Sekulić: Mundiala se je treba lotiti, kakor smo se olimpijskih iger
Za selektorje že dolgo velja kruto pravilo, da so tako cenjeni, kolikor je vreden zadnji dosežek njihovega moštva. In Aleksander Sekulić ni nikakršna izjema. Po neuspehu na lanskem evropskem prvenstvu smo hitro pozabili, da je leto dni prej popeljal slovensko košarkarsko reprezentanco do ognjenega krsta na olimpijskih igrah in da je v Tokiu le za las ostala brez zgodovinske kolajne. Javnost je zahtevala njegovo glavo, letošnje svetovno prvenstvo pa je zanj popravni izpit v izjemno zahtevnih okoliščinah zaradi hudih poškodb Vlatka Čančarja in Eda Murića.
Okusili ste OI in eurobasket, zdaj je na vrsti še mundial. Kam ga po pomenu in teži uvrščate na košarkarsko razpredelnico?
Vsako tekmovanje je po svoje zahtevno. Na OI se je težko uvrstiti, saj na njej igra le 12 moških reprezentanc. A ko si enkrat na igrah, si lahko po treh tekmah že v četrtfinalu in nato celo v polfinalu tako kot mi v Tokiu. Lahko pa greš tudi hitro domov. Za nas je bila prva olimpijska pustolovščina zelo uspešna po prikazani igri in rezultatsko nesrečna. Glede na to, kako so lani številni favoriti po vrsti izpadli že pred polfinalom, lahko rečemo, da je zelo izenačeno tudi EP. SP je vendarle najmočnejše in najbolj raznoliko. Na njem igra nekoliko manj evropskih reprezentanc, med 32 moštvi le 12, je pa več moštev z drugih celin, ki so lahko zelo nevarna.
Ob prevzemu položaja novembra 2020 ste poudarjali, da želite po obdobju samozadovoljstva zaradi osvojitve zlate kolajne na EP 2017 znova okrepiti kult reprezentance. Po lanskem EP je moštvo v drugačnem položaju. So sledi razočaranja še vedno prisotne?
Da so letos z nami vsi, ki jih niso ustavile poškodbe, je več razlogov. Glavni razlog je Luka Dončić. On je magnet, ki pritegne vse druge fante. Ko brez pomisleka napove, da bo igral za slovensko reprezentanco, imajo njegove besede zelo veliko težo. Z njim tudi vedno sodimo vsaj v širši krog favoritov.
Luka Dončić je magnet, ki pritegne vse druge fante. Ko brez pomisleka napove, da bo igral za slovensko reprezentanco, imajo njegove besede zelo veliko težo.
Ste v zadnjem letu, ki za Dončića ni bilo najuspešnejše niti na reprezentančni niti na klubski ravni, pri njem zaznali dodaten motiv?
Luka je vse skupaj vzel precej osebno. Vsi si seveda želimo biti uspešni na SP, toda on je glavni protagonist, ki želi pokazati vsem, ne le slovenski javnosti, da je bilo lansko EP splet nesrečnih okoliščin in da naša reprezentanca sodi med najboljše na svetu. Zelo je motiviran, zato je prišel na zbor izjemno dobro pripravljen. In ne dvomim, da se želi z Dallasom vrniti na raven izpred dveh let, ko je igral v finalu zahodne konference lige NBA.
Koliko vam osebno pomeni, da najboljši slovenski košarkarji (izjema je Goran Dragić, ki se je reprezentančno upokojil) letos niso imeli nikakršnega zadržka po grenki izkušnji, po kateri so mnogi zahtevali vaš odstop ali zamenjavo?
Kritike so po svoje potrdile, kako priljubljena je košarka v Sloveniji, da ljudem ni vseeno, kaj se dogaja z reprezentanco. Prav navijači nam tudi po neuspehu, kakršnega smo doživeli na lanskem eurobasketu kljub uvrstitvi na šesto mesto, dajejo zagon, da ostajamo v stanju pripravljenosti, da imamo dodaten motiv in željo. Vemo namreč, da za nami stoji velika množica.
Kaj ste se naučili od selektorske izkušnje na EP 2022?
Za vsakega igralca ali trenerja je vsako prvenstvo nova izkušnja, ne glede na vlogo. S slehernega prvenstva se vrnemo nekoliko drugačni, v tem primeru pa smo se naučili nekaj pomembnega: če ne bomo enotni, če v moštvu ne bodo vladale prava kemija, povezanost in nesebičnost, ne bomo mogli ničesar doseči.
