Manjkata nam Hrvaška in Albanija
Predsednik uprave NLB si želi, da regija Zahodnega Balkana postane enotna, nekako po vzoru Skandinavije. NLB ima v vseh državah, v katerih so prisotni, več kot desetodstotni tržni delež, Hrvaška pa zaradi zanimivosti trga predstavlja še neizkoriščen potencial. NLB zato išče način, kako bi vzpostavila posle na Hrvaškem.
Blaž Brodnjak je eden poslovnih liderjev v regiji. Zaspano banko je prestrukturiral v regijsko bančno skupino, ki za primat tekmuje z madžarsko banko OTP. Znan je po neizmerni energiji in čvrstem stisku roke.
Banke v ZDA in po Evropi so bile letos pod drobnogledom javnosti. Omenimo le zgodbe, povezane s kalifornijsko SVB in Credit Suisse. So bile v regiji, kjer deluje skupina NLB, razmere manj razburkane?
Razmere pri nas so bile precej manj razburkane, saj je bančništvo v območju z evrom pod precej strožjim nadzorom in regulatornim režimom. Ta preprečuje pojave, ki smo jim bili priča v Ameriki in švicarski banki, ki ni pod nadzorom Evropske centralne banke (ECB). Poleg tega je srednjeevropski prostor, kjer delujemo, v zadnjem obdobju, to je po finančni krizi (v letih 2008−2015), tradicionalno še konservativnejši. Kreditni standardi so se zelo zaostrili in banke zdaj denar posojajo izključno na podlagi presojenega denarnega toka in ne zgolj na podlagi pričakovane vrednosti zavarovanj. Zato si v našem okolju tovrstnih incidentov ni mogoče zamisliti.
Po drugi strani pa banke letos ustvarjate rekordno visoke dobičke, ki izhajajo predvsem iz vse višjih obrestnih marž. Kako je s tem v NLB? Računate na nadaljevanje tega trenda?
To je cikličen in prehoden pojav pri izvajanju denarne politike. Pred tem smo imeli sedem let negativne obrestne mere in zelo nizke marže, ki so bile dolgoročno nevzdržne. Največje evropske banke, ki jih nadzira ECB, so imele takrat donos na kapital med petimi in šestimi odstotki, kar seveda ni dovolj za dolgoročno vzdržno poslovanje. Še posebno ker so bili kapitalski trgi v tistem obdobju zelo zahtevni. Zelo zahtevno je bilo namreč izdajati kapitalske instrumente, podrejene in celo navadne obveznice.
Obdobje povišanih obrestnih mer v zadnjih desetih mesecih zgolj sledi ciljem denarne politike ECB, ki želi umakniti čim več denarja iz obtoka in kreditne dejavnosti, ki potencialno napaja inflacijo. Banke v našem okolju imajo zelo neučinkovito razmerje med krediti in depoziti. V primeru dveh največjih bank v Sloveniji to razmerje znaša manj kot 60 odstotkov, kar pomeni, da je obseg podeljenih kreditov precej nižji od zbranih depozitov. Tudi zaradi tega smo se z zamikom odločili za prilagoditev obrestnih mer na depozitni strani. V NLB smo 1. septembra nazadnje precej dvignili obrestne mere na depozite, zato se marže ne bodo več zviševale, morda zgolj še v kratkem prehodnem obdobju. Pričakujemo, da bo ECB z umirjanjem inflacije začela trend zniževanja obrestnih mer in se bodo marže hitro spet normalizirale. Sklepanje zgolj na podlagi zadnjih desetmesečnih dogodkov je zato prenagljeno.
A kljub temu − kako bi komentirali poslovne rezultate skupine NLB?
Rezultati so dobri, kar pomeni, da so banke v odlični kondiciji. Ni pa mogoče sklepati, da izkoriščajo sedanji položaj. To zgodovinsko priložnost smo želeli uporabiti za spodbujanje alternativnih naložbenih oblik, zato smo tudi z zamikom prilagodili obrestne mere pri depozitih.
Javnost in varčevalce zanima, kako boste v banki v prihodnje prilagajali svoje depozitne obrestne mere.
