Slovenski Tadž Mahal se je začel rušiti vse prehitro

Kar v naglici zgradiš, se običajno hitro podre, pravi pregovor, ki ga na boleč način potrjuje košarkarska reprezentanca v kvalifikacijah za SP
Fotografija: Črnogorci so v že kar nogometnem slogu ustavljali Vlatka Čančarja (levo), ki je v tretjem ciklu kvalifikacij dosegel 32 točk v dveh tekmah.
Foto Tomi Lombar
Odpri galerijo
Črnogorci so v že kar nogometnem slogu ustavljali Vlatka Čančarja (levo), ki je v tretjem ciklu kvalifikacij dosegel 32 točk v dveh tekmah. Foto Tomi Lombar

Ljubljana – Slovenski košarkarji so tudi v nedeljo igrali, kot da bi se vživeli v dogajanje na nogometnem mundialu, na katerem so skoraj na en mah izpadli branilec naslova, evropski prvak ter večkratna osvajalca lovorik. Toda razlika je velika. Če so se Nemci, Portugalci, Španci in Argentinci vsaj uvrstili na SP v Rusiji, so sami presneto daleč od Kitajske, čeprav bo tam prvič tekmovalo kar 32 reprezentanc, 12 iz Evrope.

1. Španija 6:0, 2. Turčija 4:2, 3. Latvija 4:2, 4. Črna gora 3:3, 5. Ukrajina 3:3, 6. Slovenija 2:4. Takšen je vrstni red nove skupine I v drugem krogu kvalifikacij za košarkarsko SP 2019, ki ne more biti ravno v ponos deželi šampionov stare celine. Pred preostalimi šestimi tekmami – prvi dve bosta na sporedu 14. septembra v Latviji in tri dni pozneje s Turčijo v domači dvorani – v boju za tri vozovnice za Kitajsko se lahko sicer strinjamo, da je sistem uvrščanja na prvenstvo povsem ponesrečen in že kar neregularen. Ne le zaradi odsotnosti najboljših košarkarjev ter z vidika športne forme in zdravja nastopajočih nesprejemljivega tretjega ciklusa kvalifikacij, pred katerim je večina igralcev vseh reprezentanc počivala vsaj mesec dni. Blaž Mahkovic je končal klubsko sezono že 3. maja, Klemen Prepelič 12 dni pozneje, Jaka Blažič kot zadnji v zdajšnjem naboru igralcev 1. junija. Kot da bi se Sloveniji v negativnem smislu povrnilo vse, kar se ji je izšlo na lanskem eurobasketu, na katerem je bila bržkone najmanj okleščena.

Močno sporen je tudi tekmovalni ustroj kvalifikacij za SP, po katerem bodo upoštevali prav vse izide prvega kroga, torej Sloveniji tudi poraz z odpadlo Belorusijo, Turčiji pa spodrsljaj proti Švedski. V nasprotnem bi bil izhodiščni vrstni red v skupini I nekoliko ugodnejši: Španija 4:0, Turčija 3:1, Latvija 2:2, Ukrajina, Črna gora in Slovenija po 1:3. A namesto, da bi nacionalne zveze zahtevale glave šefov mednarodne zveze FIBA, so Švicarju Patricku Baumannu, ki v njej deluje od leta 1995 in od leta 2002 v vlogi generalnega sekretarja dokazuje, da ne razume osnov košarke, v severnokorejski maniri podaljšali mandat celo do leta 2031. Torej še za 13 let!
 

Po zlatem pokru - zaton


Toda hkrati bi bilo zelo napačno sklepati, da slovenska reprezentanca in njeno vodstvo nimata veliko masla na glavah. Treh zaporednih porazov s prav tako oslabljenimi Belorusijo, Španijo in Črno goro ne morejo sprati vse naše reke skupaj. Korenine imajo namreč v spletu razlogov, ki jih ni bilo težko predvideti že pred lanskim EP, ko so se vodilni možje KZS pri izbiri selektorja in naturalizirane okrepitve odločili za pokrsko taktiko "all in". In po podvigu v Istanbulu še vedno delujejo, kot da se je slovenska košarka začela in končala z osvojitvijo zlate kolajne.

Vnaprej je bilo pač jasno, da bo moštvo po vrnitvi iz Istanbula ostalo brez Igorja Kokoškova, da ne bo moglo računati niti na Anthonyja Randolpha niti na Alena Omića, okoli katerih se je pred eurobasketom razvila debata za in proti, da Goran Dragić (in tudi Gašper Vidmar) končuje kariero v izbrani vrsti, da se Luka Dončić pripravlja na odhod v ligo NBA. Devet mesecev pozneje smo še vedno nekako presenečeni, ker so se črne slutnje uresničile, in sami pri sebi iščemo izgovore za pasivnost pri iskanju rešitev na vsaj najbolj perečih točkah. In teh ni malo: od zelo naivnega dogovarjanja z Randolphom do preveč načelnega z Omićem, po lanskem odprtju Pandorine skrinjice pa nihče več ne razmišlja niti o novem visokem naturalizirancu niti o tem, ali naj moštvo poskuša do zadnjega izkoristiti izkušene ase ali naj začne sistemsko na graditi na mladih, tako kot je pri organizatorjih igre in celo trenerjih.
 

Igrali najboljši in najvišji


Nedeljski dvoboj s Črno goro, ki bi bi ga morala nujno dobiti, je slovenska reprezentanca slednjič izgubila s 13 točkami razlike, kar je celo drugi najvišji neuspeh v njeni zgodovini na uradnih tekmah v domači dvorani. Višji je bil le še poraz proti Finski (76:92) na EP 2013. Po zelo slabi predstavi pa moramo vendarle upoštevati, da so v glavnem igrali dosedanji drugo- in tretjekategorniki daleč od tekmovalne pripravljenosti in s pičlimi štirimi dnevi skupnih priprav.

Potem ko sta morala na centrski položaj pomakniti celo običajni krili Edo Murić in Vlatko Čančar, se moramo strinjamo s sklepno oceno rutinerjev v moštvu, pa čeprav nas zareže v dno dušo kot skalpel. Barve reprezentance so branili najboljši in najvišji košarkarji, ki so bili na voljo. Od teh septembra bržkone ne bomo videli niti poslednjega Mohikanca iz udarne peterke evropskih prvakov, saj se je Prepelič očitno naveličal negotovosti novih časov. Kar v naglici zgradiš, se namreč običajno hitro podre. Kako dolgo bo stal naš košarkarski Tadž Mahal ob tako trhlih temeljih, smo se v Delu spraševali že dan po zlatem zmagoslavju. In skrb na žalost ni bila pretirana.

Komentarji: