Na Kulmu je jokal kot dež, včeraj se je le smejal

Rateče – Najpozneje včeraj, ko je vnovič kot za stavo nizal sijajne polete, je Anže Lanišek dobil dokončno potrditev, da zna tudi vrhunsko leteti na smučeh. Potem ko je bil z 12. mestom z naskokom najboljši Slovenec na posamični tekmi, je 24-letni Domžalčan blestel tudi na ekipni preizkušnji, na kateri je poletel 231 in 231,5 metra daleč. Na koncu je bil celo četrti najboljši posameznik za Norvežanom Halvorjem Egnerjem Granerudom (235 m in 234,5 m) ter Nemcema Markusom Eisenbichlerjem (230 m in 236,5 m) in Karlom Geigerjem (238 m in 224,5 m).
 

Kako bi ocenili svoje tokratne nastope?

»Glede na to, da sta bila oba moja poleta na tekmi daljša od 230 metrov, sem lahko več kot zadovoljen s prikazanim. To je svetla točka za naprej, kajti dokazali smo, da se znamo boriti in da se lahko tudi v prihodnje.«

Kaj je bila skrivnost uspeha vaših dolgih poletov?

»Bil sem miren. Vedel sem, da smo zelo blizu in da lahko dosežemo marsikaj, če bomo leteli, kot znamo. Uspelo nam je zelo dobro, prikazali smo lepo predstavo in menim, da smo lahko ponosni nase.«

Ali ste se glede na majhen zaostanek za tretjeuvrščenimi Poljaki po uvodni seriji kaj spogledovali tudi s kolajno?

»Že po koncu posamične tekme sem si rekel, da znamo in zmoremo. Kolajni smo bili dejansko blizu. Če sem pred štirimi leti na Kulmu po četrtem mestu na ekipni preizkušnji jokal kot dež, se lahko zdaj le smejem.«


 

Glede na to, kako ste končali prvenstvo, se verjetno ne bi pritoževali, če bi ga podaljšali za kakšen dan.

»Ni treba, da imamo tekmo, lahko bi šli tudi trenirat na letalnico. S še višjega zaletišča, da vidimo, kdo je močnejši.«
 

Škoda le tistega prvega poskusa (196 m) na posamični tekmi, kajne?

»Trije poleti so bili zelo dobri, prvi pa je bil res katastrofalen. Napake se dogajajo, gremo naprej. S tem moram živeti. Življenje teče dalje.«

 
Po slabšem uvodnem nastopu se niste vdali v usodo, ampak ste se borili naprej in s 23. mesta napredovali na končno dvanajsto.

»Treba se je boriti za vsako mesto. To je bila dobra šola. Če se bom morda nekega dne boril za veliki kristalni globus, tudi ne bom smel popuščati.«
 

Če bi vam kdo pred začetkom prvenstva v Planici ponudil 12. mesto med posamezniki in četrto med ekipami, bi ju vzeli?

»Če sem iskren, sem si na posamični tekmi želel uvrstitve med deseterico. Globoko v sebi sem vedel, da jo lahko dosežem. Če se zdaj ozrem nazaj, mi je jasno, da bi se zagotovo prebil v top 10, če bi vse polete izpeljal tako, kot znam.«

Vsem dvomljivcem ste pokazali, da znate tudi odlično leteti.

»V minulih dneh se mi je odprlo tudi na letalnici. Zdaj točno vem, kaj moram delati na velikankah. To je vsekakor lepa popotnica za naprej. Vesel sem, da so v mojo čast zaigrali tudi znamenito uspešnico »Planica, Planica« ansambla bratov Avsenik.

Kako zelo ste zdaj utrujeni?

»Že res, da se je veliko dogajalo. Ni bilo najbolj preprosto, dve noči sem bolj slabo spal. Na skakalnici je treba pokazati, kdo si, kaj si, kaj znaš in koliko veljaš. Nadejam se, da bom nadaljeval v takšnem slogu.«

Ste imeli slab spanec zaradi incidenta z izključitvijo Timija Zajca?

»Zaradi takšnih stvari ne moreš ostati ravnodušen. Ne moreš biti srečen in skakati do stropa. Osebno za nazaj ne morem ničesar popraviti, lahko pa začnemo vsi skupaj delati na tem, da bomo v prihodnje prej začeli reševati probleme.«


 

V torek bodo odločili, kdo bo slovensko ekipo vodil v Engelbergu in potem še na novoletni turneji. Kakšno je vaše mnenje glede trenerja?

»Jaz sem tu za to, da skačem. Vsak si želi, da bi bil najboljši, to velja tudi za Timija. On je pač čutil, kakor je, drugega ob tem nimam za povedati.«

Verjetno se že veselite vrnitve domov, kajne?

»Da, zelo. Sezona bo še dolga, treba bo ostati zbran in ohraniti mirno glavo. Upam, da bomo imeli v ponedeljek prosto. V torek in sredo bom opravil trening, nato pa se bomo odpravili proti Engelbergu.«

Zagotovo vas bo vesel tudi sin Ijan Luka, ki je med vašimi največjimi navijači.

»On je pravi navijač. On ve, da je oče »Žaba«, Slovenija in to je to. Redno sva se slišala, pogovarjala in gledala prek kamere. Veselim se tudi snidenja z ženo, upam, da bom videl tudi starša.«