Ocenjujem, da so depozitne obrestne mere na ciljnih ravneh za srednjeročno obdobje. V NLB danes dobite 2,5-odstotno obrestno mero na trinajstmesečni depozit, pri določeni kombinaciji NLB Naložbenega para pa lahko dobite celo 3,8-odstotno obrestno mero na depozit. Medtem lahko še vedno najamete desetletno stanovanjsko posojilo po fiksni obrestni meri 3,5 odstotka. Govoriti, da so marže presežne, je pretirano in nekorektno.
Kako pa kot prvi mož skupine NLB ocenjujete poslovanje vaših šestih hčerinskih bank v BiH, Črni gori, na Kosovem, v Severni Makedoniji in Srbiji?
Banke v skupini NLB poslujejo odlično. Vse pridobivajo tržne deleže v ključnih segmentih, pri poslovanju s prebivalstvom, posebno pri stanovanjskih posojilih. Hčerinske banke zelo pomembno prispevajo tudi k uspehu skupine NLB, saj je bil v letošnjih polletnih rezultatih skupine njihov prispevek več kot polovičen. Če pogledamo zgolj rezultat matične banke NLB, d. d., so od 223 milijonov evrov rezultata po davkih kar 130 milijonov evrov predstavljale dividende hčerinskih družb. Ob tem, da hčerinske banke prispevajo več kot polovico dobička skupine NLB, pa te predstavljajo zgolj približno deset milijard evrov bilančne vsote, od skupaj 25 milijard, kolikor znaša bilančna vsota skupine NLB. Iz manjše osnove torej hčerinske banke ustvarijo večinski prispevek k uspešnosti, zato smo zelo zadovoljni z njihovim poslovanjem.
V vseh državah, v katerih poslujemo, imamo kritično maso in tržne deleže, ki presegajo deset odstotkov. Tako smo dovolj veliki, da lahko suvereno izvajamo poslovne politike po vsej regiji in jo s tem ekonomsko povezujemo. Nihče si ne dela iluzij, da bi to območje lahko bilo enotna država, a želimo si, da bi postalo enoten ekonomski prostor po vzoru Skandinavije. Države Zahodnega Balkana bi po naši oceni morale biti prioritetne kandidatke za pridružitev EU, saj so ne nazadnje obkrožene z Evropsko unijo. Proces približevanja EU traja absolutno predolgo, kar, po mojem mnenju, kaže na neodgovornost evropske komisije.
Hrvaška je naša soseda, z njo imamo tudi veliko gospodarskega sodelovanja ter menjave blaga in storitev. Kako vidite ta trg, ki vam primanjkuje? Kakšne priložnosti vidite na njem?
Hrvaški trg ves čas spremljamo. Trenutno sicer nimamo nobene izpostavljenosti niti do hrvaških poslovnih subjektov niti do Republike Hrvaške. To pomeni, da predstavlja velik neizkoriščen potencial že pri financiranju njenih javnih blagajn. Ne posedujemo torej obveznic Republike Hrvaške, s čimer bi z nekaj milijardami lahko pomagali napajati financiranje njenega proračuna. Nimamo niti izpostavljenosti do tamkajšnjih infrastrukturnih in logističnih projektov, recimo cest in železnic. To lahko počnemo tudi brez prevzema na hrvaškem trgu, čezmejno namreč lahko začnemo poslovati tudi z velikimi hrvaškimi podjetji, kar iz Slovenije in z našo likvidnostjo.
Zanimajo nas tudi novi veliki objekti za proizvodnjo električne energije z obnovljivimi viri. Veliko se govori o jedrski energiji. Osebno verjamem, da dolgoročno verjetno ni alternative drugemu ali pa celo tretjemu bloku Nuklearne elektrarne Krško. Zato bi podprl vstop Republike Hrvaške kot soinvestitorice v ta projekt. V NLB celotno regijo jemljemo kot en ekosistem in vanjo smo tudi globoko vpeti. Hrvaška pa je v tem mozaiku seveda ključni kamenček.
