Slovenci kot Poljaki, le dvajsetkrat več jih je

S krajšo zamudo, pa vendar; slovensko-poljski nogometni spopad me je spodbudil k nekakšni primerjavi o športni uspešnosti dveh tako raznolikih državah, ki vendar imata veliko več skupnega kot bi lahko sodili na »prvo žogo«. Še prej bi dal nekaj opazk, povezanih z bližnjimi srečanji s Poljaki in športnimi navdušenci. Bilo jih je kar nekaj v mojih dobrega četrt stoletja medijskega športnega udejstvovanja, po katerem sem lahko oblikoval neko subjektivno oceno. Veliko so mi pomagali tudi kolegi, ki so imeli z njimi še več stikov in izkušenj vseh vrst, od neprijetnih do najbolj prijetnih.

Prva misel, ki se mi je utrnila je, da so Poljaki kot Slovenci. Nekoliko stereotipno, a z veliko resnice, med Slovenci velja, da ne želimo dopustovati v bližini rojakov. Ali da imamo z njimi čim manj stikov. Tudi preveč Poljakov ne želim imeti ob sebi. Razlogi so v veliki meri podobni, kot za Slovence. Na primer, o črednem nagonu in bliskoviti preobrazbi iz neupogljivih jagenjčkov v bojevite in težko ukrotljive ovne.

Ne vem, koliko te, recimo da moteče, človeško značajske značilnosti vplivajo na celovito športno podobo nekega naroda, ampak kot gre za slovenskega in poljskega sta si tako reko na las podobna. Razlikujeta se le po veličini, številčnosti. Poljakov je dvajsetkrat več, bolj natančno devetnajstkrat več, Poljska je petnajstkrat večja.

Kljubovanje je pomemben del v uspešni športni podobi bodisi posameznika ali kolektiva. V tem smo si Slovenci in Poljaki zelo podobni, a praviloma takrat, ko voda že teče v grlo. Oboji imamo na mejah tudi močne spodbujevalce tekmovalnosti, Poljaki v njihovih velikih zavojevalcih Rusih in Nemcih, Slovenci pa kar v vseh, ki so nas zavojevali ali nas obdajajo, Slovanih (Hrvati), Germanih (Avstrijci), Ogrih (Madžari) in Romanih (Italijani). Oboji napram velikimi tekmujemo, ker ne želimo biti v njihovi senci. In jim pokazati, da zmoremo več, da smo boljši, ... Brez sovražnikov najbrž ne bi bili tako zagnani, zahtevni, bojeviti, uspešni ...



V novejši zgodovini, po osamosvojitvi in po padcu železne imajo športni uspehi Slovencev in Poljakov zelo podobno pot. Mi smo mali, ki smo se prebili med velike, oni so se kot veliki prebili med velike. Zanimivo je, da v tako rekoč istih panogah. V najpomembnejši postranski zadevi so Poljaki resda precej ušli, tudi zavoljo tradicije in predvsem velike kapitalske moči, ki jim je omogočila, da se je od zadnjega tekmovalnega dvoboja pred desetimi leti jeziček na tehtnici krepko nagnil na njihov stran. Njihova nogometna infrastruktura je pred našo za nekaj desetletij.

Sloveniji in Poljski se je posrečil rokometni preboj v svetovni vrh, tudi odbojka je nepogrešljivi del odličnega športnega DNK obeh narodov. Tako kot je seveda košarka. Poljska se je na svetovnem prvenstvu na Kitajskem uvrstila najmanj med osem najboljših, Slovenije, evropske prvakinje, na daljnem vzhodu ni. Hokejsko je Slovenija uspešnejša na reprezentančni ravni, a ima hokej zelo podobno veljavo med športnimi navijači.

Tudi na posamični ravni se ni mogoče izogniti veliki bitki na isti fronti. Nekoč sta jo v smučarsko tekaških smučinah bili Petra Majdić in Justyna Kowalczyk. Toda največji prestižni slovensko-poljski boj bijejo smučarski skakalci. Za oboje so smučarski skoki nekaj mitskega in ponos naroda. Nekoč sta si »skakala v lase« Primož Peterka in Adam Malysz, nato Peter Prevc in Kamil Stoch, Timi Zajc pa še čaka na poljskega izzivalca. Nazadnje, tudi za Dejana Zavca bi bila pot do šampionskega pasu drugačna, če se mu v ringu v polnih Stožicah ne bi zoperstavil Poljak – Rafal Jackiewicz.