Sedem let tujine dovolj, Žiga vesel, ker je spet zmaj
Pri SŽ Olimpiji predstavili okrepitve, med njimi posebej izstopa reprezentant Žiga Pance, nazadnje hokejist Slovana iz Bratislave.
Odpri galerijo
V Tivoliju se zavzeto pripravljajo na sezono (z leve): novinca Aleksandar Magovac in Tadej Čimžar, trener Ivo Jan, mladi zmaj Martin Bohinc ter povratnika Žiga Pance in Jure Sotlar. FOTO: Uroš Hočevar/Delo
Resda zadnji junijski dnevi še zdaleč ne dvigujejo hokejske temperature, toda v Tivoliju je bilo ob prvi predstavitvi okrepitev ljubljanskega moštva za sezono 2020/21 že prav pestro. Posebne pozornosti pa bo zagotovo med poznavalci in najbolj vnetimi privrženci zelene barve deležen Žiga Pance. Je namreč najvidnejši učenec ljubljanske hokejske šole v zadnjem desetletju, stalni reprezentant, nazadnje napadalec slovitega bratislavskega Slovana. Ob vseh ugankah okrog koronavirusa in novih pogodb se je po sedmih letih vrnil v domače mesto
Po tisti pomladi 2013, ko je odšel iz nekdanje Olimpije na tuje, je doživljal marsikaj, dvakrat je nastopil z risi na prestižnem olimpijskem turnirju, uveljavljal se je v srednjeevropskem prostoru, nazadnje pa na Slovaškem, kjer ima hokej že dolga desetletja prav poseben ugled. »Osrednjo bratislavsko dvorano sem spoznal že med svetovnim prvenstvom 2011, zdaj sem bil navdušen, ko se je napolnila tudi na klubskih tekmah,« je najprej poudaril ob spominu na sezono v slovaški metropoli, ki mu je ostala v slabem spominu, ko je staknil poškodbo podlahtnice in zato izgubil dva meseca na ledu, toda po vrnitvi in uspešno opravljeni februarski nalogi v prvem delu olimpijskih kvalifikacij je blestel na ledu in si pridobil naklonjenost izjemnih poznavalcev hokejske igre na tribunah dvorane Ondreja Nepele, osrednje pokrite športne arene v Bratislavi. Užival je tudi v polnih dvoranah na gostovanjih, posebej se spominja ozračja iz Nitre, kjer je nekoč izjemno branil in nam obenem govoril tudi o temperamentnih privržencih naš dolgoletni reprezentančni vratar Robert Kristan.
In vse bi bilo lepo in prav, če sezone prav v nizu Pancetovih učinkovitih predstav ne bi prekinil koronavirus, bančni račun pa je bil pri njem kot tudi soigralcih bolj kot ne prazen. Pri klubu izjemne tradicije so se namreč lotili vračanja dolgov iz zadnjih let – zgodbo, žal, zelo dobro poznata tudi Žiga Jeglič in Rok Tičar –, zmanjkalo je za dohodke zadnjih mesecev. »In če dobiš zgolj plačo za en mesec, te ne morejo potolažiti niti polna dvorana, niti dobri soigralci, niti prijazno okolje,« nam je dejal, obenem pa dodal, da je vesel, ker se je naučil slovaško. Podobno sta se novega jezika navadila omenjena slovenska predhodnika Jeglič in Tičar, tudi Maticu Podlipniku, nekaj časa Pancetovemu soigralcu, slovaščina ni povzročala pretiranih preglavic, podobno tudi Andražu Šporarju, do novega leta prvemu asu nogometnega Slovana prav tako ne. Žiga ima sicer rad nogomet, vesel je bil Andraževega obiska hokejske tekme, ni mu pa zneslo, da bi še sam zanj stiskal pesti na čudovitem novem nacionalnem štadionu v Bratislavi. »Res sem se z Maticem in tudi Petrom Škrabljem, ki je bil pri Slovanu trener vratarjev, večkrat pogovarjal o odhodu na nogometno tekmo, pa so se nam termini kot nalašč prekrivali,« se je spomnil Pance.
Nase je opozoril tudi prej, pri delodajalcih na Južnem Tirolskem, Predarlskem in Koroškem, le nemščine se tam ni tako privadil kot v Bratislavi na slovaški jezik: »Ko igraš v EBEL, glavna beseda pripada severnoameriškim trenerjem, zato je v slačilnici in nato na tekmi prevladujoča angleščina.« V teh sedmih letih mu v posebnem spominu ostaja Bolzano, tam je tudi zabil odločilni gol za naslov prvaka razširjene avstrijske lige, zanimivo je bilo tudi, ko je igral za oba velika koroška kluba, KAC iz Celovca in VSV iz Beljaka.
A zdaj je spet ljubljanski zmaj. In ob tem ne skriva dobre volje. »Vedno se je lepo vrniti domov, še posebej v dvorano, kjer sem spoznaval hokejsko igro. Motiviran bom, brez skrbi. Če bomo igrali v najvišjem regionalnem razredu, ne bo skrivnosti, saj sem ga dobro spoznal v zadnjih sezonah, v primeru nastopa v alpski ligi se bomo lotili lova na novo lovoriko,« odločno pravi 31-letni reprezentant, pred odhodom v tujino ljubljenec tivolskega občinstva. Tudi zaradi njegove vrnitve gre na tribunah v prihodnje pričakovati več navijačev kot v zadnji sezoni. Dolgoročna želja pri klubu je, da bi za sleherno tekmo prodali vsaj 1500 vstopnic. In v tem primeru bi vstop v BAHEL oz. nekdanjo EBEL ohranjal želeni odmev.