Hrvaška sicer ni le med najpomembnejšimi trgovinskimi partnerji, ampak je tudi ekonomski in geografski most med našimi trgi. Ne poslovati na Hrvaškem za nas pomeni biti nepopoln. Poleg tega na Hrvaškem vsako leto počitnikuje 800.000 Slovencev. Smiselno in razumno je, da spremljamo tudi te tokove. Res si želimo, da bi bili na določeni točki sposobni preseči zgodovinske zamere med državama in bi NLB lahko začela poslovati tudi na Hrvaškem, saj bi to bilo koristno za vse − Republiko Hrvaško in njene prebivalce, prav tako tudi za skupino NLB. Če bi temu dodali še Albanijo, bi bili edini, ki bi pokrivali celotno območje Zahodnega Balkana.
Skupina NLB s sedežem v Ljubljani ima zdaj več kot 8000 zaposlenih in bilančno vsoto približno 25 milijard evrov, nastopa v šestih državah. Kako vidite njen strateški razvoj v prihodnjih letih?
Načrtujemo, da bi v prihodnjih petih do sedmih letih s še vedno dovolj preudarno poslovno politiko lahko podvojili obseg poslovanja. Torej, da bi presegli 50 milijard evrov bilančne vsote, kar je približno 80 odstotkov sedanjega BDP Slovenije. Če bi se marže normalizirale na srednjeročnih ravneh med 2,5 in 2,7 odstotka, bi lahko presegli raven dobička v višini 700 milijonov evrov na leto. Če pa se pogovarjamo o prihodnjih desetih letih, bi lahko dosegli obseg poslovanja v višini slovenskega, srbskega ali nekoliko manj kot hrvaškega BDP ter letni dobiček, ki bi presegel milijardo evrov. To niso napovedi, to je vizija, ki je z nekoliko sreče tudi uresničljiva. Pri tem pa si želimo spet povezati vse trge nekdanje skupne države in vse trge Zahodnega Balkana. To je naša vizija, dva trga pa nam še manjkata, Hrvaška in Albanija.
Kakšna je vaša strategija? Računate predvsem na organsko rast? Ali pa imate v mislih tudi nakupe in prevzeme kot v zadnjih nekaj letih, ko ste prevzeli beograjsko Komercijalno banko, v Sloveniji pa priključili N Banko?
V zadnjih treh letih smo kupili štiri banke v štirih državah. Eno od teh bank smo odprodali naprej, tako da smo tri banke v treh državah uspešno pridružili skupini NLB. Dokazali smo, da smo sposobni kupiti ter nato smiselno in ekonomsko učinkovito integrirati nove banke.
Priložnosti se kažejo tudi v širšem kontekstu, zunaj strogo bančnega sektorja. Smer bo določila nova poslovna strategija do leta 2030, ki jo pripravljamo in jo bomo predstavili 9. maja 2024 na drugem Dnevu vlagateljev (Investor Day), ki bo tokrat organiziran v Ljubljani. Takrat bomo predstavili nove okvire obsega poslovanja in finančne uspešnosti ter načrt za doseganje teh ciljev.
Če se povrneva k Hrvaški. Imate kakšne stike z morebitnimi hrvaškimi partnerji, tamkajšnjo centralno banko?
Osebno sem velik zagovornik dialoga in izmenjave mnenj. Ves čas se pogovarjamo s ključnimi institucijami v državah v naši domači regiji. Poskušamo razumeti drug drugega in iskati medsebojne sinergije. Poskušamo predvsem ponazoriti, kaj NLB Skupina v regiji pomeni z vidika povezovanja. Lahko smo ključni steber za zagotavljanje trgovinskega financiranja kot podpore močnim blagovnim tokovom v regiji. Lahko spremljamo gospodarske subjekte s sedežem v katerikoli državi v regiji, ki imajo dejavnosti na hrvaškem trgu in drugje. Skratka, smo platforma, ki jo je že ekonomsko neracionalno obiti.
Regija, kjer nastopate, načrtuje tudi veliko infrastrukturnih projektov (energetika, ceste, železnice in podobno), ki zahtevajo velike finančne vložke. Kako jih v NLB lahko finančno podprete?
