Z »umazanimi triki« postali tudi bolj kompaktni

Kot da Celju v zadnjih sezonah ni usojeno, da bi pobral sadež, ki si ga je morda zaslužil. Tudi prekinitev nogometnega prvenstva je bila za moštvo pod taktirko 48-letnega trenerja Dušana Kosića kot hladna prha: Celjani so igrali všečno, zabijali gole, premagovali tekmece za vrh, kot sta bila Aluminij in Maribor, in se prelevili v velike Olimpijine izzivalce.
 

Kako se kosate z epidemijo koronavirusa, v športnem smislu seveda, kaj počnejo igralci, trenerski štab ...?

Smo na čakanju, toda ne počivamo. Nogometaši so prejeli navodila, kako ohranjati telesno moč, v načrtu smo imeli tudi treninge v manjših skupinah po tri, štiri igralce in ob doslednem upoštevanju vseh zdravstvenih navodil. Želeli smo izpeljati nekaj podobnega, kot je to storil Wolfsburg. Ker so se razmere še bolj zapletle, je možnost takšnih treningov odpadla. Najbrž bo treba najti še kakšno drugo rešitev, video povezava je ena od njih. Sicer pa nabrušeni čakamo na trenutek, ko se bomo lahko vrnili v normalen proces treningov in tekmovalni ritem. Zato tudi nikogar od tujcev nismo pustili domov, vsi so ostali v Celju.

Višja sila je Celje ustavila v naletu, v katerem so mnogi videli veliko šampionskega. Ste bili razočarani nad prekinitvijo?

Bili smo v obdobju, ki nam je bilo naklonjeno. Vse se nam je izšlo, morda tudi zaradi tega, ker smo že prej dosegli dogovor, da ne pogledujemo naprej, temveč ustvarjamo in živimo po načelu iz tekme v tekmo. V minulih sezonah smo imeli preveč smole, zato je bil moj načrt, da poskušamo biti še bolj vztrajni, delavni, ponižni, tekmovalni.

Načrt se vam je izšel.

Od prvega dne smo verjeli, čeprav smo rezultatsko slabo vstopili v sezono. Toda nagrada za dobro delo so vselej zmage. Dosegli smo ravnovesje med željami, pristopom in tem, kar smo dejansko sposobni. Bili smo skromni, a se zavedali svojih odlik. Večji učinek na igrišču je prišel takrat, ko smo postali bolj umirjeni, ko smo bili zbrani na igrišču in smo odstranili tudi negativne zunanje vplive.

V čem se je Celje tako spremenilo, da je postalo izzivalec za naslov?

Predvsem se je skozi sezone dopolnjevalo, selekcioniralo in oblikovalo moštvo, ki je skupaj že nekaj časa. Na višjo raven smo spravili mentalno in telesno pripravljenost. Zaradi tega so lahko tudi igralci postali boljši. Na sploh je bilo veliko podrobnosti, ki so se morale sestaviti. Vselej smo bili agresivni in hitri, toda tudi premalo zreli. Divjali smo. Vse te slabosti smo omejili in postali bolj kompaktni v igri, v kateri smo začeli pravilno opravljati tudi 'umazane trike'.

Hitrost igralcev in igre (bliskovitih prehodov), učinkovitost in atraktivnost so zaščitni znaki Celja.

Da, ampak če ni usklajenosti in zmag, ne šteje nič. Včasih je bolje imeti počasnega in izkušenega igralca, ki je zanesljiv, racionalen in z občutkom za igro nadomešča svojo pomanjkljivost. Veliko mi pomeni, da imam na voljo igralce, ki razumejo igro. Lahko tudi manj šprintajo in so tehnično manj dovršeni, a je pomembno, da so sposoben slediti principom, ki jih kot trener poskušam uveljaviti. Vztrajam pri tem, da morajo igralci med seboj sodelovati, drug drugega vleči za seboj, podpirati, spodbujati, popravljati.

Celje je izgubilo Rudija Požega Vancaša, dobilo pa Mitjo Lotriča. Kakšen čudežni napoj ste mu dali?

Celje bo vedno izgubilo najboljšega igralca, a vselej je v moštvu nekdo, ki ga lahko izbrusiš in dvigneš na višjo igralno raven. Rudi in Mitja sta podobna igralca, v mlajših kategorijah sta bila med najboljšimi, najbolj nadarjena. Sta igralca z odličnim razumevanjem igre. A takšni igralci so tudi posebni in potrebujejo drugačne prijeme. Ker so boljši od drugih, jih lahko zapelje vpliv okolja, z menedžerji v ospredju. Radi imajo, da se vse vrti okoli njih in težko razumejo, da kakšen od soigralcev nima toliko znanja. Zato v moštvo vnesejo tudi živčnost. Koristni in najboljši pa so takrat, ko razumejo, da so lahko dobri le tako, če imajo podporo soigralcev. Ko dojamejo, da s svojim znanjem in kakovostjo dajejo dodano vrednost moštvu. To pa jih sprejme in jim pomaga.

Najboljšega strelca Daria Vizingerja tudi ni mogoče prezreti.

On je eden od tujcev, ki pooseblja naš selektivni model. S športnim direktorjem sva želele mlade igralce, ki niso le nadarjeni, marveč so bili v svojih starostnih razredih pomembni igralci, tudi reprezentanti. Dario je takšen in še poznal sem ga. O njem se je govorilo, da nima tega in tega ... Lahko pa bi rekel, da ima vsega po malem. Izjemno je napredoval. Všeč mi je, ker je fant, ki kritiko razume, sprejme in jo spremeni sebi v prid. Tega ne zmorejo vsi.