Dosežki in zgrešeni streli razvoja Kitajske

Ko je maja 2015 partijsko in državno vodstvo pripravilo program, imenovan »made in China 2025« (ki ga skrajšano označujejo kot MIC25), je Kitajska na svetu proizvajala približno 80 odstotkov klimatskih naprav, več kot 70 odstotkov mobilnih telefonov in 60 odstotkov čevljev. Čeprav je takrat potrebovala 60 odstotkov globalne proizvodnje polprevodnikov, jih je sama izdelovala zgolj 13 odstotkov.

Kako je mladenič pred tankom prišel v tank

Ker je že takrat imela načrt, katerega cilj je bil, da bo do leta 2049, ko bo Ljudska republika Kitajska proslavila svoj stoti rojstni dan, ta država postala najnaprednejša industrijska sila sveta, so si razvojni program MIC25 zamislili kot točko na tej poti, v kateri se bo meril vmesni čas kitajskega vzpona na vrh sveta. Zamislili so si, da bi morala Kitajska do leta 2025 doseči 70-odstotno samozadostnost v ključnih bazičnih komponentah in materialih, ki so nujni v visokotehnološki industriji. Znotraj tega okvira je bilo določenih deset panog, na katere se je bilo treba posebej osredotočiti: električna vozila in vozila na druge vrste novih energij, novo generacijo informativne tehnologije in telekomunikacij, napredno robotiko in umetno inteligenco, nato pa še na kmetijsko tehnologijo, vesoljski inženiring, nove sintetične materiale, napredno elektronsko opremo, biomedicino za prihodnost, sodobno železniško infrastrukturo in visokotehnološki pomorski inženiring.

Faze kitajske poti

Zahodni mediji pogosto poudarjajo, da so kitajski razvojni strategi za MIC25 dobili navdih od Nemčije in njenega razvojnega načrta, imenovanega industrija 4.0. A če stvari pogledamo nekoliko bolje, je to zgolj del velikega projekta, ki bi ga lahko najbolje opisali kot nasprotno zamišljeno pot k istemu cilju od »velikega skoka naprej« pokojnega voditelja Mao Zedonga.

Medtem ko je Mao leta 1958 verjel, da bo v dveh letih industrializiral državo do ravni, ki bo presegla takratno razvojno raven Velike Britanije, njegov naslednik Deng Xiaoping, nato pa tudi sedanji voditelj Xi Jinping vodita Kitajsko po drugi poti, ki dosledno poteka skozi faze: od leta 1978, ko so se začele reforme, do leta 1998 je bil poudarek na težki industriji s poskusnimi programi razvoja visoke tehnologije; od leta 1998 do leta 2006 so bili osredotočeni na ustvarjanje široke baze strokovnjakov za tehnologije, ki so bile uvožene z zahoda; od leta 2006 do leta 2015 so se ukvarjali predvsem z domačimi inovacijami in razvijanjem mehanizma reševanja finančne krize ter vladnimi intervencijami v strateških industrijah, ki jih je prizadela kriza; od leta 2015 do leta 2019 je bil poudarek na »revolucionarno novih tehnologijah« in samozadostnosti, medtem ko je od leta 2019 Kitajska – delno po svoji volji, delno pa tudi zaradi ameriških in evropskih sankcij ter carin – v premišljenem tehnološkem tekmovanju z najrazvitejšimi državami sveta. Prav zaradi tega, ker je svoj »veliki skok v prihodnost« zdaj raztegnila na več desetletjih in ta razvojni maraton razdelila na dobro premišljene etape, so napovedi za uspeh neprimerno večje kot v času Maove rizične utopije.

Kitajska je zgrešila cilj rasti proizvodnje. FOTO: Edgar Su/Reuters

Na vprašanje, ali je program MIC25 uspešen, je odgovor precej zapleten, in to predvsem zato, ker je težko vedeti, kje točno so na razvojnem vzponu kitajske visokotehnološke družbe. Spomnimo se samo tega, kako je Huawei preprosto osupnil svet, ko je avgusta 2023 lansiral novi model mobitela Mate 60 Pro z mikročipom, o katerem je prevladovalo prepričanje, da ga Kitajska še dolgo ne bo sposobna izdelati. Ali pa, kako je na začetku tega leta Deep Seek Silicijevo dolino pretresel s svojim modelom umetne inteligence, za izdelavo katere je porabil stokrat manj denarja, kot so ga porabili za, na primer, chatgpt. Torej, kdo ve, kaj v tem trenutku spi pod mirno površino in s čim bo Kitajska presenetila tiste, ki ji vztrajno pod noge podtikajo politične ovire, carinske pasti in nevarne protekcionistične palice.

Kako uspešni so?

Torej ne vemo, kako uspešen je MIC25. Vidimo nekaj vrzeli, ki jih je pustil nezapolnjene. Od desetih strateških sektorjev, okoli katerih je v preteklih desetih letih potekala ta tekma, je Kitajska nesporno vodstvo osvojila samo v treh: ladjedelstvu, visokohitrostni železnici in električnih avtomobilih. Čeprav je lansirala – kot ga je označila – svoje lastno potniško letalo C919, se le to preveč opira na ameriške in evropske dele. Na tem področju torej Kitajska ni dosegla samozadostnosti. Evropska gospodarska zbornica na Kitajskem ob tem poudarja podatek, ki priča o tem, da se je stopnja rasti dodane vrednosti industrijske proizvodnje lani – s sedemodstotne stopnje leta 2015 – zmanjšala na 6,1 odstotka, kar je daleč od načrtanih 11 odstotkov.

Hongkong: prestolnica posredovanja in pravice?

A gledano v realnem času, Kitajska zdaj spodbuja 25 odstotkov globalne dodane vrednosti proizvodnje, kar je skoraj na ravni Amerike in Evrope skupaj. Čeprav ni dosegla vseh ciljev, ki si jih je postavila pred desetimi leti, je Kitajska, na kratko povedano, dosegla zelo veliko. In, kot pravi Jens Eskelund, predsednik Gospodarske zbornice EU na Kitajskem, bi »se morali imeti vsi za srečneže, ker je Kitajska zgrešila cilj rasti proizvodnje«. Sicer bi ostalo premalo prostora, na katerem lahko z njo še vedno tekmujemo.

Seveda tako Evropo kot ZDA precej vznemirjajo instrumenti, s katerimi Kitajska izvaja svoj program MIC25. Kitajska je bolj konkurenčna zaradi državnih subvencij in presežnih zmogljivosti. Včasih je konkurenčnost dosegala s ceno, zdaj pa zaradi cene in kakovosti. Ostaja samo še vprašanje, kako odgovoriti na ta izziv.