Konkreten primer je Republika Srbija, kjer sem pred kratkim obiskal 105-megavatni vetrni park v dolini Donave, ob romunski meji. V Srbiji financiramo tudi dva odseka avtoceste. Na drugi strani je celotna občinska raven z zelo veliko projekti na področju ravnanja z odpadnimi vodami in odpadki, učinkovite uporabe energije v javnih objektih in proizvodnje energije iz obnovljivih virov. Tovrstnih projektov bo v prihajajočem obdobju v celotni regiji za več deset ali celo več sto milijard evrov. Naša banka ima obsežne likvidnostne rezerve, pri tem pa lahko sproti ustvarja dodatne, s katerimi lahko učinkovito izpolnjujemo potrebe držav, lokalnih skupnosti in gospodarstva v regiji. Za te namene smo pred kratkim izdali tudi petstomilijonsko zeleno obveznico.
Take projekte bi lahko podprli tudi na Hrvaškem, čeprav tam nimamo poslovalnic. Sistemske, korporativne in javnofinančne operacije lahko hitro čezmejno podpremo iz Slovenije, tako rekoč takoj, zgolj Republika Slovenija in Republika Hrvaška bi morali rešiti določena nasledstvena vprašanja ter zagotoviti izvajanje meddržavnih dogovorov. Razumemo in sprejemamo, da so določeni izzivi iz zgodovine ostali nedogovorjeni, vendar so to zadeve, ki se morajo reševati med obema vladama. NLB je sicer ekonomski subjekt zasebnega prava ter kotira na londonski in ljubljanski borzi.
Zanimivo je tudi, da so med najpomembnejšimi delničarji NLB zdaj prav hrvaški pokojninski skladi, ki so v lastništvu vaše banke očitno videli dobro naložbo. Kako to komentirate?
Hrvaške pokojninske sklade vidim kot vzor primernega upravljanja pokojninskih sistemov. Slovenija je imela izjemno priložnost, da bi pred 20 leti na podoben način izvedla pokojninsko reformo. Če bi takrat izvedli ustrezne ukrepe, bi bili danes slovenski pokojninski skladi lahko pomembni solastniki večine vodilnih slovenskih in tudi regijskih podjetij. Hrvaški pokojninski skladi so zelo cenjeni in so za Republiko Slovenijo drugi največji lastnik NLB. To pomeni, da nam upravljavci premoženja na Hrvaškem zaupajo ter da so prejemniki pozitivnih učinkov našega poslovanja prebivalci in bodoči upokojenci Republike Hrvaške. To zaupanje je torej že vzpostavljeno. Presojanje, da smo primerna zgodba za naložbo, ker imamo tako velik potencial za solidno poslovanje, nas navdaja z optimizmom, da bomo nekoč med naše trge vključili tudi ta zelo pomemben ekonomski most.
Nedavne katastrofalne poplave v Sloveniji so močno postavile v ospredje solidarnost ter načela okoljske in družbene odgovornosti (ESG). Kako ta načela sicer razumete v vaši banki in kako jih izpolnjujete?
Tega smo se lotili že pred nekaj leti, pridobili smo rating ESG, izdali smo zeleno obveznico, s katero smo se zavezali, da bomo izvajali projekte za učinkovito uporabo in proizvodnjo energije iz obnovljivih virov. Pomembni so tudi socialni in upravljavski vidiki. To je že dolgo naša ključna tema.
Sam se ne bi osredotočil le na eno ujmo, saj bodo te v prihodnjih desetletjih verjetno vse pogostejše. Zaradi podnebnih sprememb je to žal naša nova realnost. Vzpostaviti moramo sistemski okvir, kako se bomo s tem ukvarjali. Če pa govorimo o nedavnih poplavah, poskušamo banke stiske strank reševati posamično, na najučinkovitejši in najmanj boleč način. Z moratoriji in novim financiranjem obnove ter številnimi drugimi ukrepi.
Pri tem se bomo morali naravi spet prilagajati, kot so se že naši predniki. V zadnjih letih smo se začeli ukvarjati s stvarmi, s katerimi se nikoli prej nismo. Recimo, v krajih, kot so Struge, Jezero ali Potok, se prej ni gradilo. Banke bomo prilagajanje naravi spodbujale tako, da na izpostavljenih območjih ne bomo več omogočale storitev stanovanjskega financiranja. Zavarovalnice tam ne bodo zavarovale. S tem se bomo vsi skupaj prilagajali naravi. V kmetijstvu se bomo morali prilagajati sušam s sistemi namakanja, točam in zmrzalim pa z zaščitnimi ukrepi. Skratka, če želimo govoriti o samopreskrbi s hrano, bomo morali veliko vlagati. Poskrbeti bomo morali za varnost našega bivanja in razmisliti, kje bomo postavljali stanovanjske in industrijske objekte. Banke bodo s svojo posojilno aktivnostjo aktivno vključene v tovrstna prilagajanja.
