Brez Jordana Morgana bi bila podoba evropskih prvakov še precej bolj klavrna
Slovenski košarkarji so končali prvi cikel kvalifikacij za evropsko prvenstvo 2021 v prepirljivem tonu namesto s samorefleksijo.
Odpri galerijo
Slovenski reprezentanti so se poslovili od koprskega občinstva s kislimi obrazi. FOTO: FIBA
Kdo bi razumel slovenske košarkarske reprezentante? Ko jim ustreza, so evropski prvaki in vsi po vrsti vrhunski velemojstri. Po kritikah zaradi poraza z Madžarsko in slabo igro proti Avstriji pa so se v prepirljivem tonu branili, da nihče ne razume njihovih težav. Manjkali so najboljši z EP 2017, navzoči so bili utrujeni zaradi zgoščenega klubskega koledarja, imeli so premalo časa za uigravanje …
Za začetek bi lahko poenotili svoje misli. Nato pa bi lahko pogledali na koledar in se prepričali, da se bližamo koncu februarja 2020, in ne 2018. Blišč zlatega eurobasketa je že dodobra zbledel, saj je od zmagoslavja v Istanbulu minilo poltretje leto, čas pa je reprezentanca – ne glede na kaotične razmere zaradi Fibinega tekmovalnega ustroja – izkoristila vse prej kot zgledno.
V kvalifikacijah za lansko SP se je izmenjalo kar 27 košarkarjev, med njimi mnogi, ki niso imeli večje vloge niti v svojih klubih, in naložba vanje je bila zelo negotova. Jaka Blažič in Klemen Prepelič sta medtem do gostovanja na Madžarskem zadnjič oblekla državni dres 1. julija 2018 ob domačem porazu s Črno goro. Izpustila sta torej zadnjih šest kol v kvalifikacijah za mundial, v katerih je Slovenija odigrala zadnjo tekmo 25. februarja 2019, torej natanko pred enim letom. Od takrat se ni več zbrala do prejšnjega ponedeljka, zato se lahko vprašamo, kako bi lahko sploh bila vsaj minimalno uigrana.
Neresno je tudi pojasnilo, da so Madžari »nekorektno« pridobili sedem dni za skupno vadbo, ker so odpovedali finalni turnir nacionalnega pokala, medtem ko so se člani naše izbrane vrste izčrpali na štirih tekmah končnice pokala Spar tik pred začetkom kvalifikacij za EP. Le kdo nam je kriv, da so bili drugi bolj spretni v košarkarski zmedi? Ugibamo lahko celo, kako bi se vse skupaj razpletlo, če ne bi Jordan Morgan tik pred zdajci dobil slovenskega potnega lista. Brez njegovih 35 točk ob 68-odstotnem metu iz igre in 16 skokov na dveh tekmah bi bila današnji vtis in slovenska bera še precej bolj klavrna.
Članom reprezentance in vodstvu Košarkarske zveze Slovenije hkrati ne manjka prilagodljivosti pri iskanju olajševalnih okoliščin. Mednje sodijo nenavadni rezultati drugih kvalifikacijskih tekem za EP 2021, denimo polom Litve v Belgiji (65:86) ali domači porazi Španije s Poljsko, Turčije z Nizozemsko, Latvije z BiH in Srbije z Gruzijo. Srbi so doživeli hladno prho sredi Beograda, čeprav je njihovo selekcijo vodil Igor Kokoškov, eden od najzaslužnejših za zmagoslavje Slovenije na zadnjem eurobasketu, pred tem pa sedem let selektor – Gruzije.
Razočaranje v deželi evropskih podprvakov je bilo podobno kot pri nas, razlika pa je bila v odzivu. Kokoškov, ki je po prisilnem odhodu Aleksandra Đorđevića prvič vodil reprezentanco svoje domovine šele v četrtek na Finskem in je imel na voljo le dva udeleženca SP, Miroslava Raduljico in Marka Simonovića (za Slovenijo je proti Madžarski in Avstriji igralo pet članov zasedbe z EP 2017), ni iskal krivcev okoli sebe: »Nihče od naših košarkarjev ni prišel zgolj zato, da bi bil zraven. Trudili so se in vložili veliko energije. Zares verjamem, da košarkarji odigrajo tekme, trenerji pa jih izgubljajo …«
V Sloveniji je samorefleksija že davno izumrla, zato je v nedeljo v Kopru odmevala zgolj napoved, da pristojni ne razmišljajo o spremembah na čelu reprezentance; v junijskih olimpijskih kvalifikacijah pričakujejo le pet do šest tokrat odsotnih igralcev. Vsem drugim očitno preostaja le, da za odtenek manj usodno jemljemo tekmovanja FIBA, ki se je zavestno odločila za oslabitev najboljših, da bi bile kvalifikacije bolj izenačene in zanimive za trženje. Udeleženci pa so sprijaznjeno sprejeli igro.
