek cikla, ki se konča na svetovnem prvenstvu, odru za zmagovalce v Planici ali Kranjski Gori, v Uefini ligi prvakov, … Tam torej, kjer nastajajo najlepše fotografije.
Športna industrija zaposluje 21.900 Slovencev
Športne zveze, klubi in društva bijejo plat zvona, še večji izziv je pred športniki v kolektivnih panogah, ki – v nasprotju z nekaterimi najboljšimi v individualnih panogah – niso zaposleni v javni upravi. Virus ni izbirčen, prav šport bi jo lahko odnesel najslabše. Da gre za gospodarsko panogo, ne prostočasno dejavnost ali hobi, ni znano vsem. Prvi mož olimpijskega komiteja (OKS) Bogdan Gabrovec je v pismu slovenski vladi razkril velikost množice, ki se sooča z eksistenčno krizo: »Slovenska športna industrija generira 609 milijonov evrov v celoten BDP in zaposluje 21.900 ljudi. Ogroženih je prek 470 redno zaposlenih v športnih organizacijah in prek 2270 stalnih zunanjih sodelavcev. Samo med sodelujočimi organizacijami v naši poizvedbi je predviden izpad prihodkov skoraj 16 milijonov evrov. Številke bodo še naraščale.«
Predsednik OKS Bogdan Gabrovec je pozval na pomoč športu tudi slovensko državo. FOTO: Jože Suhadolnik
Vodilni športni funkcionarji pogosto kažejo s prstom na (katerokoli) vlado, češ da se vodilni politiki radi fotografirajo z uspešnimi športniki, ko pa je treba odpreti (para)državni mošnjiček, jih ne bi zaznal niti skupen ameriško-ruski radar. Malha bo v prihodnje še manjša. Leta 2010, v letu zadnje slovenske uvrstitve na svetovno prvenstvo v nogometu, je Fundacija za šport razpisala 13,5 milijona evrov za izvajanje letnega programa športa. Lani le še 8 milijonov. Vlada je zgolj v prvem polnem letu izvajanja zakona o davku od srečk (ZDavs) iztržila 17 milijonov € davka od Športne loterije in Loterije Slovenije, ki za nameček nista konkurenčni tujim loterijam. Le kdo ob meji z Avstrijo ali Italijo je pripravljen za enak loterijski listek plačevati pri nas 10 odstotkov več?
Šport mora najti pot do slovenske vlade
Izziv, pred katerim so se znašli OKS, zveze, klubi in posamezniki, je večji kot Triglav, toda nimajo časa za jok. Športna družina mora najti pot do vlade – Gabrovec je bil nekoč član stranke SDS Janeza Janše, ki je znan ljubitelj vrhunskega športa, športu pa je naklonjena tudi resorna ministrica Simona Kustec Lipicer – in poiskati rešitev za obstoj klubov, ki skrbijo za zdravje najmlajših in proizvajajo poklicne športnike. Možnosti za rešitev je več: maksimalna davčna olajšava za sponzorstva v športu in ukinitev Zakona o davku od srečk bi pomagala športu dolgoročno, kratkoročno mu lahko le – vlada. Prav klubi so začetek cikla, ki se konča na svetovnem prvenstvu, odru za zmagovalce v Planici ali Kranjski Gori, v Uefini ligi prvakov, … Tam torej, kjer nastajajo najlepše fotografije.
