Šampionska zahvala tudi za Rašico, stevardese in manekenke

»Srebrni zdaj zlati«. Tako se je na današnji dan pred petdesetimi leti s črnimi besedami »zasvetil« naslov v ponedeljkovi izdaji Dela. Načrtovano zlato, kot je pot do prvega naslova svetovnega prvaka jugoslovanske reprezentance v košarki opisal kapetan zlatih Ivo Daneu, so kovali že veliko prej, dokončno skovali pa na veličastno soboto, 23. maja, ko so v nabito polnem Tivoliju padli Američani.

Eden od ključnih scenaristov šampionskega filma, prvi operativec ljubljanskega dela SP (predtekmovanja brez Jugoslavije so bila še v Sarajevu, Splitu in Karlovcu) Boris Kristančič, je natančno predvidel, da bi lahko bila predzadnja, peta tekma Jugoslavije na SP odločilna. Ni se zmotil. Jugoslavija je pod taktirko selektorja Ranka Žeravice in Daneva, ki je imel na svojem zadnjem SP zaradi ne povsem zaceljene poškodbe (natrgane mišice na nogi) igralsko manj pomembno vlogo v moštvu, strla ZDA po hudem boju s 70:63 (35:32). Daneu je v zaključnih minutah z bržčas enim od ključnih košev sprožil evforijo in pokazal, zakaj je imel poseben status v moštvu, najboljša strelca pa sta bila Petar Skansi (14) in Krešimir Ćosić (11), ki ju je še posebej izpostavil ameriški trener Hal Fischer. Do zadnjega kotička polni Tivoli se je od navdušenja 10.000 navijačev tresel kot še nikoli dotlej.


 

Tivoli je bil prehrupen

Amaterska zasedba ZDA, v kateri je bil pozneje edini zvezdnik NBA Bill Walton, je bila na koncu komaj peta. Njen glavni trener Hal Fischer, sicer častnik v ameriški vojski, je zelo dostojno sprejel neuspeh.



»Američani so bili zadnjič najboljši leta 1954 v Braziliji, toda zlato bo spet naše na olimpijskih igrah v Münchnu (napovedi se niso uresničile, olimpijski prvaki so postali Sovjeti, op. p.). V Ljubljano smo prišli z boljšo ekipo, kot je nastopila na olimpijskih igrah v Mehiki. Sestavili smo jo iz igralcev iz petih klubov, doma imamo sicer še boljše moštvo. Odigrali smo le sedem pripravljalnih tekem pred SP. Čeprav nismo zmagali, menim, da ameriška košarka ne trpi pomanjkanja ugleda. Za nas bi bilo bolje, če bi bilo SP v februarju in marcu, ko študentje ne opravljajo izpitov,« je po tekmi povedal in dodal: »Pripravili smo se na vzdušje v Tivoliju, toda s takšnim hrupom, kot je bil v dvorani Tivoli, le nismo računali.«



Selektor Jugoslavije Ranko Žeravica se je tudi pošalil. »Glavni pokrovitelj Rašica, stevardese in manekenke so bili za nas kar največja spodbuda,« je med drugim dal vedeti, da je imela reprezentanca v Ljubljani izjemno podporo.



Pot do zlata pa je opisal kratko in jedrnato. »Po zlati kolajni smo posegli z uigranostjo in veliko moralno voljo. Zahvalil bi se vsem klubom, ki so nam pomagali pri pripravi reprezentance. Natančno smo opravljali analize. Turnir je bil na višji ravni kot na olimpijskih igrah v Mehiki leta 1968. ZDA, Italija, Češkoslovaška so s svojimi odličnimi ekipami prispevale največ k takšni pozitivni oceni.«


 

Trije zeleno-beli reprezentanti z dvojno krono

Naslednji dan, 24. maja, po noči veseljačenja (na poti na Bled, kjer je bila nastanjena reprezentanca Jugoslavije, so se ustavili še na zabavi v Mednem) zadnji dvoboj na svetovnem prvenstvu in visok poraz s Sovjetsko zvezo ni pomenil nič. Predstavljal je le še labodji spev kapetana Daneva. Po 208 tekmah, srebrni kolajni z OI '68, dveh srebrnih odličjih s SP, treh z EP in bronastim z EP, je z zlatom sklenil izjemno reprezentančno kariero v šestdesetih letih minulega stoletja eden od najboljših košarkarjev na svetu, ki ni prihajal iz ZDA. Skupaj z drugima Olimpijinima članoma tega šampionskega rodu, Aljošo Žorgo in Istrijanom iz Vrsarja Vinkom Jelovcem, je postavil piko na i nepozabnemu letu 1970. Zadnjemu, ki je Olimpiji v nekdanji državi prinesel naslov državnega prvaka in skupno šestega.

Le tri dni po SP je za posledicami srčnega infarkta umrl član reprezentance Trajko Rajković.