So košarkarji razumeli sporočilo?
Upam, da so ga. Če ga niso, jih bomo spomnili nanj, vse delamo v tej smeri. Samo skupaj lahko dosegamo dobre rezultate, saj kljub Luki Dončiću nimamo takšne individualne kakovosti, kot jo imajo Američani, Španci, Francozi in druge velike reprezentance. Lahko pa smo srčni, borbeni in povezani ter na ta način premagamo vsakogar. Ne glede na velikost države ima namreč vsaka reprezentanca zgolj 12 košarkarjev v izbrani vrsti in le pet na parketu.
Lani smo že pred EP videli slovenske košarkarje z zlatimi kolajnami okoli vratov, zdaj so razmere bistveno drugačne. Ne le zato, ker je od zadnjega nastopa reprezentance na SP minilo že devet let.
Tako dolgo obdobje brez nastopa na SP po svoje poveča ambicije. Lani smo prišli na EP že skoraj preveč sproščeni po dobrem poletju in se ob prvih težavah nismo znašli na pravi način, zato smo vedno manj delovali kot moštvo. Letos smo že bistveno prej naleteli na velike tegobe in imeli smo čas za prilagoditev na razmere.
Na lanskem EP smo se naučili nekaj pomembnega: če ne bomo enotni, če v moštvu ne bodo vladale prava kemija, povezanost in nesebičnost, ne bomo mogli ničesar doseči.
Lani je Slovenija igrala najbolje proti najmočnejšim tekmecem, precej slabše pa proti slabšim ekipam na papirju. Je lahko na videz manj nevarna skupina z Gruzijo, Venezuelo in Zelenortskimi otoki po nizu zahtevnih pripravljalnih tekem morda past, ki lahko uspava slovensko moštvo na SP?
Tega se ne bojim, saj moramo upoštevati lansko lekcijo, da na tako velikih tekmovanjih ni ekip, ki bi jih lahko podcenjevali. Vsakega dvoboja se moramo lotiti z maksimalno zavzetostjo – ne glede na to, ali bo na drugi strani bolj ali manj ugledna reprezentanca. Vsi pač želijo iztržiti čim večji uspeh. Mi imamo Luko, ki je magnet za gledalce, a tudi za tekmece, saj se želijo dokazati proti njemu in njegovi ekipi. Veliko pasti je, na katere moramo biti pripravljeni že od uvodnega kroga. Gruzija je vedno nekje pod najboljšo evropsko osmerico, Zelenortski otoki imajo odličnega centra Walterja Tavaresa in še nekaj izkušenih košarkarjev, Venezuela pa nas je kar namučila v polfinalu zadnjih olimpijskih kvalifikacij.
V drugem krogu se vam obetata dva dvoboja s precej močnejšima tekmecema. Možni kandidati so Avstralija, Nemčija in Finska, ki jih vaši košarkarji nimajo v najlepšem spominu, in gostiteljica Japonska.
Ne bi šel tako tako daleč. Pravi zrelostni test bo že prva tekma z Venezuelo. Razmišljati moramo zgolj o naslednjem dvoboju.
Kaj bo vaš osebni cilj na SP?
Vsi v reprezentanci bi radi posegali po najvišjih mestih, s to željo tudi pričakujemo prvenstvo. Največ bo odvisno od nas samih. Nikogar ne podcenjujem, a je jasno, da smo brez Murića in Čančarja slabši kot z njima v vlogi krilnega centra. Toda Bine Prepelič je pokazal zelo všečne predstave, kar nam daje upanje, da se bomo lahko kosali z najboljšimi. Imamo prednost, da lahko Dončić s svojimi dimenzijami in znanjem uspešno pokrije štiri igralna mesta tako v obrambi kot napadu. Zato se bomo delno usmerili na to rešitev, a ne smemo zapostaviti drugih košarkarjev, čeprav jim manjka izkušenj z velikih tekmovanj.
Doslej je bila najboljša slovenska uvrstitev na mundialu sedmo mesto, cilj pa so lahko tudi OI 2024 v Parizu, na katere se bosta neposredno, brez dodatnih kvalifikacij, uvrstili najuspešnejši evropski reprezentanci na SP poleg Francije.
Zavedamo sem, da bo imelo SP dvojno težo. Seveda želimo doseči vrhunski uspeh, hkrati pa si zdajšnji rod zasluži še eno olimpijsko priložnost. Ko smo se prvič uvrstili na OI, smo bili zelo veseli, in prav to nam je pomagalo, da smo v Tokiu igrali vrhunsko. Želim si, da bi SP pristopili na enak način. Brez evforije in da bi na vsaki tekmi dali svoj maksimum. Še vedno smo dovolj kakovostni, da se lahko pomešamo med najboljše, če se bomo prvenstva lotili na pravi način, torej enotni.
Največ bo odvisno od nas samih. Nikogar ne podcenjujem, a je jasno, da smo brez Eda Murića in Vlatka Čančarja slabši kot z njima v vlogi krilnega centra.
Se je tradicionalni krog favoritov letos spremenil?
Krog je širok, v njem niso le ZDA, Španija in Francija, pač pa tudi Avstralija, Nemčija in Kanada, zelo visoko se lahko uvrstijo tudi druge evropske reprezentance. Zato moramo izhajati iz sebe in se osredotočiti predvsem na svojo igro, saj imamo le nanjo vpliv.
Na lanskem EP je bilo že kar preveč stvari odvisnih od Luke Dončića, drugi košarkarji so bili neredko v podrejenem položaju, tako da moštvo ni izkoristilo vsega svojega potenciala. Kako se vrniti k formuli z OI v Tokiu, ko je bila igra Slovenije precej bolj kolektivna in dinamična?
Kolikor bo možno, bomo poskušali razbremeniti Luko, kar bo brez Vlatka in Eda seveda težje, kot bi bilo z njima. Ne sme biti edini, na katerem bo slonela naša igra, doseči moramo čim večjo raznolikost. Luka je izjemno motiviran in se zaveda svojih odlik, veliko breme prevzema na svoja pleča, vendar bomo morali najti način, kako izkoristiti igralce okoli njega.
Imamo občutek, da drugi košarkarji pogosto čakajo, kaj bo naredil Dončić, zato postanejo pasivni. Ko dobijo žogo, se težko ognejo razmišljanju, da jo je najbolje vrniti Luki, češ saj bo lažje naredil nekaj koristnega kot jaz.
Luka je vodja in tako dober, da mu soigralci zaupajo. V preteklosti sem opazil, da mu nasprotna moštva prepustijo, naj čim več postori sam in tako osamijo druge. Na pripravljalnih tekmah pa so Grki in Španci poskusili tudi z obratnimi prijemi. Najti bomo morali pravo formulo, vsekakor pa bo moralo moštvo zaščititi Luko in mu stopiti v bran pred grobimi tekmeci.
Bo sprememba odvisna od Dončića ali od drugih članov moštva? Kako jih uveljaviti ob kadrovskih težavah pod obročema, ki bodo letos še večje zaradi poškodb?
O tem sva se z Luko pogovarjala že pred časom. V petih sezonah pri Dallasu je pridobil določene navade, ki jih je težko spremeniti čez noč. Zdaj ga poskušamo občasno odmakniti od žoge in ga bolje izkoristiti, ko je nima v rokah, ali da se zaradi tesne obrambe ob njem ponudi več prostora drugim fantom. Veliko je stvari, ki jih želimo uveljaviti, da bi razbremenili Luko in bolje vključili v sistem več fantov.
Velike reprezentance vztrajajo pri svojih principih, zamenjajo kvečjemu dva ali tri košarkarje in ohranijo kontinuiteto dela brez drastičnih sprememb.
Lani bi bilo to lažje izvedljivo, saj so bili v moštvu Goran Dragić, Vlatko Čančar in Edo Murić, a ni uspelo najbolje. Po kotih igrišča so čakali, kaj bo storil Dončić.
Saj naveza Luka-Goran niti ni tako slabo delovala, toda v določenem trenutku so ju preveč ločili od soigralcev. Nismo našli načina, kako to izkoristiti.
Zaradi odsotnosti pomembnih adutov so še toliko bolj moteče vrzeli v obrambi. Reprezentanca se namreč ne more več zanašati, da bo dosegla vsaj eno točko več, kot jih bo prejela.
