Še na prelomu tisočletja je bilo v Ljubljani organiziranih kar nekaj sejmov, ki jih danes ni več. Med drugimi Infos, Sodobna elektronika, Bits&Fun, Vino Ljubljana, Kapital, Avtomobilski salon, Medilab in drugi. V letu 2022 so v Ljubljani pripravili 25 sejmov, med katerimi je bilo le pet mednarodnih, velika večina pa je bila lokalnih s pretežno slovenskimi obiskovalci. Je Ljubljana sploh še sejemsko mesto?

Nedvomno je, meni Iztok Bricl, direktor Gospodarskega razstavišča. »Imamo sejemsko tradicijo, imamo sejemsko-kongresno prizorišče, imamo sejemske organizatorje in imamo sejme. Je pa res, da so sejmi danes drugačni, kot so bili pred leti, in da se Gospodarsko razstavišče ne more primerjati na primer z Messe Frankfurt. Razlogov je več: od najbolj banalnega, da je pri nas vse manjše (manjše mesto, manjša ekonomija, manjši objekti in, da ne pozabimo, manjše letališče z manj povezavami), do tega, da sta globalizacija in hitri pretok informacij naredila svoje in da so za organizacijo poslovnih sejmov (B2B) poklicani večji igralci, saj se na takšnih sejmih predstavljajo novosti v svetovnem merilu.«

Kot primer dobre prakse je izpostavil sejem Dom, ki je pred koronakrizo na 20.000 kvadratnih metrih površin gostil 526 podjetij iz 26 držav.

Komaj še sejemsko mesto?

Povsem nasprotnega mnenja pa je Andrej Prpič, direktor podjetja Svet sejmov, ki zastopa vodilna nemška sejmišča v Frankfurtu, Düsseldorfu in Nürnbergu. »Ljubljana je zagotovo bila sejemsko mesto, menim pa, da si ta naziv danes komajda še zasluži. Če si ga sploh.«

Sejmi so ključni vsepovsod, saj je njihov multiplikator med največjimi v industriji srečanj, poudarja Prpič. Po večkrat citirani raziskavi Združenja mednarodnih sejmov UFI se vsak evro, investiran v sejemsko dejavnost, oplemeniti za sedem- do desetkratnik različnih multiplikativnih učinkov.

Prpič tudi meni, da je napovedovanje trendov in prihodnosti povsem negotovo, saj imajo nekateri sejmi rekorden obisk, spet druge pa pesti rekorden upad zanimanja med obiskovalci. Pri tem razmišlja, da so se podjetja zaradi epidemije znašla v finančnih težavah, in so morebiti prvi med stroški, ki jih je treba črtati, prav sejemski nastopi.

Nekatera podjetja so med epidemijo našla druge načine, recimo pospešeno uvajanje digitalnih orodij (virtualna srečanja in predstavitve), hišne sejme in podobno. Na sejemsko dejavnost nedvomno vplivajo tudi vojna v Ukrajini in otežene dobavne poti. Andrej Prpič razmere ilustrira še z naslednjim opisom: »Je smiselno iti na sejem, če podjetje zaradi oteženih dobav ne more zagotoviti dobav svojim kupcem? Ali če nanj pride občutno manj obiskovalcev iz Azije in Amerike?« Negotovost se bo po njegovem mnenju nadaljevala, stanje pa se bo normaliziralo, ko bodo podjetja lahko računala z vsaj 80- ali večodstotnim deležem obiskovalcev z drugih celin v primerjavi z obdobjem pred covidom-19.

V mednarodnem merilu se zdi, da bo do popolnega okrevanja sejemske dejavnosti preteklo še nekaj časa. V zadnjem barometru UFI, ki je bil objavljen pred nekaj tedni, so prireditelji iz večine držav (razen Kitajske) napovedali, da bodo letos v povprečju ustvarili 94 odstotkov prihodkov iz leta 2019. Bolj zanimivi pa so odgovori glede ključnih izzivov sejemske industrije. Posebej so izpostavili kadrovske izzive (67 odstotkov), prilagoditev poslovnih modelov (44 odstotkov) in financiranje (31 odstotkov).

Težave z merjenjem učinkov

Sogovorniki iz dejavnosti prirejanja sejmov so opozorili na problem merjenja učinkov sejemske industrije. V Sloveniji in Ljubljani relevantna statistika ne obstaja, niti v kontekstu merjenja števila prenočitev v mestu. V tem trenutku ne vemo, koliko prenočitev ustvarijo obiskovalci sejmov. Od tod do merjenja regenerativnih učinkov sejemske industrije je torej še zelo dolga in trnova pot.