Za začetek bi lahko poenotili svoje misli. Nato pa bi lahko pogledali na koledar in se prepričali, da se bližamo koncu februarja 2020, in ne 2018. Blišč zlatega eurobasketa je že dodobra zbledel, saj je od zmagoslavja v Istanbulu minilo poltretje leto, čas pa je reprezentanca – ne glede na kaotične razmere zaradi Fibinega tekmovalnega ustroja – izkoristila vse prej kot zgledno.
V kvalifikacijah za lansko SP se je izmenjalo kar 27 košarkarjev, med njimi mnogi, ki niso imeli večje vloge niti v svojih klubih, in naložba vanje je bila zelo negotova. Jaka Blažič in Klemen Prepelič sta medtem do gostovanja na Madžarskem zadnjič oblekla državni dres 1. julija 2018 ob domačem porazu s Črno goro. Izpustila sta torej zadnjih šest kol v kvalifikacijah za mundial, v katerih je Slovenija odigrala zadnjo tekmo 25. februarja 2019, torej natanko pred enim letom. Od takrat se ni več zbrala do prejšnjega ponedeljka, zato se lahko vprašamo, kako bi lahko sploh bila vsaj minimalno uigrana.
Neresno je tudi pojasnilo, da so Madžari »nekorektno« pridobili sedem dni za skupno vadbo, ker so odpovedali finalni turnir nacionalnega pokala, medtem ko so se člani naše izbrane vrste izčrpali na štirih tekmah končnice pokala Spar tik pred začetkom kvalifikacij za EP. Le kdo nam je kriv, da so bili drugi bolj spretni v košarkarski zmedi? Ugibamo lahko celo, kako bi se vse skupaj razpletlo, če ne bi Jordan Morgan tik pred zdajci dobil slovenskega potnega lista. Brez njegovih 35 točk ob 68-odstotnem metu iz igre in 16 skokov na dveh tekmah bi bila današnji vtis in slovenska bera še precej bolj klavrna.
Kapetan reprezentance Edo Murić je po tekmi odločno zagovarjal selektorja Rada Trifunovića. FOTO: FIBA
Izgubil tudi Kokoškov
Članom reprezentance in vodstvu Košarkarske zveze Slovenije hkrati ne manjka prilagodljivosti pri iskanju olajševalnih okoliščin. Mednje sodijo nenavadni rezultati drugih kvalifikacijskih tekem za EP 2021, denimo polom Litve v Belgiji (65:86) ali domači porazi Španije s Poljsko, Turčije z Nizozemsko, Latvije z BiH in Srbije z Gruzijo. Srbi so doživeli hladno prho sredi Beograda, čeprav je njihovo selekcijo vodil Igor Kokoškov, eden od najzaslužnejših za zmagoslavje Slovenije na zadnjem eurobasketu, pred tem pa sedem let selektor – Gruzije.
Razočaranje v deželi evropskih podprvakov je bilo podobno kot pri nas, razlika pa je bila v odzivu. Kokoškov, ki je po prisilnem odhodu Aleksandra Đorđevića prvič vodil reprezentanco svoje domovine šele v četrtek na Finskem in je imel na voljo le dva udeleženca SP, Miroslava Raduljico in Marka Simonovića (za Slovenijo je proti Madžarski in Avstriji igralo pet članov zasedbe z EP 2017), ni iskal krivcev okoli sebe: »Nihče od naših košarkarjev ni prišel zgolj zato, da bi bil zraven. Trudili so se in vložili veliko energije. Zares verjamem, da košarkarji odigrajo tekme, trenerji pa jih izgubljajo …«
V Sloveniji je samorefleksija že davno izumrla, zato je v nedeljo v Kopru odmevala zgolj napoved, da pristojni ne razmišljajo o spremembah na čelu reprezentance; v junijskih olimpijskih kvalifikacijah pričakujejo le pet do šest tokrat odsotnih igralcev. Vsem drugim očitno preostaja le, da za odtenek manj usodno jemljemo tekmovanja FIBA, ki se je zavestno odločila za oslabitev najboljših, da bi bile kvalifikacije bolj izenačene in zanimive za trženje. Udeleženci pa so sprijaznjeno sprejeli igro.
