Prav posebna predstava leta
Prvenstvo je lahko še tako odmevno – toda če ni domačega uspeha, je, kot bi zmanjkala tista odločilna začimba, ki na koncu okusno jed spremeni v vrhunsko.
Odpri galerijo
Jakov Fak FOTO: Matej Družnik/Delo
Vrnimo se v dobo pred to čudno, zlobno in žal tudi morečo pandemijo. Spomini uhajajo k umirjenim in uživaškim dnevom dopusta. Tudi na med Slovenci tako priljubljeni obali Jadranskega morja. Pisal se je september 2018. Za marsikoga je to najlepši mesec v Istri: ni več peklenske vročine, pretirane gneče, ne iskanja parkirnih mest ne čakanja v dolgih vrstah, temperatura morja je osvežilna, domači turistični delavci so pred jesensko-zimskimi dnevi praznih ulic ponavadi zgovorni in prijazni.
Prijaznost in dobra volja pa sta v omenjenem mesecu pred skoraj dvema letoma in pol prevladovali tudi med ponosno slovensko druščino v Poreču. Ne, ni šlo niti za turizem, niti za kakšen rekreativni teniški turnir, niti obisk prijateljev ob koncu počitnic: tam je bil takrat kongres Mednarodne biatlonske zveze in prav ta je bil zares poseben. Navzoči smo prvič srečali Oleja Einarja Bjørndalna, potem ko je malce pred tem največji as biatlonske zgodovine oznanil slovo od tekmovalnih aren, prvič se nam je predstavil novi predsednik te krovne organizacije, Šved Olle Dahlin, in kar je bilo za nas najpomembnejše, Pokljuki so delegati kongresa glasno zaploskali – zmagala je v izboru za svetovno prvenstvo leta 2021!
Druga prizorišča še zdaleč niso od muh, prav vsa, zdaj tudi vključno z izjemnim središčem češkega biatlona Novim Mestom na Moravskem, so bogatejša, razkošnejša, svoje tribune pa polnijo s takšnimi množicami občinstva, da bi se po številu navzočih z njimi lahko primerjali prireditelji tekem v največjih nogometnih ligah.
Toda zmagala je Pokljuka! Zlasti zaradi izvirnega stika z naravo, romantike športa, čudovitega okolja Triglavskega narodnega parka, mrzlega, a obenem zdravega in čistega ozračja ter zanesenjakov, ki preskočijo marsikatero, še tako visoko oviro. Drugič doslej bo tu svetovno prvenstvo, zdaj po natanko 20 letih.
Odtlej se je spremenilo marsikaj. Slovenski biatlon je le dočakal tako naslov svetovnega prvaka (Jakov Fak leta 2012) kot olimpijsko kolajno (Teja Gregorin leta 2014), obema mejnikoma je nato v izvedbi res izjemnega Faka, tudi v prihajajočih dneh prvega aduta naše reprezentančne vrste, sledila ponovitev v letih 2015 in 2018.
Prvenstvo, največje tekmovanje sezone v posamezni športni panogi, pa je lahko še tako lepo, odmevno in brezhibno izpeljano – toda če ni domačega uspeha, je, kot bi zmanjkala tista odločilna začimba, ki na koncu okusno jed spremeni v vrhunsko. Biatlon pri tem ni nikakršna izjema, dobro smo to spoznavali na vseh številnih tekmovanjih zadnjih let na Finskem, Švedskem, v Rusiji, Nemčiji.
In če že Pokljuka 2021 v žalostnem odsevu zloveščega virusa ne bo mogla ponuditi tistega prazničnega ozračja polnih tribun, bi bilo sanjsko, ko bi Fak in kajpada drugi asi te panoge od vsepovsod s svojimi velikimi predstavami navduševali vsaj vse tiste, ki bodo v domačem naslanjaču na daljavo spremljali biatlonsko predstavo leta. Poldrugi teden tekem bo ponudil zelo pisan spored vseh možnih disciplin, zadnje veliko tekmovanje v tej panogi pred olimpijsko zimo je pač vselej posebno. Vzbuja motive, dodaja energijo, ponuja dinamiko že tako silno živahnega prepleta hitrosti v smučini z natančnostjo na strelišču.
Tisti, ki to športno panogo poznajo, bodo v njej spet lahko uživali vsak dan, drugi se bodo z njo seznanjali. Tudi v Sloveniji. In jasno, da jim bo še posebno všeč, če bo domača reprezentanca uspešna.
Prijaznost in dobra volja pa sta v omenjenem mesecu pred skoraj dvema letoma in pol prevladovali tudi med ponosno slovensko druščino v Poreču. Ne, ni šlo niti za turizem, niti za kakšen rekreativni teniški turnir, niti obisk prijateljev ob koncu počitnic: tam je bil takrat kongres Mednarodne biatlonske zveze in prav ta je bil zares poseben. Navzoči smo prvič srečali Oleja Einarja Bjørndalna, potem ko je malce pred tem največji as biatlonske zgodovine oznanil slovo od tekmovalnih aren, prvič se nam je predstavil novi predsednik te krovne organizacije, Šved Olle Dahlin, in kar je bilo za nas najpomembnejše, Pokljuki so delegati kongresa glasno zaploskali – zmagala je v izboru za svetovno prvenstvo leta 2021!
Druga prizorišča še zdaleč niso od muh, prav vsa, zdaj tudi vključno z izjemnim središčem češkega biatlona Novim Mestom na Moravskem, so bogatejša, razkošnejša, svoje tribune pa polnijo s takšnimi množicami občinstva, da bi se po številu navzočih z njimi lahko primerjali prireditelji tekem v največjih nogometnih ligah.
Toda zmagala je Pokljuka! Zlasti zaradi izvirnega stika z naravo, romantike športa, čudovitega okolja Triglavskega narodnega parka, mrzlega, a obenem zdravega in čistega ozračja ter zanesenjakov, ki preskočijo marsikatero, še tako visoko oviro. Drugič doslej bo tu svetovno prvenstvo, zdaj po natanko 20 letih.
Odtlej se je spremenilo marsikaj. Slovenski biatlon je le dočakal tako naslov svetovnega prvaka (Jakov Fak leta 2012) kot olimpijsko kolajno (Teja Gregorin leta 2014), obema mejnikoma je nato v izvedbi res izjemnega Faka, tudi v prihajajočih dneh prvega aduta naše reprezentančne vrste, sledila ponovitev v letih 2015 in 2018.
Prvenstvo, največje tekmovanje sezone v posamezni športni panogi, pa je lahko še tako lepo, odmevno in brezhibno izpeljano – toda če ni domačega uspeha, je, kot bi zmanjkala tista odločilna začimba, ki na koncu okusno jed spremeni v vrhunsko. Biatlon pri tem ni nikakršna izjema, dobro smo to spoznavali na vseh številnih tekmovanjih zadnjih let na Finskem, Švedskem, v Rusiji, Nemčiji.
In če že Pokljuka 2021 v žalostnem odsevu zloveščega virusa ne bo mogla ponuditi tistega prazničnega ozračja polnih tribun, bi bilo sanjsko, ko bi Fak in kajpada drugi asi te panoge od vsepovsod s svojimi velikimi predstavami navduševali vsaj vse tiste, ki bodo v domačem naslanjaču na daljavo spremljali biatlonsko predstavo leta. Poldrugi teden tekem bo ponudil zelo pisan spored vseh možnih disciplin, zadnje veliko tekmovanje v tej panogi pred olimpijsko zimo je pač vselej posebno. Vzbuja motive, dodaja energijo, ponuja dinamiko že tako silno živahnega prepleta hitrosti v smučini z natančnostjo na strelišču.
Tisti, ki to športno panogo poznajo, bodo v njej spet lahko uživali vsak dan, drugi se bodo z njo seznanjali. Tudi v Sloveniji. In jasno, da jim bo še posebno všeč, če bo domača reprezentanca uspešna.
