Male ali velike sončne elektrarne – to je zdaj vprašanje
Energetska kriza je v višave pognala tudi povpraševanje po sončnih elektrarnah. Toda kakšne graditi, da bo učinek kar največji?
Priljubljenost sončnih elektrarn je očitna, pospešeno se množijo po strehah objektov, ne le v Sloveniji, ampak povsod v razvitem svetu. Vzrokov za to je več, med glavnimi je vsekakor ta, da je sonce eden najcenejših virov čiste električne energije. Poleg tega je njegovo zajemanje bistveno bolj enostavno od vseh drugih primerljivo čistih obnovljivih virov. Tako za postavitev kot za obratovanje hidroelektrarn in vetrnih elektrarn pa tudi bioelektrarn potrebujemo precej več finančnih in tehničnih sredstev. Na drugi strani pa si lahko brez večjih težav lastno sončno elektrarno na svoji strehi omislijo fizične osebe in tudi zasebni investitorji, kot so lastniki večjih trgovskih in industrijskih objektov.
Energetska kriza, ki jo doživljamo, se še dodatno krepi ob dejstvu, da bo kmalu večino stvari poganjala elektrika. Prehod na obnovljive vire ob sočasnem zmanjševanju rabe fosilnih goriv je prvi pogoj za energijsko neodvisnost in samozadostnost tako države kot posameznika. »Sončna elektrarna sodi na vsako slovensko streho. Celo v starih mestnih jedrih, kjer je pomembno ohranjati zunanjo podobo, se v Evropi najdejo številni zgledi rabe barvnih sončnih modulov, ki obstoječe estetske podobe ne kazijo. Če hočemo narediti korak naprej in biti čim prej in čim bolj energijsko samopreskrbni, nimamo druge možnosti,« je prepričan Primož Tručl, direktor podjetja Moja elektrarna, ki se ukvarja s postavitvijo in obratovanjem večjih sistemov sončnih elektrarn in z oddajanjem sončnih modulov na njih zasebnim vlagateljem.
Vse sončne elektrarne bi morale biti dobrodošle
Stroka si še ni edina, ali bi glede na prihodnje energijske potrebe raje postavili nekaj res velikih sončnih elektrarn namesto stotine in tisoče manjših. Tručl, ki je tudi predsednik Združenja slovenske fotovoltaike, pojasnjuje: »Ta dva koncepta gresta z roko v roki. Sonce kot neskončni vir energije moramo zajeti na čim več površinah. Po eni strani je treba iti v smeri postavitve sončnih elektrarn na vseh slovenskih individualnih strehah, da lahko potem ljudje električno energijo porabljajo neposredno pod svojo streho. Po drugi strani pa bi bilo ekonomsko bistveno bolj učinkovito, če bi po državi postavljali velike sončne elektrarne. Prihajajo namreč časi, ko zelene elektrike ne bo nikoli preveč.«
Glavna ovira na poti velikih sončnih elektrarn je slovenska zakonodaja, predvsem prostorska, zaradi katere je umeščanje kakršnihkoli vrst objektov izredno težka naloga. Fotovoltaiki to kritiko, ki z energetskega vidika leti na obstoječo slovensko ureditev, že dolgo ponavljajo.
»Po eni strani ogromnega industrijskega kompleksa, kakršen je avstrijska Magna, ni problem umestiti na najboljša ravninska kmetijska zemljišča, po drugi strani pa imamo investitorji v velike talne sončne elektrarne težavo pridobiti vsa soglasja in dovoljenja za objekt – sočno elektrarno, ki se jo da na dolgi rok celo odstraniti, kar za Magno seveda ne velja. Strinjam se, da moramo po eni strani čim bolj ohranjati krajino, ampak če hočemo zagotoviti večje količine 'sončne' elektrike, bo treba določene površine, od katerih ni nobenih koristi, nameniti za sončne elektrarne. Enako nujna je tudi dvojna raba zemljišč, ki so lahko namenjena proizvodnji elektrike in hkrati kmetijski pridelavi,« stanje oriše direktor podjetja Moja elektrarna in sočasno namigne na možno rešitev. Stvari se utegnejo vendarle spremeniti na bolje, saj je v postopku obravnave zakon o umeščanju naprav za proizvodnjo elektrike iz obnovljivih virov energije.
Največje rezerve so kmetijske površine
V Združenju slovenske fotovoltaike se zavzemajo, da bi država omogočila postavljanje sončnih elektrarn na kmetijskih zemljiščih. Gre za tako imenovano agrofotovoltaiko, kjer imajo fotovoltaični moduli dvojen namen. Na eni strani pridobivajo elektriko, na drugi pa ščitijo poljščine pred premočnim soncem in vremenskimi ujmami, predvsem točo. Uvedba možnosti dvojne rabe zemljišč se zato zdi nujna.
»Glavna ovira za implementacijo te perspektivne vrste fotovoltaike – ne govorim na pamet, ampak poznam številne uspešne italijanske primere – je naše kmetijsko ministrstvo oziroma tudi kmetijska stroka kot taka, saj ne sledita sodobnim trendom, ampak namesto tega govorita o varovanju kmetijske krajine. To bi bilo vsekakor bolje varovati s sodobno tehnologijo kot pa na preživete načine, ki v spreminjajočih se vremenskih razmerah enostavno niso več učinkoviti,« pravi Tručl.
Prihajajo novi poslovni modeli
Za prebivalstvo, ki živi v blokih ali strnjenih naseljih, kjer s sončnimi elektrarnami na strehah ni mogoče zagotoviti dovolj elektrike za neposredno rabo, pa velja razmisliti o poslovnem modelu tako imenovanih investitorskih sončnih elektrarn. Njihove najbolj očitne prednosti so v tem, da nekdo drug, torej njihov bodoči upravljavec, v veliko sončno elektrarno vloži svoje znanje in izkušnje, skrbi za postavitev in redno delovanje, vzdrževanje in rentabilnost, mali investitorji pa prispevajo svoj finančni delež. Za svoj finančni vložek so poplačani z obrestmi.
Pionirsko delo na tem področju opravlja podjetje Moja elektrarna, ki je s postavitvijo velikih investitorskih sončnih elektrarn v desetih letih proizvedlo že več kot 120.000 MWh električne energije in Sloveniji s tem »prihranilo« več kot 78.000 ton izpustov CO2. »Za veliko fizičnih oseb, ki so vložile sredstva v izgradnjo naše mreže, je bila to finančna naložba, doma pa imajo lastno sončno elektrarno. Veliko je tudi vlagateljev, ki na lastni strehi ne morejo postaviti sončne elektrarne, saj živijo na primer v bloku, a je to način, kako imajo sami koristi od energije sonca,« pojasni Tručl.
