Želje in energije je bilo v izobilju, veščin v finalu žal precej manj
Po uspehu Olimpijinih košarkarjev prevladuje ocena »tak'le imamo«
Odpri galerijo
Drugič zapored prvaka: Gregor Hrovat in Devin Oliver.
Foto Mavric Pivk
Ljubljana – S slovensko klubsko košarko je zelo podobno kot z našo državo. Obe sta stari šele 26 let, a pri obeh imamo občutek, da sta že ponudili najboljše. Beg možganov (tudi igralcev in trenerjev) se nadaljuje, prav tako val ekonomskih migrantov pod obroči, pod katerimi se veterani upokojujejo vse starejši. In tako kot mora kljub vprašljivi politični ponudbi nekdo zmagati na volitvah, vsako leto dobimo prvaka v košarki.
Letošnji finale med Petrolom Olimpijo in Krko zagotovo ni bil najboljši, kar smo jih videli v 27-letni zgodovini DP. Za zunanjega opazovalca niti ni bil na ravni tekmovalnega vrhunca v državi, ki je lani dala evropskega prvaka. Vsega vajeni pa smo lahko le dejali »tak'le pač imamo« in bili s končno bilanco prikazanega celo zadovoljni. V minulih letih smo pač videli kar nekaj odločilnih spopadov, ki so bili po izenačenosti in energičnosti daleč pod letošnjo ravnijo, gledalci so videli pet tekem, obilo srčnosti, zasukov in negotovosti ter v zadnji bitki celo podaljšek. Kaj pa kakovost prikazanih iger? Pustimo jo vnemar v zaprti Pandorini skrinjici slovenske klubske košarke.
Po koncu izjemno naporne sezone, v kateri so novi in stari prvaki iz Stožic odigrali kar 39 tekem v ligi Nova KBM, od teh polovico brez prave teže in zato doživeli kar 12 porazov, kar prija nekoliko tišine. Trušč v dvoranah je bil sicer zelo dobrodošel, zato pa je bilo zelo moteče tarnanje v obeh zasedbah na račun sodnikov, zarot in tekmečeve grobosti. Da je bilo predvsem plod taktičnega načrta, s katerim so vpleteni želeli prikriti pomanjkanje pravih igralnih veščin in zlesti v glave možem s piščalkami, je bilo jasno od vsega začetka, zadnji ščepec dvoma pa je razblinil najbolj izkušeni udeleženec finala Sašo Zagorac.
»Upam, da bodo ljubitelji košarke razumeli, kaj se je dogajalo v minulih desetih dnevih. Obe moštvi sta si želeli osvojiti naslov, vsako na svoj način, mi smo vedeli, da je naša priložnost v čvrsti in moški košarki. Upam, da nam tega nihče ne zameri. Kljub vsemu smo prikazali dobro košarko, čeprav je Marko Jošilo v odločilni tekmi igral vseh 45 minut, Paolo Marinelli 43 in Žiga Dimec 39. Zato mislim, da so lahko navijači ponosni na nas, vsekakor pa si tudi Olimpija zasluži čestitke. Po koncu finala se lahko le vprašaš, ali si dal vse od sebe. Če je odgovor pozitiven, ne moreš biti razočaran,« je poudaril 34-letni Ljubljančan v Krkinem dresu, ki je ostal pri enem naslovu slovenskega prvaka. Osvojil ga je že leta 2004 kot up Olimpijinega moštva, letos pa je z Dimcem poskušal vnesti med Novomeščane šampionski duh iz reprezentančnih vrst. In ni jima veliko zmanjkalo, realno gledano še en kakovosten soigralec.
V torek so Zagorca na mah pustili za seboj vnovični MVP finala Devin Oliver, Gregor Hrovat in Dražen Bubnić, ki so drugič zapored osvojili državno lovoriko. Prav tako Domen Lorbek in Erjon Kastrati, ki sta se na prestol povzpela tako s Krko kot z Olimpijo, medtem ko je Mirza Begić že nekoliko zaprašenima trofejama iz let 2008 in 2009 dodal še tretjo. Za vse je sprva veljalo, da bi jim morali Novomeščani v finalu bolj ustrezati kot Sixt Primorska, in v past takšnega razmišljanja so se delno ujeli tudi sami. Pričakovali so se, da bodo »pretepaškemu« tekmecu kos z »intelektualnim« pristopom, dodatno pa jih je uspavala gladka zmaga v prvi finalni tekmi. Še preden so ugotovili, da zgolj papirnata tehnika ni veliko vredna in da se druščina rekonvalencentov težko kosa s krvi željnimi tekmeci, so se znašli v velikih težavah.