Regenerativni učinki pa so bistvo sodobnega pristopa k razumevanju sejemske industrije in industrije srečanj nasploh. Ta pogled se je naprej razvil v Skandinaviji in Nemčiji in sejme vidi kot pospeševalce razvoja na različnih področjih znanosti in gospodarstva. Zato so sejmi pogosto tudi laboratoriji za testiranje inovacij. Kako daleč smo od tega, si lahko odgovorite sami ob vprašanju, kateri sejmi v Ljubljani zares »spreminjajo igro«.

Da lahko sejmi zaženejo gospodarstvo, potrebujejo prireditelji vrhunske strokovnjake in jasno vizijo razvoja, je prepričan Andrej Prpič. FOTO: Roman Šipić

Kako pa bi lahko oživili nekoč izjemno uspešne poslovne in splošne sejme v Ljubljani? Andrej Prpič meni, da se glede tega ne sprašujejo samo v Ljubljani, temveč tudi v Nemčiji. »Vodilni nemški sejemski organizatorji so bili tako rekoč do včeraj navajeni dolgih čakalnih seznamov, in to pogosto kljub zelo visokim cenam, saj so jim zagotavljali več kot lagodno življenje in dobre poslovne rezultate. Denarja je bilo dovolj za nakupe sejmov po vsem svetu, na svoje glavne prireditve doma pa so pogosto pozabili. Ta industrija preprosto ni imela rezervnih scenarijev. To se zdaj vrača kot bumerang,« je povedal.

Po njegovem mnenju smo bili na področju bivše Jugoslavije takšnim razmeram priča pred razpadom države. Plače v nekaterih sejemskih hišah so bile naravnost fantastične, desetkratnik in še več glede na povprečje. Ko je življenje tako udobno in lepo, se pač ne ukvarjaš z vprašanji prihodnosti in razvoja. »Karikirano bi rekel, da je po dolgih letih veselja zdaj nastopil precej hud maček. Čim prej bo treba temeljito razmisliti o svojem ravnanju in marsikaj zastaviti na novo.«

Po starem ne bo šlo naprej

Na Gospodarskem razstavišču v oživljanje sejmov po starem konceptu ne verjamejo. Poudarjajo pa, da na primer »stari« sejem Infos živi naprej v sejmih, kot so IFAM, Intronika, Robotika. Iztok Bricl dodaja, da je največji potencial v branžah, kjer je naše gospodarstvo močno. Pri sejmih, namenjenih splošni publiki, pa so zanimivi tisti, kjer so razstavljeni dražji proizvodi in hkrati proizvodi, za katere potrebuješ verodostojne informacije.

Navečji potencial za nove in uspešne sejemske prireditve je v dejavnostih, kjer je naše gospodarstvo močno, meni Iztok Bricl. FOTO: Igor Zaplatil

Kaj pa bi organizatorjem sejmov pomagalo pri odločitvi za zagon novih specializiranih poslovnih sejmov z visokim potencialom rasti? Po mnenju Gospodarskega razstavišča so za zagon potrebni ljudje, ki poznajo področje in znajo k sodelovanju pritegniti strokovnjake, podjetnike in medije s posameznega področja. Seveda pa so potrebna tudi zagonska sredstva, vložki v pripravo projekta.

Bolj konkreten in kritičen je Andrej Prpič. Poudaril je, da v Sloveniji niti zdaleč nismo več pomembni sejemski igralci v Evropi in da bo verjetno treba spremljati, kaj se bo dogajalo na vodilnih evropskih in svetovnih sejmih v prihodnjih letih. Problem je namreč, da tudi razstavljavci čakajo na drugačne, pozitivne signale, pri čemer je za manjša in srednja podjetja zelo pomembno, kako se bodo odzvali najpomembnejši igralci na svetu.

»Za vsa sejemska podjetja, vodilna na svetu in tista, ki delujejo v bolj lokalnem okolju, je zato odločilno, da najprej odkrito analizirajo svoje poslovanje v zadnjih letih in se končno soočijo z resnico, torej z napakami, ki so jih delali. Sočasno se morajo povezati tako s svojim največjimi razstavljavci kot s pomembnimi strokovnimi združenji ter tako drugim poslati signal, da lahko skupaj znova zaženemo ne samo sejemsko dejavnost, temveč prek nje tudi gospodarstvo. Kajti, ko se ljudje srečujejo, se rojevajo nove ideje. Tudi tiste, kako rešiti zagate zaradi prekinjenih dobavnih verig, grozečih napovedi o pomanjkanju energentov in inflacije. Kot pravijo, vsaka kriza je priložnost. Je pa res, da je vsaj mene osebno tale že zelo utrudila.«

Vzvode imajo lastniki infrastrukture

Po podatkih Gospodarskega razstavišča je leta 2007 na GR potekalo osem sejmov v organizaciji GR in 12 sejmov drugih organizatorjev in hišnih sejmov. Po podatkih z njihove spletne strani je leta 2023 v organizaciji Gospodarskega razstavišča ostalo le še pet sejmov. Glavna novost leta pa je sejem Baby Expo, ki ga bo organiziralo podjetje, ki nima predhodnih izkušenj z organizacijo sejemskih prireditev.