Poglejva še druge izzive. Mladi se iz držav regije izseljujejo, kadrovski bazeni se praznijo. Vidimo, kako se praznijo vasi v Slavoniji, podobni problemi se pojavljajo tudi drugje. V Sloveniji govorimo o begu kadra. Kako v NLB načrtujete pridobivanje novega, perspektivnega kadra?
Zelo primerljivi izzivi so povsod po regiji. Veliko izseljevanje se dogaja tudi po vaseh v južni Srbiji, v Severni Makedoniji in drugih državah v regiji. V Sloveniji imamo zelo velike probleme s prilagajanjem izobraževalnega sistema, saj nam primanjkuje 15.000 informatikov, izobraževalni sistem pa jih na leto izobrazi le tristo. To pomeni skrajni primanjkljaj talentov. V NLB smo zato pred nekaj leti v Srbiji ustanovili podjetje NLB DigIT, saj je tam s projektom Digitalna Srbija že več kot deset let informatika obvezni predmet v osnovnih in srednjih šolah. To se kaže tudi v velikem številu informatikov, ki jih izobrazijo vsako leto. V družbi NLB DigIT smo v Beogradu zaposlili približno sto informatikov v 18 mesecih. S pametno specializacijo držav v regiji poskušamo razumeti, na kakšen nabor talentov lahko računamo.
Je pa celotno področje upravljanja talentov izjemen, zgodovinski in sociološki fenomen ter izziv. Če želimo ohraniti sedanja medgeneracijska razmerja v družbi, imamo na izbiro dve možnosti: ali moramo popolnoma spremeniti družinsko politiko in povprečno slovensko družino prepričati, da je smiselno imeti več otrok in tako ohranjati populacijo, ali pa moramo v Slovenijo pripeljati 250.000 ljudi. Če se odločimo za drugo možnost, se bomo morali vprašati, od kod bo teh 250.000 ljudi prišlo – saj se je balkanski kadrovski bazen izpraznil. Pred kratkim sem govoril s kolegi v Leskovcu v Srbiji, kamor sem šel pogledat prenovljeno poslovalnico. Tudi tam razmišljajo, da bodo pripeljali delavce iz Azije, da jim bodo pomagali v njihovih rastlinjakih pridelovati zelenjavo, saj svojih ljudi nimajo več. Torej tudi mi ne moremo več računati na Srbe, Severne Makedonce ali Bosance. Razmišljati moramo, da bodo k nam prišli ljudje iz drugih okolij, z drugačnim religioznim, kulturnim in drugim zaledjem. Te ljudi bomo morali znati sprejeti. Vprašanje je, ali jih bomo sprejeli z odprtimi glavami in srci ter jih znali integrirati v našo družbo. Zato občasno provociram, kaj bo, ko bo po slovenskih vaseh dišalo po curryju, ne po goveji juhi.
Kaj pa pri tem lahko naredijo politični odločevalci? Kako lahko poslovno okolje naredijo prijaznejše ter kako zaznajo strateške izzive in se nanje pripravijo?
Zadeva je zapletena. Zahodnoevropska družba ima precej visok standard in širok obseg pravic. Tudi v Nemčiji, na primer, je problem zelo podoben, imajo velik primanjkljaj talentov na vseh področjih. Ta izziv je širši, in če se v prihodnjih dvajsetih letih ne bo nekaj radikalno spremenilo pri natalitetni politiki, bodo migracijski tokovi še veliko bolj pospešeni, prihajali bodo iz Afrike in Azije, delno tudi iz Južne Amerike. To bi močno premešalo cono udobja in spremenilo ustaljene vzorce.