Želimo si, da bi bila naša igra hitrejša in da bi imeli na voljo večje število napadov, kar posledično tudi tekmecem omogoča, da dosežejo več točk. Seveda pa smo daleč od tega, da bi bila naša obramba brezhibna, zato ji na treningih namenjamo veliko pozornosti. Na pripravljalnih tekmah smo prejeli preveč košev po nasprotnih napadih in izgubljenih žogah. Preveč imamo nihanj, s katerimi pokvarimo dobra obdobja.
Jasno je, da bo prej ali slej nujna pomladitev. Toda potrebujemo košarkarje, ki bodo igrali na veliki klubski sceni. Teh ni veliko, kar me skrbi.
Koliko je bilo v štirih tednih skupnih priprav sploh možno spremeniti, kar se je ukoreninilo v minulih letih?
Igralci se dobro poznajo in jaz vse njih, zato nismo korenito spremenili igralnega sistema. Vnesli smo določene popravke v napadu in obrambi ter stremimo k temu, da bi sleherni dan igrali malo bolje. Čas bo pokazal, ali nam bo uspelo.
Lani so se reprezentance z največjimi zvezdniki opekle, zmagala pa je Španija s kolektivno igro. Je bil njen uspeh v poduk slovenskemu moštvu?
To je pokazatelj, da velikih reprezentanc ne zagrabita panika ali malodušje, ko pride do neuspeha ali nepredvidenih dogodkov. Vztrajajo pri svojih principih, zamenjajo kvečjemu dva ali tri košarkarje in ohranijo kontinuiteto dela brez drastičnih sprememb. Ne le Špancem, tudi Francozom ali drugim se je kdaj zalomilo, pa so se že na naslednjem tekmovanju vrnili v igro za kolajne.
Zelo ljub mi je rek, da so najboljši košarkarji tisti, ki dvignejo soigralce na višjo raven. Če nekdo doseže 50 točk, njegovi soigralci skupaj zgolj 20 in skupaj poraženi zapustijo parket, je bil trud zaman.
Tudi jaz gledam na košarko na takšen način. Če še enkrat omenimo lansko EP, vse skupaj ni bilo katastrofalno, bili smo prvi v močni skupini pred srebrnimi Francozi in bronastimi Nemci, ki smo jih premagali tako kot vedno močne Litovce z dvema velikima zvezdnikoma. Je pa res, da smo v četrtfinalu izgubili proti na papirju najlažjemu možnemu tekmecu. Morda bi bil vtis drugačen, če bi nas izločili Španci, toda rezultat bi bil enak.
Zakaj mladi množično odhajajo v tujino? Menim, da imamo v Sloveniji kakovostne trenerje, verjetno pa poligoni niso pravi in razmere očitno niso primerljive s tujino.
Reprezentanca bo počasi potrebovala še več sveže krvi. Kako poskrbeti, da se bo povečal delež domačih klubov pri uveljavljanju kakovostnih mladih košarkarjev?
Jasno je, da bo prej ali slej nujna pomladitev. Toda potrebujemo košarkarje, ki bodo igrali na veliki klubski sceni. Teh ni veliko, kar me skrbi. Na SP, OI in tudi EP tekmujemo proti najboljšim na svetu, asom iz lige NBA in evrolige. Če se pri nas potegujejo za mesto v reprezentanci fantje, ki dobivajo drobtinice v slovenskem prvenstvu, ne moremo pričakovati čudeža. Vsi skupaj moramo pomagati mladim igralcem, da bi prilezli do višje mednarodne ravni. Ne bi se rad vmešaval v politiko klubov, vendar sem zaskrbljen, ker razen Cedevite Olimpije že dolgo nihče ne vstopa na mednarodno sceno, če odštejemo obe ligi ABA. S tem slovenska košarka veliko izgublja, saj mladi ne morejo pridobivati potrebnih izkušenj.
Talente nam že lep čas vzgaja tujina ...
Zakaj mladi množično odhajajo? Menim, da imamo v Sloveniji kakovostne trenerje, verjetno pa poligoni niso pravi in razmere niso primerljive s tujino. Močna reprezentanca mora imeti močno domače prvenstvo in v tej smeri bi morali razmišljati naši klubi. Zoran Dragić, Edo Murić, Jaka Blažič in Klemen Prepelič so se mladi uvrstili v reprezentanco, čeprav so igrali v slovenskih klubih. Toda razmere v klubih so bile takrat boljše, kot so danes.
