Namesto igrivosti izgorelost

Športni psiholog Matej Lunežnik o napakah pri delu z mladimi.
Fotografija: Matej Lunežnik. FOTO: Tadej Regent/Delo
Odpri galerijo
Matej Lunežnik. FOTO: Tadej Regent/Delo

Član strokovnega sveta športnih psihologov Matej Lunežnik, nekoč smučar in trener, pozna travme otroških športnikov, posledice prezgodnjega lovljenja rezultatov in želje po hitrem zadovoljstvu, kot so redko uresničene obljube nogometnih posrednikov. Kritičen je do športnega ustroja, ki ne ščiti otrok.

Kako gledate na nogometne posrednike, ki merijo na vedno mlajše otroke?

Negativno. Gre za vpliv denarja, ki žal sega tudi na področja, ki so premalo urejena. Govorim o zaščiti otrok in zaščiti bistva, to je samega športa. Ljudje, ki si želijo denar, se s tem okoriščajo. Premalo je poskrbljeno za to, da bi mladi športniki ohranili fokus na tem, zaradi česar so se s športom sploh začeli ukvarjati – na ljubezni do gibanja, napredka in izbranega športa. Prehitro se lahko fokus klubov, otrok in staršev preusmeri drugam – na denar, velike klube, slavo. Če zaradi sistema, naravnanega na rezultat, otrok začne izgubljati koncentracijo, je razvoj prehitro končan in športnik ne doseže optimuma.

Pogodbe podpisujejo starši. Kako težko je njim videti dlje od otrokovih želja?

Vsi imamo zunanjo in notranjo motivacijo. Zunanja je zelo močna, ker nam hitro prinese zadovoljstvo in emocije. Večina staršev bi rada, da bi bil njihov otrok zadovoljen. Če si želi v Romo ali Barcelono, poskušajo narediti vse, da bo to takoj dosegel. A v športu moraš dalj časa garati, vlagati v razvoj, da prideš do zadovoljitve. Otroci za nagrado niso vajeni dolgo delati, želijo si je hitro – in ta lahko pride v obliki agentov, obljub, ki pa se redko uresničijo. Starše je treba razumeti, saj večinoma nimajo izkušenj, so zelo neinformirani. Športne organizacije in klubi bi morali pripraviti predavanja.

O stiskah mladih športnikov – na predavanjih omenjate simptome izgorelosti, razdražljivosti, utrujenosti, nejevolje, depresije – se v družbi ne govori veliko. Kdo bi moral zaščititi njihovo otroštvo?

Tu gre za moment sistema. Pri nas je takšen, da rezultati štejejo že pri mladih kategorijah. Klubi in društva pridobivajo finančne vire prek rezultatov. Delam z 11-letniki, ki jih trenerji kaznujejo, ker so slabo igrali. To je nesmiselno. Katera država je na letošnji olimpijadi osvojila največ medalj? Norveška. Tam imajo do 12. leta prepoved tekmovanj. Ko nastopajo, nihče ni prvi, nihče ni zadnji. Pri nas na ravni družbe delamo dve napaki: tekmovanja so bistveno prezgodaj, športnikov pa ne opremimo z znanjem, kako si pomagati v stresnih situacijah na tekmah. S tem ustvarjamo duševne invalide, otroke, ki imajo težave, ker je tekma zanje stres in tega ne znajo obvladovati. Otrok se lahko kasneje v življenju začne izogibati tem situacijam, s športom se noče več ukvarjati. Imam primere, ko otroci bruhajo, dva dni ne spijo, se tresejo na tekmah, jočejo. Kar pride k meni, je samo vrh ledene gore. Ogromno otrok pa svojih stisk niti ne izpove. Če bi se kot družba dogovorili, da bi takšni otroci in trenerji pridobivali psihološka znanja, tudi razni agenti in zunanji vplivi ne bi imeli toliko možnosti, da jim škodujejo.

Ste športni psihologi pri pristojnih naleteli na posluh?

V sodelovanju z olimpijskim komitejem delamo s športniki, toda predvsem s tistimi blizu olimpijskim medaljam, ki že imajo neka znanja. Otroci pri 11, 12, 13, 14 letih, ki ne bodo v športu dosegli nič, teh znanj nimajo. Mučijo pa jih iste težave. Delati bi morali z vsemi. Kasneje v življenju bodo podjetniki, mame, očetje, ki bodo imeli neko negativno izkušnjo, občutek, da jim ni uspelo. Zakaj? Ker je vrednota, kriterij rezultat, ti pa nimaš vseh orodij, da bi ga dosegel. Trenerji bi morali pripravljati delavnice, otroci bi se morali uriti v tehnikah sproščanja, fokusiranja. Na tem področju bi država, OKS, športne zveze, cel športni ustroj morali narediti več.

Kakšen vpliv imajo navedeni dejavniki na dejstvo, da marsikateri po rezultatih zelo uspešen otrok v članski kategoriji ni več v ospredju?

Zelo velik. Kdor bo pri dvanajstih treniral tako kot nekdo z olimpijsko medaljo, bo med vrstniki najboljši. Pa čeprav morda gibalno ni tako dober kot nekdo, ki pri teh letih še ni na svojem maksimumu. Ko pa pride do članske kategorije, kjer so tekmovanja bistveno težja, in potrebuje široko znanje, morda nima dovolj v žaklju. Lahko je bil prehitro izžet, nima več prave volje, porabil pa je tudi vso rezervo. Spet gre za princip rezultata, ki je premočen.

Kdaj naj rezultat postane pomemben?

To je paradoks. Če hočeš rezultate, ne sme biti fokus nikoli usmerjen v rezultate. Razmišljati je treba o izvedbi, o sebi, o napredku, o razvoju.

Komentarji: