Geert Lovink: »Veliko ljudi je sitih prijateljev na facebooku«
Pogovor z medijskim teoretikom in spletnim kritikom. Kaj se dogaja v Silicijevi dolini in kakšna bo prihodnost interneta?
Odpri galerijo
Geert Lovink že več desetletij proučuje fenomene svetovnega spleta, od vprašanja identitete na internetu do družbenih omrežij in kriptovalut. FOTO: Mavric Pivk/Delo
Geert Lovink, nizozemsko-avstralski medijski teoretik in spletni kritik, že več desetletij proučuje fenomene svetovnega spleta, od vprašanja anonimnosti in identitete na internetu do družbenih omrežij in kriptovalut.
Projekti, ki jih izvaja v okviru Inštituta za mrežne kulture, postavljajo pod vprašaj tudi mnoge reči, ki smo jih v digitalnem svetu sprejeli kot nedolžne ali samoumevne.
Pri zadnji aferi Facebooka in Cambridge Analytice se mi zdi presenetljivo, da je sploh kdo presenečen nad odkritji. Ali nismo vseskozi vedeli, da tovrstne korporacije trgujejo z osebnimi podatki uporabnikov?
Afera je bila budnica za vse. Res je, da smo izvedeli nekaj, kar smo že vedeli, a v olajšanje je bilo, da je žvižgač prodrl s to zgodbo in predramil ljudi iz kolektivne zaslepljenosti, češ da so tovrstne platforme neškodljive ali da niso zares pomembne.
Snowdnova razodetja leta 2013 so bila morda pomembnejša, bolj šokantna, a so zadevala bolj medijsko in politično srenjo. Kar zdaj doživljamo s facebookom, je bolj povezano s političnim razredom v Veliki Britaniji in ZDA, ne toliko z evropsko celino.
Po vašem ima torej zgodba s Facebookom politične implikacije?
Po mojem ja. Nekateri to afero povezujejo z lažnimi novicami in ruskim manipuliranjem volitev. A do nje sta privedla dva dogodka, o katerih ne slišimo dovolj. Eden je kampanja Ruperta Murdocha in družb Bertelsmann ter Endemol, velikih medijskih igralcev, ki so se pred štirimi meseci združili proti Facebooku in Googlu, ker sta jim ta dva spletna igralca prevzela polovico oglaševalskih sredstev, kar je enormna količina denarja. Ti trije akterji so šli v akcijo in močno lobirali prek svojih medijev ter v Bruslju in Washingtonu ipd. To se je odvijalo simultano lani jeseni.
Druga ključna dimenzija zgodbe je, da se je porodil nov tip žvižgača. Programerji in zaposleni, ki zasedajo pomembna mesta v Facebooku in Googlu, so zapustili ta podjetja. To je pet ali šest ljudi, ki so zdaj ustanovili neprofitna podjetja v Washingtonu, ker jim je prekipelo. Kritični so namreč do subliminalnega vpliva družbenih omrežij. Ta uporabljajo nevroznanost in behavoristične znanosti, da bi oblikovala programsko opremo (software), namerno zasvojljivo, usmerjeno v zasvojitev mladih, zlasti na instagramu. Tudi na facebooku najdemo primere natančnega subliminalnega programiranja.
Za razliko od Manninga ali Snowdna so to žvižgači iz zasebnega sektorja ...
Res je. Ti ljudje, ki so zapustili velika podjetja, so disidenti Silicijeve doline. K odstopu jih je gnal tudi feministični vidik. Če sledite Pando Dailyju v San Franciscu, ti disidenti opozarjajo na neenakost žensk v podjetjih iz Silicijeve doline. Spolne zlorabe v Uberju so le ena zgodba, obstaja jih še veliko več. Pritisk na Silicijevo dolino se povsod stopnjuje. Neproblematična hegemonija njihovih podjetij je zdaj zlomljena. To je verjetno najpomembnejša poanta zadnjih dogodkov.
Ali zato napovedujete, da se bo poslovni model Facebooka in Googla izpel? Kaj ga bo zamenjalo?
Lahko ugibava. Glavni trend je, da se globalni internet zapira. To pomeni, da bomo govorili o severnoameriškem, evropskem, kitajskem območju interneta. Kitajska je že zdaj zaprta sfera z milijardo in pol ljudmi. To, da je internet globalen, vsem dostopen, svoboden, se bo spremenilo.
V EU trenutno sprejemajo zakonodajo, ki ščiti osebne podatke svojih državljanov na spletu.
Morda bo to specifika evropskega spletnega področja, ki je za zdaj še ni. Evropski internet še ne obstaja, nismo ga še definirali. Imamo nekaj uspešnih podjetij; nekoč je bil tu Skype, ki so ga prodali Microsoftu, Spotify švedskega podjetja je šel na borzo. A zdaj nimamo velikih igralcev. Smo pa Evropejci močni na lokalni ravni. Tega Silicijeva dolina nima. Naša prednost, če sploh kaj, so lokalne internetne iniciative, ki jih lahko vidimo v disidentskih, zanimivih mestih, kot so Berlin, Barcelona in Amsterdam.
Vaše ljubljansko predavanje je posvečeno kriptovalutam, do katerih ste kritični.
Zlasti pri bitcoinu in aplikacijah tehnologije podatkovnih blokov (block chain) lahko govorimo o ideološkem boju. To ni unificirano področje tehnokratov. Kriptovalute so danes divji zahod in njegova edina dobra stvar je, da v njem ni tehnokratov. Na tem divjem zahodu se je med drugim uveljavila desna libertarna ideologija, ki veliko dolguje Ayn Rand – je antidržavna, gre za idejo, da posameznik vzame monopol nad denarjem nacionalnim bankam. Pred nekaj leti bi bila ideja tvoje lastne valute nora, saj ima nacionalna banka monopol, zdaj pa ne več.
Kako pomembne so kriptovalute?
Niso pomembne, so pa prototipi, kot v laboratoriju, kar pomeni, da ne vemo, ali so relevantni, morda so le eksperiment. Govorimo o njihovem potencialu čez pet, deset let, zato se moramo prototipa zavedati že zdaj. Prototipi na internetu niso nedolžni. Problem je v tem, da ko nekaj začne delovati, ko postane kul in seksi, postane ideološka obljuba, in potem lahko v nekaj mesecih eskalira in preraste svoje meje. Lahko zviška gledate na prototip, a to je naivno.
Hočete reči, da tehnologija ni nedolžna, da je vanjo že vpisana ideološka predpostavka.
Tako je, ideološke premise ima vgrajene. Seveda v neki programerski kodi ne morete preprosto pokazati na ideje Ayn Rand. Analiza ideoloških premis, ki so podlaga kod, zahteva analizo, kar ni preprosto. S tem se danes nihče ne ukvarja. Akademski svet tovrstnih študij ne financira, ker se večino časa ukvarja s fenomeni, starimi dvajset let, ali pa samo s tržnim potencialom novih spletnih fenomenov. Ni nevladnih organizacij, ki bi kritično analizirale delovanje programske opreme. To je problem. Kdo se bo ukvarjal s tem?
Bi se strinjali, da ljudje, razočarani nad politiko, v tehnoloških inovacijah vidijo novo obljubljeno deželo: na primer verjamejo, da lahko uspejo z razvijanjem kakšne nove aplikacije?
To velja predvsem za mlade. Njihova identiteta je zelo definirana s spletnim okoljem, obstajajo določeni koraki, da se priličiš vzornikom, ki so uspeli v digitalnem svetu. Obstajajo jasna pravila, ki zadevajo integracijo družabnih medijev: kako youtube povezati z instagramom, kako s twitterjem usmeriti ljudi na druge platforme; kako torej operiraš v tej ekologiji, kako uporabljaš pravila medijskega marketinga. Promoviraš pa sebe, sebe lansiraš kot blagovno znamko, pa tudi vse, kar hočeš biti, kar hočeš prodati.