Lastniki ključne ljubljanske sejemske infrastrukture bodo morali kmalu odgovoriti tudi na dve ključni vprašanji glede površin, ki jih upravljajo. Prvo je vprašanje, ali si želijo, da so javne površine, ki jih upravljajo, pospeševalci razvoja mesta in države. Druga pa je možnost, da te površine prodajo po logiki nepremičninskega trga, torej po čim višji ceni za kvadratni meter.

Oba modela sta povsem legitimna, dejstvo pa je, da upravljajo infrastrukturo, ki je javna – mestna ali državna lastnina. Zelo pomembna je torej strategija upravljanja te infrastrukture, ki mora spodbujati regenerativne učinke. To zelo dobro razumejo v najbolj razvitih sejemskih mestih. Sejmov ne razumejo zgolj z vidika nenehne rasti in multiplikativnih finančnih učinkov, temveč krožno, z vidika širših učinkov ali skupne blaginje, ki jo ustvarjajo za skupnost.

Po mnenju sogovornikov morajo sejemske hiše za doseganje takšnih učinkov ustvariti vrhunske time. Takšne z mentaliteto start-upov in z vrhunskim znanjem s področja komuniciranja in uporabe digitalnih tehnologij. Na poti do tega cilja pa je treba z intenzivnim izobraževanjem premagati trenutno stanje, ki ga zaznamujeta menjava generacij in kadrovski cunami.

Če bi vsako leto lansirali dva nova projekta, bi eden izmed njiju zagotovo uspel. Po navdih ni treba daleč. Celjski sejem z bistveno slabšo javno infrastrukturo Ljubljani kaže pot. Ne mine leto, ko ne lansirajo novih sejemskih projektov. Vsi ne uspejo, mnogi pa so postali stalnica v njihovem sejemskem koledarju. Verjamemo, da je to boljša strategija kot fokus na prevzeme sejmov, ki smo jim priča v Ljubljani. Potrebna pa sta še digitalizacija marketinga ter aktivno delo na področju trajnostne transformacije sejemskih dogodkov.

Prostor za nove sejme je

Idej za nove sejemske projekte v Ljubljani ne manjka. Na podlagi pogovorov z različnimi deležniki navajamo nekaj najbolj vročih. Slovenija kot kolesarska velesila bi si zaslužila sejem kolesarske opreme. Slovenci smo bili pionirji na področju tehnologij blokchain, ki bi jih lahko povezal regijski ali celo evropski dogodek. Ljubljana je pionir na področju pametnih mest, v regiji ni dogodka s tega področja. Zaradi geostrateškega položaja bi v Ljubljani lahko nastal sejem transporta in logistike. Pa tudi bolj nenavadne ideje krožijo, kot je sejem CBD Expo ali pa sejem s področja kreativnih industrij.

Odločitev glede razvoja ljubljanske sejemske dejavnosti je v rokah lastnikov sejemske infrastrukture. V novi strategiji Kongresnega urada Ljubljana pri Turizmu Ljubljana pa so poslovni sejmi in poslovne borze eden od štirih stebrov prihodnjega razvoja.

Kakorkoli gledamo na obdobje po krizi, je zdaj že jasno, da imajo dogodki, ki omogočajo neposreden stik ponudbe in povpraševanja, svetlo prihodnost. Večinoma bodo potekali v živo, pa tudi digitalno in v metaversu. Kako bo ta momentum znala izkoristiti Ljubljana, je vprašanje, na katero od sogovornikov nismo dobili jasnega odgovora. Zagotovo pa si hotelirji, gostinci, taksisti, ponudniki opreme in vsi povezani s sejemsko industrijo želijo bistveno več mednarodnih sejmov v Ljubljani. Takšnih, ki bodo generirali veliko število prenočitev in drugih merljivih multiplikativnih učinkov.

Gorazd Čad je soustanovitelj specializiranega sejma Conventa in urednik revije Kongres.