Po tisti pomladi 2013, ko je odšel iz nekdanje Olimpije na tuje, je doživljal marsikaj, dvakrat je nastopil z risi na prestižnem olimpijskem turnirju, uveljavljal se je v srednjeevropskem prostoru, nazadnje pa na Slovaškem, kjer ima hokej že dolga desetletja prav poseben ugled. »Osrednjo bratislavsko dvorano sem spoznal že med svetovnim prvenstvom 2011, zdaj sem bil navdušen, ko se je napolnila tudi na klubskih tekmah,« je najprej poudaril ob spominu na sezono v slovaški metropoli, ki mu je ostala v slabem spominu, ko je staknil poškodbo podlahtnice in zato izgubil dva meseca na ledu, toda po vrnitvi in uspešno opravljeni februarski nalogi v prvem delu olimpijskih kvalifikacij je blestel na ledu in si pridobil naklonjenost izjemnih poznavalcev hokejske igre na tribunah dvorane Ondreja Nepele, osrednje pokrite športne arene v Bratislavi. Užival je tudi v polnih dvoranah na gostovanjih, posebej se spominja ozračja iz Nitre, kjer je nekoč izjemno branil in nam obenem govoril tudi o temperamentnih privržencih naš dolgoletni reprezentančni vratar Robert Kristan.
Po sedmih letih se je Žiga Pance vrnil v domače mesto. FOTO: Uroš Hočevar/Delo
Tudi Šporar je zanj stiskal pesti
In vse bi bilo lepo in prav, če sezone prav v nizu Pancetovih učinkovitih predstav ne bi prekinil koronavirus, bančni račun pa je bil pri njem kot tudi soigralcih bolj kot ne prazen. Pri klubu izjemne tradicije so se namreč lotili vračanja dolgov iz zadnjih let – zgodbo, žal, zelo dobro poznata tudi Žiga Jeglič in Rok Tičar –, zmanjkalo je za dohodke zadnjih mesecev. »In če dobiš zgolj plačo za en mesec, te ne morejo potolažiti niti polna dvorana, niti dobri soigralci, niti prijazno okolje,« nam je dejal, obenem pa dodal, da je vesel, ker se je naučil slovaško. Podobno sta se novega jezika navadila omenjena slovenska predhodnika Jeglič in Tičar, tudi Maticu Podlipniku, nekaj časa Pancetovemu soigralcu, slovaščina ni povzročala pretiranih preglavic, podobno tudi Andražu Šporarju, do novega leta prvemu asu nogometnega Slovana prav tako ne. Žiga ima sicer rad nogomet, vesel je bil Andraževega obiska hokejske tekme, ni mu pa zneslo, da bi še sam zanj stiskal pesti na čudovitem novem nacionalnem štadionu v Bratislavi. »Res sem se z Maticem in tudi Petrom Škrabljem, ki je bil pri Slovanu trener vratarjev, večkrat pogovarjal o odhodu na nogometno tekmo, pa so se nam termini kot nalašč prekrivali,« se je spomnil Pance.
Žiga Pance je že dobro desetletje član slovenske reprezentance. FOTO: Jure Eržen/Delo
Nase je opozoril tudi prej, pri delodajalcih na Južnem Tirolskem, Predarlskem in Koroškem, le nemščine se tam ni tako privadil kot v Bratislavi na slovaški jezik: »Ko igraš v EBEL, glavna beseda pripada severnoameriškim trenerjem, zato je v slačilnici in nato na tekmi prevladujoča angleščina.« V teh sedmih letih mu v posebnem spominu ostaja Bolzano, tam je tudi zabil odločilni gol za naslov prvaka razširjene avstrijske lige, zanimivo je bilo tudi, ko je igral za oba velika koroška kluba, KAC iz Celovca in VSV iz Beljaka.
Želja vsaj 1500 vstopnic na tekmo
A zdaj je spet ljubljanski zmaj. In ob tem ne skriva dobre volje. »Vedno se je lepo vrniti domov, še posebej v dvorano, kjer sem spoznaval hokejsko igro. Motiviran bom, brez skrbi. Če bomo igrali v najvišjem regionalnem razredu, ne bo skrivnosti, saj sem ga dobro spoznal v zadnjih sezonah, v primeru nastopa v alpski ligi se bomo lotili lova na novo lovoriko,« odločno pravi 31-letni reprezentant, pred odhodom v tujino ljubljenec tivolskega občinstva. Tudi zaradi njegove vrnitve gre na tribunah v prihodnje pričakovati več navijačev kot v zadnji sezoni. Dolgoročna želja pri klubu je, da bi za sleherno tekmo prodali vsaj 1500 vstopnic. In v tem primeru bi vstop v BAHEL oz. nekdanjo EBEL ohranjal želeni odmev.