Skratka, pred tem ne moreš preprosto pobegniti, tako da zapreš facebook račun ali twitter, instagram ...
Obstajajo tečaji digitalne detoksikacije, na katerih se učite nadzirati odvisnost od družabnih medijev. Druge alternative na žalost ni. Evropska elita je zavrnila alternative. Verjela je, da bodo digitalne tehnološke naprave modna muha, ki bo hitro minila in se bomo vrnili v normalno življenje. To se ni zgodilo. Ta elita še verjame, da se bo populacija nekoč zbudila iz digitalnih sanj in se bomo vrnili v analogni svet. A to je res le sanja. Na digitalnem področju bo le še več integracije.
Verjetno bi bilo drugače, če bi prišlo do velikih političnih sprememb.
Že zdaj lahko vidite, kaj napravi regulacija, cenzura, ki sili ljudi na nacionalne platforme. To, denimo, pripravlja Erdoğan v Turčiji. Podobno kot Iran ustanavlja nacionalno internetno sfero, kar je strašljivo, saj ljudje ne bodo imeli drugih možnosti in ne bodo imeli dostopa do drugih platform.
To je konservativni politični model.
Zato se v našem inštitutu zavzemamo za lokalne alternative, ker jih na nacionalni ravni ni.
Vaš projekt Moneylab je posvečen analizi spletnih medijev in portalov ter trasiranju ideoloških dimenzij.
Sodelujemo z umetniki, ki osvetlijo drugo plat zgodbe, ki tudi na ravni aplikacij razvijajo alternativne ideje. Ne gre torej za produkcijo lepih podob. Ti umetniki prevprašujejo spletno arhitekturo kot takšno.
Lahko navedete kakšen primer vašega delovanja?
Veliko ljudi na spletu je zaznamovala ideja skupnega (the commons), danes imamo celo podstat tovrstnih alternativnih storitev, s katerimi drugače definiramo spletno identiteto. Trenutno večina ljudi to doživlja kot past. Danes se namreč lahko na različne strani, platforme, logirate le prek facebooka in googla. Mi pa se zavzemamo za javnega ponudnika osebne identifikacije na spletu. Tega ne bo napravila država, ampak neka tretja instanca, nekaj, podobnega wikipediji ali creative commons.
Kakšna platforma bi bila to?
To je tisto, kar predhodi vsaki platformi. Na vaše vprašanje je težko govoriti, je vprašanje, o katerem se veliko razmišlja: bi lahko obstajala alternativa facebooku? Trenutno je odgovor ne. Lahko pa odpremo debato, kako bi bila lahko videti alternativa. Te debate nikoli nismo imeli, čeprav je veliko ljudi razočaranih. Vprašanje, denimo, je, ali še hočemo stik s prijatelji – to ni samoumevno, veliko ljudi je sitih ideje prijateljev na facebooku.
To je le ena raven, druga je na primer vprašanje všečkov. Naj nadaljujemo s to neumnostjo? Mnogi bi nadaljevali, če bi lahko v zameno nevšečkali – torej kritizirali. Facebook vam do danes ne omogoča, da bi čemu nasprotovali, ker je to slabo za njihov dobiček. Z nevšečki v marketingu ne moreš veliko. Boste prodajali šampon, ki je dobil 13.000 nevšečkov? Od začetka so na facebooku prepovedali ljudem povedati, kaj si res mislijo, lahko samo všečkajo.
To je le en primer, ki kaže, da je debata o teh rečeh nujna. Če vam všečki niso všeč, kako si predstavljate alternativo? Kaj je z ekonomijo priporočil? Si res želimo imeti družbena razmerja na podlagi priporočil? A za zdaj ostajamo ujeti v to logiko. Ta oblikovalski princip je globoko vpisan v programersko kodo, zato se tega principa ne da zlahka odstraniti. Povezan je z oglaševanjem, oglaševalskim denarjem. Tako tudi ne moremo razlikovati kode od programske opreme in denarja.