S tem smo spet pred izzivom medgeneracijskega sodelovanja. Delno bo pomagala tehnologija in njene rešitve, z digitalizacijo, avtomatizacijo in robotizacijo. Hkrati pa bomo imeli vse več starejših od 65 let in vse manj mlajših od 30 let. Medgeneracijska pogodba bo pod skrajnimi pritiski. Številnih aktivnosti ne bodo mogli izvajati roboti. Police v trgovini bo še vedno treba ročno napolniti, podobno bo z oskrbo v domovih starejših občanov. Na koncu bo verjetno treba najti ravnovesje med kombinacijo stimulativnih ukrepov pri družinski politiki in prihodom tuje delovne sile.
Kako vidite poslovno okolje v Sloveniji in drugje po regiji? Primerjave, na primer, pokažejo, da enaka bruto plača na Hrvaškem prinese precej višji neto znesek kot v Sloveniji.
Zadeve so pri nas precej populistično nastavljene. V Sloveniji je največji izziv pri najvišjih plačah in o tem se ni popularno pogovarjati. Pri najvišjih prejemkih so razlike 50-odstotne. Če ponazorim: če nekdo v Sloveniji prejme 20.000 neto plače, prejme na Hrvaškem 30.000 pri isti bruto plači. Najbolj propulzivni razvojni kadri, informatiki in mednarodno konkurenčni voditelji ter menedžerji postanejo pri teh razlikah občutljivi za izplačilo. Poleg tega Hrvaška, Srbija in nekatere druge države uvajajo še dodatne spodbude za redke profile. Digitalne nomade poskušajo motivirati in jih še dodatno davčno razbremenijo. Pri tem nastanejo še večje razlike. Zato ni čudno, da imajo na Hrvaškem »unicorne« v Istri, pa tudi Rimca in podobne zgodbe, ki se pospešeno razvijajo. V Srbiji in Severni Makedoniji je zelo stimulativno okolje, ker je obdavčitev dela precej nižja, še nižja kot na Hrvaškem. NLB lahko razvija svoje talente tam in tam ustvarja svoja delovna mesta. V Beogradu imamo zdaj sto informatikov, dolgoročno pa jih bo morda od dvesto do tristo.
V Sloveniji na žalost zelo podcenjujemo ta izziv. Vse več slovenskih srednje velikih družinskih podjetij namreč razmišlja o selitvi razvojnih in vodstvenih struktur na Hrvaško.
Kako regijo, kjer delujete, vidite v prihodnjem desetletju?
Verjamem, da bo naša domača regija rasla hitreje kot jedrna Evropska unija. Resda z nižje osnove, toda ta regija je sposobna izredne improvizacije ter je geografsko zelo dobro umeščena. Slovenija ima z Luko Koper in svojo lego − na prometnem koridorju od Španije do Turčije − izjemen geostrateški položaj. Regija lahko prek pametne specializacije in povezovanja z EU doseže res izjemne rezultate. Zgrajene bo lahko veliko produktivne infrastrukture, avtocestno in železniško omrežje bomo nadgrajevali. Zgrajenih bo lahko tudi zelo veliko energetskih objektov, ki bodo proizvajali energijo z obnovljivimi viri. S tem se bo izboljševala kakovost bivanja v regiji, znižala se bo onesnaženost zraka ter izboljšala kakovost voda.
Če bo ekonomska rast hitrejša kot v Evropski uniji, bo to na določeni točki privedlo do preloma: izseljevanje se bo obrnilo v vračanje. S tem se bo regija izkazala za eno bolj propulzivnih. Pomemben del diaspore je ostal zunaj, a ko bodo vzpostavljeni pogoji in bodo povprečne plače ter predvsem kupna moč in življenjski standard postali primerljivi z nemškimi, švicarskimi ali avstrijskimi, se bodo ljudje iz tujine vrnili domov. Moja vizija je, da bo ta regija deležna prihoda talentov in bo postala del EU. Če bomo imeli stabilno politično okolje in bomo povezani s svetom, bodo ljudje videli perspektivo, da ostanejo doma. Regija je torej lahko zelo propulzivna in ima v celotnem evropskem kontekstu lahko zelo spodbudne trende. Zato verjamemo, da bo naše poslovanje v naši domači regiji tudi v prihodnje potentno, zelo zanimivo in zelo uspešno.
