Ni skrivnosti, pogovarjal sem se o vrnitvi na klop risov
Hokej: Matjaž Kopitar v pogovoru za Delo o novi kandidaturi za selektorja, reprezentantih pri uglednih tujih klubih, Jesenicah in Los Angelesu
Odpri galerijo
Matjaž Kopitar je ponosen na prvi olimpijski nastop slovenske hokejske reprezentance v Sočiju.
FOTO: Matej Družnik
Ljubljana – Kot smo že pisali, okrog današnjega zasedanja volilne seje skupščine Hokejske zveze Slovenije ni prav zapletenih ugank. Pričakovati je novo izvolitev Matjaža Rakovca, ki pa bo za novega selektorja risov predlagal Matjaža Kopitarja. S slednjim smo se pogovarjali včeraj, potrdil nam je, da je že prejel vabilo z vrha HZS.
Siniša Uroševič
Drži, nesmiselno je karkoli skrivati, laži ali lažnivcev pa sploh nikdar nisem maral. Prejel sem vabilo, se tudi srečal z Dejanom Kontrecem, ki mi je predstavil ta novi projekt, pri katerem bi jaz vnovič postal selektor. Pogovorila sva se, si izmenjala nekaj mnenj, toda dokler ne bo razpleta volilne skupščine HZS ter seveda nato podpisane pogodbe, res ne bi rad javno napovedoval, kako bi se lotil novih nalog.
Seveda sem, drugače niti ne gre, če si že od malega v hokeju, nato pa dolgo delaš z reprezentanti, ki potem nadaljujejo po poti, tudi ko tebe ni več z njimi. O tem, da je slovenska reprezentančna pot prepletena z zmagami in porazi, je povsem razumljivo. Tako je to v športu, povrhu nimamo neomejene izbire kandidatov za izbrano vrsto.
Ko sem zapustil reprezentanco, se nisem z nikomer sprl, prelevil pa sem se v kožo večine ljubiteljev hokeja pri nas in postal največji navijač risov. Nikakor pa se zdaj ne nameravam spuščati v analize – kaj je bilo prav, kaj pa ne –, saj preprosto ne poznam vseh podrobnosti, ker me v tem času ni bilo pri moštvu.
Če se ustaviva pri zadnjem, moram poudariti, da sem zanj bil tudi ob tem zadnjem prestopu zelo vesel. Je izjemen profesionalec in hokejist preverjenih sposobnosti, kar potrjuje tudi njegova športna pot zadnjih let. Pri CSKA zelo preudarno izbirajo tuje okrepitve, vemo kakšna hokejska inštitucija je to, za Frolundo Göteborg je igral v odličnem švedskem prvenstvu, zdaj prihaja k enemu od švicarskih velikih klubov v Bern. Prepričan sem, da mu ta hokejski slog ustreza, želim mu lahko le, da bi se, kolikor je le mogoče, izogibal poškodbam. Novi val? Sam sem se vedno trudil, da igralcev ne delim na stare in mlade, osnovna pot v hokeju zame je, kako pripraviti igralca, da bi napredoval. Recimo mlajšega, da bi se približal ravni kakovostnejšega starejšega.
Poglejte, imamo nekaj hokejistov za prihodnost, ki jim pripadajo vidne vloge pri posameznih klubih v EBEL, na Češkem, v zelo spodobnem francoskem prvenstvu. Miha Verlič se bo zdaj v DEL pridružil Janu Urbasu, kar je hvale vredno. Naši najbolj cenjeni slovenski hokejisti imajo vsaj še nekaj lepih sezon pred seboj. Na novi val, o katerem ste me vprašali, pa bi opozoril na Jesenicah. Tam se je Gaber Glavič temeljito in odgovorno lotil dela, priključil lepo število mladincev že na raven AHL.
Dva kluba imamo v AHL, seveda bi si želeli, da bi bili nekoč spet v EBEL, toda realno stanje je zdaj drugačno. In če pomislite, da več od polovice italijanskih reprezentantov prihaja prav iz klubov AHL, na SP skupine B pa so ti uresničili cilj vrnitve v elitni razred, potem je to dobro znamenje za ugled tega tekmovanja.
Zelo sem se veselil izziva v okolju, kjer hokej iz leta v leto doživlja več veljave. Žal pa sem se znašel pri klubu, kjer so posamezniki vladali po svoje, nakopičili dolgove, nakar so klub morali preprosto ukiniti. Ohranjam stike z nekaterimi nekdanjimi sodelavci, kar hudo nam je, ker nismo nadaljevali dela po načrtih. Nihče med nami, niti trenerji niti igralci, pa ni ostal brez zaslužka. Kluba resda ni bilo več, a v Švici je tako, da so pri priči v kantonu poskrbeli za izplačila.
Vedno si želiš kakšen novi izziv, sam sem ga našel v Los Angelesu, se tam izobraževal, sodeloval s številnimi trenerji, spremljal treninge in tekme NHL, delal v štabu treh starostnih selekcij Junior Kings, kjer so hokejisti do 14, 16 in 18 let. Še naprej imam tam pogodbo, v naslednjih dneh se bom vrnil za dober mesec v Kalifornijo, nato bomo videli, kako bo šlo naprej.
Pred enim letom sva poskrbela za nekaj sprememb pri treningu, potem ko mu v tisti prejšnji sezoni ni šlo po željah. V tej je bilo drugače. Zato bova zdaj nadaljevala delo po preverjenih tirnicah.
Res je bil prav poseben ta uvod končnice, na katerega se je Los Angeles dobro pripravil, igral zbrano v obrambi, edini razlog, zaradi katerega je sledil poraz, pa je bila že kar nenavadna neučinkovitost pred vrati tekmeca. Zdaj je Vegas v finalu, a raje bi videl, da bi zmagal Washington. Vem, koliko so pri tem klubu v vseh letih vložili, prav je, da si priborijo nagrado.
Siniša Uroševič
Gospod Kopitar, nekaj več kot tri leta so naokrog, odkar ste se poslovili od slovenske reprezentančne klopi. Kako gledate na to, da ste zdaj spet najresnejši kandidat predsednika zveze Matjaža Rakovca za vrnitev k selektorski vlogi?
Drži, nesmiselno je karkoli skrivati, laži ali lažnivcev pa sploh nikdar nisem maral. Prejel sem vabilo, se tudi srečal z Dejanom Kontrecem, ki mi je predstavil ta novi projekt, pri katerem bi jaz vnovič postal selektor. Pogovorila sva se, si izmenjala nekaj mnenj, toda dokler ne bo razpleta volilne skupščine HZS ter seveda nato podpisane pogodbe, res ne bi rad javno napovedoval, kako bi se lotil novih nalog.
A v teh treh sezonah, ko sta reprezentanco vodila vaša prejšnja sodelavca – najprej Nik Zupančič, za njim pa Kari Savolainen –, ste zagotovo spremljali utrip med risi, njihove uspehe, a tudi poraze.
Seveda sem, drugače niti ne gre, če si že od malega v hokeju, nato pa dolgo delaš z reprezentanti, ki potem nadaljujejo po poti, tudi ko tebe ni več z njimi. O tem, da je slovenska reprezentančna pot prepletena z zmagami in porazi, je povsem razumljivo. Tako je to v športu, povrhu nimamo neomejene izbire kandidatov za izbrano vrsto.
Pa ste opazili kaj takšnega, kar vam je pritegnilo posebno pozornost v teh letih, odkar vas ni bilo več v reprezentančni slačilnici in na klopi?
Ko sem zapustil reprezentanco, se nisem z nikomer sprl, prelevil pa sem se v kožo večine ljubiteljev hokeja pri nas in postal največji navijač risov. Nikakor pa se zdaj ne nameravam spuščati v analize – kaj je bilo prav, kaj pa ne –, saj preprosto ne poznam vseh podrobnosti, ker me v tem času ni bilo pri moštvu.