Bi se strinjali, da je v všečkih nekaj zelo infantilnega?
To je moja glavna kritika. Všečkanje poneumlja ljudi. Zabriše kompleksnost situacij, razmerij. To kompleksnost smo še pred desetimi leti lahko zaznali na spletu; splet je omogočal razlikovanje med družbenimi omrežji. Ljudje so lahko imeli več identitet. Zuckerbergova misija pa je od začetka ta, da izbriše alternativne identitete na spletu. Na internetu je nemogoče spremeniti ime, spol.
Jasno je, kaj je teorija zarote v ozadju. Cia in NSA sta mu dala natančna navodila: vaša podatkovna baza ni uporabna, če ni čista. Če ima človek na spletu lahko tri identitete, je baza podatkov kontaminirana. Odkar je postal šef Facebooka, je Zuckerberg naredil vse, da se ljudje ne bi igrali z identitetami, kar je bila sicer baza postmodernizma, feminizma, postkolonialnih študij. Ta gibanja v sedemdesetih, osemdesetih in devetdesetih letih so temeljila na ideji polimorfnih identitet, kar je po letu 2001 poniknilo.
Namesto tega imamo danes identitetno politiko.
Toda ta je prav tako restriktivna. Ne zagovarja multiplih identitet. Rečejo vam ženska in to je vaša edina identiteta, ali pa temnopoltega človeka definirajo le na podlagi barve kože. Identitetna politika in facebook gresta zelo dobro skupaj. Toda lahko imate le eno identiteto. Google je bolj toleranten do različnih identitet, bolj se fokusira na vedenje ljudi na spletu.
Danes na spletu ne moreš biti več anonimen ali uporabljati lažne identitete. V devetdesetih je bila anonimnost religija interneta – lahko si imel številne identitete, lažna imena. Danes je to nemogoče, zaradi lokacije si vseskozi določen. Lahko uporabljate drugo ime, a na podlagi vašega IP vidimo, kje trenutno sedite. Lahko se pretvarjate, a vaša lokacija izdaja, kdo v resnici ste. Če ustvarite lažno osebnost, lahko prek vašega pametnega telefona, vaše številke, ugotovijo, kdo ste v resnici. Tako je nemogoče ostati anonimen na spletu ali postati nekdo drug.
Pravite, da se začenja ofenziva proti Silicijevi dolini. Ali v tem kontekstu vidite tudi spor med Netflixom in Amazonom na eni strani in hollywoodskim studiem na drugi?
To je zelo pomemben boj, ki ga zasledujemo v projektu Video vortex (mreža spletnih videov) od leta 2006. Ta tema zadeva vprašanje digitalnega formata kot takšnega. Devetdesetminutni hollywoodski film je digitalna datoteka in tako je že nekaj časa. Začelo se je v osemdesetih s specialnimi efekti, digitalizacija se je razvijala v devetdesetih in od poznih devetdesetih je tudi distribucija skoraj digitalizirana. Zabavna industrija je že nekaj časa digitalizirana. Ne gre torej za boj analognega proti digitalnemu ...
Ampak za vprašanje distribucije.
Tako je, gre za distribucijo digitalne datoteke: od dokumentarca do TV-serije. Pojavi se vprašanje načina konzumpcije. Ko sedim na kavču, gledam Netflix, ko se peljem z avtobusom ali ko sem v službi, spremljam youtube. Če imam zelo kratko pavzo, gledam kratek snapchat video. To so različne prostorske (spatial) definicije digitalne potrošnje. Najbolj ekskluziven način njene potrošnje je ogled filma v kinodvorani, tj. še ena oblika prejemanja digitalne datoteke.
Studie že nekaj časa skrbi za preživetje.
Mislim, da jim ni treba skrbeti. Morajo se prilagoditi, pa še to ne preveč. Doba, ko smo zapirali kine, je končana. Na Kitajskem še vedno množično gradijo kinodvorane. Govorimo lahko o renesansi kinematografske izkušnje. Studii morajo prilagoditi poslovni model in pričakovanja dobička. Upam si trditi, da bodo sledili Netflixovemu modelu in jih čaka lepa prihodnost.
Projekti, ki jih izvaja v okviru Inštituta za mrežne kulture, postavljajo pod vprašaj tudi mnoge reči, ki smo jih v digitalnem svetu sprejeli kot nedolžne ali samoumevne.
Pri zadnji aferi Facebooka in Cambridge Analytice se mi zdi presenetljivo, da je sploh kdo presenečen nad odkritji. Ali nismo vseskozi vedeli, da tovrstne korporacije trgujejo z osebnimi podatki uporabnikov?
Afera je bila budnica za vse. Res je, da smo izvedeli nekaj, kar smo že vedeli, a v olajšanje je bilo, da je žvižgač prodrl s to zgodbo in predramil ljudi iz kolektivne zaslepljenosti, češ da so tovrstne platforme neškodljive ali da niso zares pomembne.
Snowdnova razodetja leta 2013 so bila morda pomembnejša, bolj šokantna, a so zadevala bolj medijsko in politično srenjo. Kar zdaj doživljamo s facebookom, je bolj povezano s političnim razredom v Veliki Britaniji in ZDA, ne toliko z evropsko celino.
Po vašem ima torej zgodba s Facebookom politične implikacije?
Po mojem ja. Nekateri to afero povezujejo z lažnimi novicami in ruskim manipuliranjem volitev. A do nje sta privedla dva dogodka, o katerih ne slišimo dovolj. Eden je kampanja Ruperta Murdocha in družb Bertelsmann ter Endemol, velikih medijskih igralcev, ki so se pred štirimi meseci združili proti Facebooku in Googlu, ker sta jim ta dva spletna igralca prevzela polovico oglaševalskih sredstev, kar je enormna količina denarja. Ti trije akterji so šli v akcijo in močno lobirali prek svojih medijev ter v Bruslju in Washingtonu ipd. To se je odvijalo simultano lani jeseni.
Druga ključna dimenzija zgodbe je, da se je porodil nov tip žvižgača. Programerji in zaposleni, ki zasedajo pomembna mesta v Facebooku in Googlu, so zapustili ta podjetja. To je pet ali šest ljudi, ki so zdaj ustanovili neprofitna podjetja v Washingtonu, ker jim je prekipelo. Kritični so namreč do subliminalnega vpliva družbenih omrežij. Ta uporabljajo nevroznanost in behavoristične znanosti, da bi oblikovala programsko opremo (software), namerno zasvojljivo, usmerjeno v zasvojitev mladih, zlasti na instagramu. Tudi na facebooku najdemo primere natančnega subliminalnega programiranja.
Za razliko od Manninga ali Snowdna so to žvižgači iz zasebnega sektorja ...
Res je. Ti ljudje, ki so zapustili velika podjetja, so disidenti Silicijeve doline. K odstopu jih je gnal tudi feministični vidik. Če sledite Pando Dailyju v San Franciscu, ti disidenti opozarjajo na neenakost žensk v podjetjih iz Silicijeve doline. Spolne zlorabe v Uberju so le ena zgodba, obstaja jih še veliko več. Pritisk na Silicijevo dolino se povsod stopnjuje. Neproblematična hegemonija njihovih podjetij je zdaj zlomljena. To je verjetno najpomembnejša poanta zadnjih dogodkov.
Ali zato napovedujete, da se bo poslovni model Facebooka in Googla izpel? Kaj ga bo zamenjalo?
Lahko ugibava. Glavni trend je, da se globalni internet zapira. To pomeni, da bomo govorili o severnoameriškem, evropskem, kitajskem območju interneta. Kitajska je že zdaj zaprta sfera z milijardo in pol ljudmi. To, da je internet globalen, vsem dostopen, svoboden, se bo spremenilo.
V EU trenutno sprejemajo zakonodajo, ki ščiti osebne podatke svojih državljanov na spletu.
Morda bo to specifika evropskega spletnega področja, ki je za zdaj še ni. Evropski internet še ne obstaja, nismo ga še definirali. Imamo nekaj uspešnih podjetij; nekoč je bil tu Skype, ki so ga prodali Microsoftu, Spotify švedskega podjetja je šel na borzo. A zdaj nimamo velikih igralcev. Smo pa Evropejci močni na lokalni ravni. Tega Silicijeva dolina nima. Naša prednost, če sploh kaj, so lokalne internetne iniciative, ki jih lahko vidimo v disidentskih, zanimivih mestih, kot so Berlin, Barcelona in Amsterdam.
Vaše ljubljansko predavanje je posvečeno kriptovalutam, do katerih ste kritični.
Zlasti pri bitcoinu in aplikacijah tehnologije podatkovnih blokov (block chain) lahko govorimo o ideološkem boju. To ni unificirano področje tehnokratov. Kriptovalute so danes divji zahod in njegova edina dobra stvar je, da v njem ni tehnokratov. Na tem divjem zahodu se je med drugim uveljavila desna libertarna ideologija, ki veliko dolguje Ayn Rand – je antidržavna, gre za idejo, da posameznik vzame monopol nad denarjem nacionalnim bankam. Pred nekaj leti bi bila ideja tvoje lastne valute nora, saj ima nacionalna banka monopol, zdaj pa ne več.
Kako pomembne so kriptovalute?
Niso pomembne, so pa prototipi, kot v laboratoriju, kar pomeni, da ne vemo, ali so relevantni, morda so le eksperiment. Govorimo o njihovem potencialu čez pet, deset let, zato se moramo prototipa zavedati že zdaj. Prototipi na internetu niso nedolžni. Problem je v tem, da ko nekaj začne delovati, ko postane kul in seksi, postane ideološka obljuba, in potem lahko v nekaj mesecih eskalira in preraste svoje meje. Lahko zviška gledate na prototip, a to je naivno.
Hočete reči, da tehnologija ni nedolžna, da je vanjo že vpisana ideološka predpostavka.
Tako je, ideološke premise ima vgrajene. Seveda v neki programerski kodi ne morete preprosto pokazati na ideje Ayn Rand. Analiza ideoloških premis, ki so podlaga kod, zahteva analizo, kar ni preprosto. S tem se danes nihče ne ukvarja. Akademski svet tovrstnih študij ne financira, ker se večino časa ukvarja s fenomeni, starimi dvajset let, ali pa samo s tržnim potencialom novih spletnih fenomenov. Ni nevladnih organizacij, ki bi kritično analizirale delovanje programske opreme. To je problem. Kdo se bo ukvarjal s tem?
Bi se strinjali, da ljudje, razočarani nad politiko, v tehnoloških inovacijah vidijo novo obljubljeno deželo: na primer verjamejo, da lahko uspejo z razvijanjem kakšne nove aplikacije?
To velja predvsem za mlade. Njihova identiteta je zelo definirana s spletnim okoljem, obstajajo določeni koraki, da se priličiš vzornikom, ki so uspeli v digitalnem svetu. Obstajajo jasna pravila, ki zadevajo integracijo družabnih medijev: kako youtube povezati z instagramom, kako s twitterjem usmeriti ljudi na druge platforme; kako torej operiraš v tej ekologiji, kako uporabljaš pravila medijskega marketinga. Promoviraš pa sebe, sebe lansiraš kot blagovno znamko, pa tudi vse, kar hočeš biti, kar hočeš prodati.
Skratka, pred tem ne moreš preprosto pobegniti, tako da zapreš facebook račun ali twitter, instagram ...