Rešili so se v zadnjem hipu in se skupaj s svojim vodilnimi možmi marsičesa naučili. Vsaj naivno je bilo namreč najprej izbrati moštvo in nato pripeljati v klub novega direktorja, ki od prvega dne ni bil zadovoljen s kadrovskim stanjem. Prav tako sredi sezone zamenjati poljudnega in pri igralcih priljubljenega trenerja s strategom povsem drugačnega kova. Da o preračunljivem uveljavljanju Jusufa Sanona na račun Roka Badžima, ki je slednjič moral reševati Olimpijino sezono, niti ne govorimo. Kako že pravijo: konec dober, vse dobro?
Letošnji finale med Petrolom Olimpijo in Krko zagotovo ni bil najboljši, kar smo jih videli v 27-letni zgodovini DP. Za zunanjega opazovalca niti ni bil na ravni tekmovalnega vrhunca v državi, ki je lani dala evropskega prvaka. Vsega vajeni pa smo lahko le dejali »tak'le pač imamo« in bili s končno bilanco prikazanega celo zadovoljni. V minulih letih smo pač videli kar nekaj odločilnih spopadov, ki so bili po izenačenosti in energičnosti daleč pod letošnjo ravnijo, gledalci so videli pet tekem, obilo srčnosti, zasukov in negotovosti ter v zadnji bitki celo podaljšek. Kaj pa kakovost prikazanih iger? Pustimo jo vnemar v zaprti Pandorini skrinjici slovenske klubske košarke.
Po koncu izjemno naporne sezone, v kateri so novi in stari prvaki iz Stožic odigrali kar 39 tekem v ligi Nova KBM, od teh polovico brez prave teže in zato doživeli kar 12 porazov, kar prija nekoliko tišine. Trušč v dvoranah je bil sicer zelo dobrodošel, zato pa je bilo zelo moteče tarnanje v obeh zasedbah na račun sodnikov, zarot in tekmečeve grobosti. Da je bilo predvsem plod taktičnega načrta, s katerim so vpleteni želeli prikriti pomanjkanje pravih igralnih veščin in zlesti v glave možem s piščalkami, je bilo jasno od vsega začetka, zadnji ščepec dvoma pa je razblinil najbolj izkušeni udeleženec finala Sašo Zagorac.
Konec dober, vse dobro?
»Upam, da bodo ljubitelji košarke razumeli, kaj se je dogajalo v minulih desetih dnevih. Obe moštvi sta si želeli osvojiti naslov, vsako na svoj način, mi smo vedeli, da je naša priložnost v čvrsti in moški košarki. Upam, da nam tega nihče ne zameri. Kljub vsemu smo prikazali dobro košarko, čeprav je Marko Jošilo v odločilni tekmi igral vseh 45 minut, Paolo Marinelli 43 in Žiga Dimec 39. Zato mislim, da so lahko navijači ponosni na nas, vsekakor pa si tudi Olimpija zasluži čestitke. Po koncu finala se lahko le vprašaš, ali si dal vse od sebe. Če je odgovor pozitiven, ne moreš biti razočaran,« je poudaril 34-letni Ljubljančan v Krkinem dresu, ki je ostal pri enem naslovu slovenskega prvaka. Osvojil ga je že leta 2004 kot up Olimpijinega moštva, letos pa je z Dimcem poskušal vnesti med Novomeščane šampionski duh iz reprezentančnih vrst. In ni jima veliko zmanjkalo, realno gledano še en kakovosten soigralec.
V torek so Zagorca na mah pustili za seboj vnovični MVP finala Devin Oliver, Gregor Hrovat in Dražen Bubnić, ki so drugič zapored osvojili državno lovoriko. Prav tako Domen Lorbek in Erjon Kastrati, ki sta se na prestol povzpela tako s Krko kot z Olimpijo, medtem ko je Mirza Begić že nekoliko zaprašenima trofejama iz let 2008 in 2009 dodal še tretjo. Za vse je sprva veljalo, da bi jim morali Novomeščani v finalu bolj ustrezati kot Sixt Primorska, in v past takšnega razmišljanja so se delno ujeli tudi sami. Pričakovali so se, da bodo »pretepaškemu« tekmecu kos z »intelektualnim« pristopom, dodatno pa jih je uspavala gladka zmaga v prvi finalni tekmi. Še preden so ugotovili, da zgolj papirnata tehnika ni veliko vredna in da se druščina rekonvalencentov težko kosa s krvi željnimi tekmeci, so se znašli v velikih težavah.
Rešili so se v zadnjem hipu in se skupaj s svojim vodilnimi možmi marsičesa naučili. Vsaj naivno je bilo namreč najprej izbrati moštvo in nato pripeljati v klub novega direktorja, ki od prvega dne ni bil zadovoljen s kadrovskim stanjem. Prav tako sredi sezone zamenjati poljudnega in pri igralcih priljubljenega trenerja s strategom povsem drugačnega kova. Da o preračunljivem uveljavljanju Jusufa Sanona na račun Roka Badžima, ki je slednjič moral reševati Olimpijino sezono, niti ne govorimo. Kako že pravijo: konec dober, vse dobro?