A zagotovo ste zaznali nekaj premikov v hokeju, začetek uveljavljanja novega vala, zadnji odmevni prestop Jana Muršaka iz Švedske v Švico …
Če se ustaviva pri zadnjem, moram poudariti, da sem zanj bil tudi ob tem zadnjem prestopu zelo vesel. Je izjemen profesionalec in hokejist preverjenih sposobnosti, kar potrjuje tudi njegova športna pot zadnjih let. Pri CSKA zelo preudarno izbirajo tuje okrepitve, vemo kakšna hokejska inštitucija je to, za Frolundo Göteborg je igral v odličnem švedskem prvenstvu, zdaj prihaja k enemu od švicarskih velikih klubov v Bern. Prepričan sem, da mu ta hokejski slog ustreza, želim mu lahko le, da bi se, kolikor je le mogoče, izogibal poškodbam. Novi val? Sam sem se vedno trudil, da igralcev ne delim na stare in mlade, osnovna pot v hokeju zame je, kako pripraviti igralca, da bi napredoval. Recimo mlajšega, da bi se približal ravni kakovostnejšega starejšega.
Kako se sploh ozirate k prihodnosti slovenskih igralcev?
Poglejte, imamo nekaj hokejistov za prihodnost, ki jim pripadajo vidne vloge pri posameznih klubih v EBEL, na Češkem, v zelo spodobnem francoskem prvenstvu. Miha Verlič se bo zdaj v DEL pridružil Janu Urbasu, kar je hvale vredno. Naši najbolj cenjeni slovenski hokejisti imajo vsaj še nekaj lepih sezon pred seboj. Na novi val, o katerem ste me vprašali, pa bi opozoril na Jesenicah. Tam se je Gaber Glavič temeljito in odgovorno lotil dela, priključil lepo število mladincev že na raven AHL.
Kako sicer gledate na to tekmovanje?
Dva kluba imamo v AHL, seveda bi si želeli, da bi bili nekoč spet v EBEL, toda realno stanje je zdaj drugačno. In če pomislite, da več od polovice italijanskih reprezentantov prihaja prav iz klubov AHL, na SP skupine B pa so ti uresničili cilj vrnitve v elitni razred, potem je to dobro znamenje za ugled tega tekmovanja.
Govorili ste tudi o Švici, kamor odhaja reprezentančni kapetan Muršak. Prav ta dežela svetovnih hokejskih podprvakov je bila vaša naslednja postaja po slovesu od slovenske izbrane vrste, kako se zdaj ozirate na tiste mesece v Martignyju?
Zelo sem se veselil izziva v okolju, kjer hokej iz leta v leto doživlja več veljave. Žal pa sem se znašel pri klubu, kjer so posamezniki vladali po svoje, nakopičili dolgove, nakar so klub morali preprosto ukiniti. Ohranjam stike z nekaterimi nekdanjimi sodelavci, kar hudo nam je, ker nismo nadaljevali dela po načrtih. Nihče med nami, niti trenerji niti igralci, pa ni ostal brez zaslužka. Kluba resda ni bilo več, a v Švici je tako, da so pri priči v kantonu poskrbeli za izplačila.
So vam bili dolgočasni dnevi brez aktivnosti na članski hokejski sceni?
Vedno si želiš kakšen novi izziv, sam sem ga našel v Los Angelesu, se tam izobraževal, sodeloval s številnimi trenerji, spremljal treninge in tekme NHL, delal v štabu treh starostnih selekcij Junior Kings, kjer so hokejisti do 14, 16 in 18 let. Še naprej imam tam pogodbo, v naslednjih dneh se bom vrnil za dober mesec v Kalifornijo, nato bomo videli, kako bo šlo naprej.
Obenem pripravljate sina Anžeta na novo sezono NHL?
Pred enim letom sva poskrbela za nekaj sprememb pri treningu, potem ko mu v tisti prejšnji sezoni ni šlo po željah. V tej je bilo drugače. Zato bova zdaj nadaljevala delo po preverjenih tirnicah.
Le Kraljem se je zataknilo v uvodnem kolu končnice, ko so jih gladko odpravili novinci iz Las Vegasa, zdaj sicer celo senzacionalni finalisti …
Res je bil prav poseben ta uvod končnice, na katerega se je Los Angeles dobro pripravil, igral zbrano v obrambi, edini razlog, zaradi katerega je sledil poraz, pa je bila že kar nenavadna neučinkovitost pred vrati tekmeca. Zdaj je Vegas v finalu, a raje bi videl, da bi zmagal Washington. Vem, koliko so pri tem klubu v vseh letih vložili, prav je, da si priborijo nagrado.