Obstajajo tečaji digitalne detoksikacije, na katerih se učite nadzirati odvisnost od družabnih medijev. Druge alternative na žalost ni. Evropska elita je zavrnila alternative. Verjela je, da bodo digitalne tehnološke naprave modna muha, ki bo hitro minila in se bomo vrnili v normalno življenje. To se ni zgodilo. Ta elita še verjame, da se bo populacija nekoč zbudila iz digitalnih sanj in se bomo vrnili v analogni svet. A to je res le sanja. Na digitalnem področju bo le še več integracije.
Verjetno bi bilo drugače, če bi prišlo do velikih političnih sprememb.
Že zdaj lahko vidite, kaj napravi regulacija, cenzura, ki sili ljudi na nacionalne platforme. To, denimo, pripravlja Erdoğan v Turčiji. Podobno kot Iran ustanavlja nacionalno internetno sfero, kar je strašljivo, saj ljudje ne bodo imeli drugih možnosti in ne bodo imeli dostopa do drugih platform.
To je konservativni politični model.
Zato se v našem inštitutu zavzemamo za lokalne alternative, ker jih na nacionalni ravni ni.
Vaš projekt Moneylab je posvečen analizi spletnih medijev in portalov ter trasiranju ideoloških dimenzij.
Sodelujemo z umetniki, ki osvetlijo drugo plat zgodbe, ki tudi na ravni aplikacij razvijajo alternativne ideje. Ne gre torej za produkcijo lepih podob. Ti umetniki prevprašujejo spletno arhitekturo kot takšno.
Lahko navedete kakšen primer vašega delovanja?
Veliko ljudi na spletu je zaznamovala ideja skupnega (the commons), danes imamo celo podstat tovrstnih alternativnih storitev, s katerimi drugače definiramo spletno identiteto. Trenutno večina ljudi to doživlja kot past. Danes se namreč lahko na različne strani, platforme, logirate le prek facebooka in googla. Mi pa se zavzemamo za javnega ponudnika osebne identifikacije na spletu. Tega ne bo napravila država, ampak neka tretja instanca, nekaj, podobnega wikipediji ali creative commons.
Kakšna platforma bi bila to?
To je tisto, kar predhodi vsaki platformi. Na vaše vprašanje je težko govoriti, je vprašanje, o katerem se veliko razmišlja: bi lahko obstajala alternativa facebooku? Trenutno je odgovor ne. Lahko pa odpremo debato, kako bi bila lahko videti alternativa. Te debate nikoli nismo imeli, čeprav je veliko ljudi razočaranih. Vprašanje, denimo, je, ali še hočemo stik s prijatelji – to ni samoumevno, veliko ljudi je sitih ideje prijateljev na facebooku.
To je le ena raven, druga je na primer vprašanje všečkov. Naj nadaljujemo s to neumnostjo? Mnogi bi nadaljevali, če bi lahko v zameno nevšečkali – torej kritizirali. Facebook vam do danes ne omogoča, da bi čemu nasprotovali, ker je to slabo za njihov dobiček. Z nevšečki v marketingu ne moreš veliko. Boste prodajali šampon, ki je dobil 13.000 nevšečkov? Od začetka so na facebooku prepovedali ljudem povedati, kaj si res mislijo, lahko samo všečkajo.
To je le en primer, ki kaže, da je debata o teh rečeh nujna. Če vam všečki niso všeč, kako si predstavljate alternativo? Kaj je z ekonomijo priporočil? Si res želimo imeti družbena razmerja na podlagi priporočil? A za zdaj ostajamo ujeti v to logiko. Ta oblikovalski princip je globoko vpisan v programersko kodo, zato se tega principa ne da zlahka odstraniti. Povezan je z oglaševanjem, oglaševalskim denarjem. Tako tudi ne moremo razlikovati kode od programske opreme in denarja.
Bi se strinjali, da je v všečkih nekaj zelo infantilnega?
