David Zupančič: Zdravnik z receptom za mirno življenje
Zdravnik David Zupančič je slovenski fenomen. Poznajo ga pacienti, ki jih kot specializant infektologije zdravi na infekcijski kliniki, številni sledilci na družbenih omrežjih in bralci, ki njegovo ime povežejo z dvema knjigama: s prvencem Življenje v sivi coni, ki je bil lani razglašen za naj knjigo Slovenskega knjižnega sejma, in sveže izdanim priročnikom Znanost mirnega življenja.
V pisanju, predavanjih in podkastih spretno prepleta strokovno znanje in prepoznaven humor, ne brani se niti (samo)ironije. Ker je v njegovem razmišljanju vedno zaznati dobrohoten odnos do ljudi, so ga mnogi sprejeli kot zdravnika in zaveznika, ki mu je vredno prisluhniti.
Za pisanje si vzame čas
Navdušen je nad medicino, tudi delo samo je navdihujoče, a zdravstveni sistem te lahko zmelje, pravi. V najtežjih letih, ko je udaril covid, si je večkrat zastavljal vprašanje, ali bi vztrajal v infektologiji, včasih tudi, ali bi sploh bil zdravnik. Aprila bo zaključil specializacijo, še posebej zadovoljen pa je ob misli, da se bo predvidoma prihodnje leto začela gradnja nove infekcijske klinike. »Vesel sem, da se toliko govori o zdravstvu, da obstajajo ideje, da se poskuša skozi spraviti neko reformo, ker to potrebujemo vsi. Kot malo naiven optimist upam in verjamem, da nam bo skupaj uspelo.«
Ob naporni službi, mladi družini in obveznostih, ki si jih nalaga sam, mu ljudje nemalokrat zastavijo vprašanje, kje najde čas za pisanje. »Če te nekaj veseli, si za to vzameš čas. Pisanje zame ni obremenitev, to rad počnem. Namesto da bi se sproščal pred televizijo, pišem.«
Njegov življenjski moto je verz Toneta Pavčka: Svet je lep, če si človek do ljudi.
Radovednost in navdušenje nad znanstvenimi spoznanji sta očitna tudi v njegovi drugi knjigi Znanost mirnega življenja, v kateri je iz osebnih izkušenj, raziskav in člankov stkal zgodbo o tem, kako v teh časih najti notranji mir. David Zupančič je v svojem pisanju iskren in ne skriva, da je težke trenutke moral prebroditi tudi sam. Zato mu ljudje radi prisluhnejo, ko govori o skrivnostih meditacije, čuječnosti in ko jim polaga na srce, naj bodo prizanesljivi sami do sebe. Nič ne pridiga, le kot zdravnik in običajen človek razkrije, kaj je v stiskah pomagalo njemu in upa, da bo morda lahko pomagal tudi drugim.
Lepoto išče v vsakdanu
Je zdravnik, ki rad piše in rad nastopa, kljub priljubljenosti pa se nikoli ni imel za zvezdnika. »Zelo sem hvaležen, da sem si med pandemijo in po njej ustvaril izjemno širok doseg na družbenih omrežjih. To jemljem kot veliko čast in zavedam se tudi velike moči,« pravi 32-letni vplivnež, ki želi svoj doseg uporabiti za širjenje pravih, preverjenih, strokovnih informacij. V času pandemije je ljudi večinoma ozaveščal o preventivnih ukrepih, cepivih, nošenju mask in si zaradi tega nakopal tudi kakšen jezen komentar proticepilcev. Vmes se je naučil, da te lahko besede drugih prizadenejo le, če jim daš težo. In tej misli še vedno sledi.
Zdaj v spletnih objavah ozavešča o duševnem zdravju, o virusu HPV, boju proti sepsi in otroškemu raku. Sodeloval je z zavodom Slovenija Transplant, pediatrično kliniko, programi preventive in programi proti otroškemu raku, z različnimi psihološkimi združenji in Zvezo študentov medicine Slovenije, še vedno sodeluje z NIJZ. »Želim biti glas stroke, želim objavljati stvari, ki ljudem pomagajo, želim pokazati bolj človeško, mesnato plat zdravnika. Da zdravnik ni le nekdo, ki je zaprt v ambulanti in težko prideš do njega. Smo ljudje, ki imamo svoj glas.«
Notranje ravnovesje je ključno, zato išče lepoto v vsakdanu. Da je recimo drevo, mimo katerega se pelje na poti domov, jeseni postalo čudovito oranžno. To zavedanje bi rad predal tudi svoji hčerki. Dejstvo, da mu je ob vsem delu uspelo ohraniti stik z dveletnico in da ni zanemaril družine, je zanj eden največjih dosežkov.
Dr. Marko Pokorn
infektolog in pediater, direktor Pediatrične klinike, tudi pisec in scenarist
David Zupančič je zelo ustvarjalen avtor, ki s svojim delom bralcem ponuja generacijsko obarvan vpogled v številne strokovne in osebne razsežnosti zdravniškega poklica. Prepričan sem, da s svojim pisanjem promovira naš poklic in upam, da se je kdo od mlajših bralk in bralcev ravno zaradi njega in njegovega pisanja odločil za študij medicine. Obenem se zavedam, da je kolega Zupančič ob svojem avtorskem udejstvovanju istočasno tudi polno zaposlen specializant infektologije, ki je izjemno zahtevna in dinamična veda, ter obenem tudi skrben mož in oče. Vse to pa zahteva precej časa in še več energije. Upam, da Davidu Zupančiču te energije, ki mu omogoča polno življenje na vseh področjih, ne bo zmanjkalo. Mislim, da to želijo tudi njegovi bralci, pacienti in kolegi ter nenazadnje tudi njegovi bližnji.