To je moja glavna kritika. Všečkanje poneumlja ljudi. Zabriše kompleksnost situacij, razmerij. To kompleksnost smo še pred desetimi leti lahko zaznali na spletu; splet je omogočal razlikovanje med družbenimi omrežji. Ljudje so lahko imeli več identitet. Zuckerbergova misija pa je od začetka ta, da izbriše alternativne identitete na spletu. Na internetu je nemogoče spremeniti ime, spol.
Jasno je, kaj je teorija zarote v ozadju. Cia in NSA sta mu dala natančna navodila: vaša podatkovna baza ni uporabna, če ni čista. Če ima človek na spletu lahko tri identitete, je baza podatkov kontaminirana. Odkar je postal šef Facebooka, je Zuckerberg naredil vse, da se ljudje ne bi igrali z identitetami, kar je bila sicer baza postmodernizma, feminizma, postkolonialnih študij. Ta gibanja v sedemdesetih, osemdesetih in devetdesetih letih so temeljila na ideji polimorfnih identitet, kar je po letu 2001 poniknilo.
Namesto tega imamo danes identitetno politiko.
Toda ta je prav tako restriktivna. Ne zagovarja multiplih identitet. Rečejo vam ženska in to je vaša edina identiteta, ali pa temnopoltega človeka definirajo le na podlagi barve kože. Identitetna politika in facebook gresta zelo dobro skupaj. Toda lahko imate le eno identiteto. Google je bolj toleranten do različnih identitet, bolj se fokusira na vedenje ljudi na spletu.
Danes na spletu ne moreš biti več anonimen ali uporabljati lažne identitete. V devetdesetih je bila anonimnost religija interneta – lahko si imel številne identitete, lažna imena. Danes je to nemogoče, zaradi lokacije si vseskozi določen. Lahko uporabljate drugo ime, a na podlagi vašega IP vidimo, kje trenutno sedite. Lahko se pretvarjate, a vaša lokacija izdaja, kdo v resnici ste. Če ustvarite lažno osebnost, lahko prek vašega pametnega telefona, vaše številke, ugotovijo, kdo ste v resnici. Tako je nemogoče ostati anonimen na spletu ali postati nekdo drug.
Pravite, da se začenja ofenziva proti Silicijevi dolini. Ali v tem kontekstu vidite tudi spor med Netflixom in Amazonom na eni strani in hollywoodskim studiem na drugi?
To je zelo pomemben boj, ki ga zasledujemo v projektu Video vortex (mreža spletnih videov) od leta 2006. Ta tema zadeva vprašanje digitalnega formata kot takšnega. Devetdesetminutni hollywoodski film je digitalna datoteka in tako je že nekaj časa. Začelo se je v osemdesetih s specialnimi efekti, digitalizacija se je razvijala v devetdesetih in od poznih devetdesetih je tudi distribucija skoraj digitalizirana. Zabavna industrija je že nekaj časa digitalizirana. Ne gre torej za boj analognega proti digitalnemu ...
Ampak za vprašanje distribucije.
Tako je, gre za distribucijo digitalne datoteke: od dokumentarca do TV-serije. Pojavi se vprašanje načina konzumpcije. Ko sedim na kavču, gledam Netflix, ko se peljem z avtobusom ali ko sem v službi, spremljam youtube. Če imam zelo kratko pavzo, gledam kratek snapchat video. To so različne prostorske (spatial) definicije digitalne potrošnje. Najbolj ekskluziven način njene potrošnje je ogled filma v kinodvorani, tj. še ena oblika prejemanja digitalne datoteke.
Studie že nekaj časa skrbi za preživetje.
Mislim, da jim ni treba skrbeti. Morajo se prilagoditi, pa še to ne preveč. Doba, ko smo zapirali kine, je končana. Na Kitajskem še vedno množično gradijo kinodvorane. Govorimo lahko o renesansi kinematografske izkušnje. Studii morajo prilagoditi poslovni model in pričakovanja dobička. Upam si trditi, da bodo sledili Netflixovemu modelu in jih čaka lepa prihodnost.
