Nasilje nad ženskami, otroki in živalmi kot umetnost?
Danski režiser Lars von Trier srhljivko Hiša, ki jo je zgradil Jack promovira s prav posebnimi plakati.
Odpri galerijo
Tisti, ki so se nad filmom pritoževali zaradi pretiranega nasilja – v Cannesu so se najbolj zgražali ob prizoru, v katerem protagonist odreže nogo rački –, ob pogledu na plakate gotovo ne bodo navdušeni. FOTO: Zentropa
Lars von Trier je javnost znova opomnil, da se le redkokdo spozna na kontroverznost, kot se spozna on. Naj spomnimo: strokovno in širšo javnost je nazadnje razburil letos spomladi, ko se je s srhljivko Hiša, ki jo je zgradil Jack (The House That Jack Built) po sedmih letih vrnil na filmski festival v Cannesu. Brutalni prizori v zgodbi o serijskem morilcu (igra ga Matt Dillon), ki pobija predvsem ženske in otroke, so povzročili precej zgražanja med občinstvom; zadovoljni niso bili niti kritiki.
Film bo čez dobrih štirinajst dni prišel v francoske kinematografe, do konca leta pa si ga bo mogoče ogledati tudi v Veliki Britaniji in ZDA.
Danski režiser in ustanovitelj produkcijske hiše Zentropa si je promoviranje srhljivke zamislil na prav poseben, srhljiv način. Na sedmih plakatih je sedem ljudi. Poleg glavnega igralca in režiserja so na njih vse štiri žrtve (Uma Thurman, Riley Keough, Siobhan Fallon Hogan in Sofie Grabol) ter Bruno Ganz, ki v filmu igra stransko vlogo.
Tisti, ki so se nad filmom pritoževali zaradi pretiranega nasilja – v Cannesu so se najbolj zgražali ob prizoru, v katerem protagonist odreže nogo rački –, ob pogledu na plakate gotovo ne bodo navdušeni. Igralke so na njih upodobljene zvezane in v povsem nenaravnih pozah, a kljub temu s povsem normalnim, prijaznim izrazom na obrazu.
Za podobno potezo se je odločil pred petimi leti, ko je izšla Nimfomanka, štiriurni film s Charlotte Gainsbourg (hčerko legendarnega francoskega pevca Sergea Gainsbourga in Jane Birkin) v glavni vlogi. Tedaj so plakate krasili igralci, fotografirani med doživljanjem orgazma.
Burni – in večinoma negativni – odzivi po premieri na festivalu v Cannesu režiserja niso zmotili. »Pomembno je, da te nimajo vsi radi, sicer bi to pomenilo, da ti je spodletelo. Nisem povsem prepričan, da se jim je film dovolj upiral. Če bo postal preveč priljubljen, bom imel težavo. Vendar se zdi, da je bil odziv ravno pravšnji,« je dejal za spletni portal Cineuropa.
Dogajanje v filmu Hiša, ki jo je zgradil Jack poteka v ZDA v sedemdesetih letih preteklega stoletja. Zgodbo s svojega stališča razlaga Jack, nadpovprečno inteligenten moški. V otroštvu je bil priča petim incidentom, ki so zaznamovali njegov pogled na umore – dojema jih kot umetniška dela. Njegove težave in misli spoznavamo prek pogovora z neznanim Vergeom (Bruno Ganz).
Nasilni prizori na filmskih platnih niso nič novega, kritiki pa von Trierju očitajo predvsem, da je – kot že večkrat – prestopil mejo dobrega okusa. »Medtem ko sem gledala film, sem se spraševala, ali von Trier ni samo preizkušal našega potrpljenja, temveč nas je kaznoval zaradi preteklih pritožb na njegova dela,« je v New York Timesu zapisala znana filmska kritičarka Manohla Dargis, štirikratna finalistka Pulitzerjeve nagrade za kritiko.
Von Trier je z večino filmske javnosti prišel navzkriž leta 2011. Že prej je bil znan po svojih provokativnih, pogosto krutih, a tudi mojstrskih delih (Plesalka v temi, Dogville, Lom valov …), takrat pa je prestopil rov, ko je v Cannesu na vprašanje o njegovih nemških koreninah ter odobravanju gotske in nacistične estetike odgovoril: »Dobro, sem nacist.«
V tem francoskem letovišču je postal persona non grata, in čeprav so ga letos po dolgem času povabili na festival, sodeč po odzivih obeh strani ni pričakovati, da se bo to ponovilo kmalu.
Morda vas zanima tudiLars Von Trier: »Zdaj spet po malem pijem, da lahko delam«
Lars von Trier do vratu v dreku – pred vsem svetom
Lars von Trier do vratu v dreku – pred vsem svetom
Film bo čez dobrih štirinajst dni prišel v francoske kinematografe, do konca leta pa si ga bo mogoče ogledati tudi v Veliki Britaniji in ZDA.
Danski režiser in ustanovitelj produkcijske hiše Zentropa si je promoviranje srhljivke zamislil na prav poseben, srhljiv način. Na sedmih plakatih je sedem ljudi. Poleg glavnega igralca in režiserja so na njih vse štiri žrtve (Uma Thurman, Riley Keough, Siobhan Fallon Hogan in Sofie Grabol) ter Bruno Ganz, ki v filmu igra stransko vlogo.
FOTO: Zentropa
Tisti, ki so se nad filmom pritoževali zaradi pretiranega nasilja – v Cannesu so se najbolj zgražali ob prizoru, v katerem protagonist odreže nogo rački –, ob pogledu na plakate gotovo ne bodo navdušeni. Igralke so na njih upodobljene zvezane in v povsem nenaravnih pozah, a kljub temu s povsem normalnim, prijaznim izrazom na obrazu.
Za podobno potezo se je odločil pred petimi leti, ko je izšla Nimfomanka, štiriurni film s Charlotte Gainsbourg (hčerko legendarnega francoskega pevca Sergea Gainsbourga in Jane Birkin) v glavni vlogi. Tedaj so plakate krasili igralci, fotografirani med doživljanjem orgazma.
FOTO: Zentropa
Burni – in večinoma negativni – odzivi po premieri na festivalu v Cannesu režiserja niso zmotili. »Pomembno je, da te nimajo vsi radi, sicer bi to pomenilo, da ti je spodletelo. Nisem povsem prepričan, da se jim je film dovolj upiral. Če bo postal preveč priljubljen, bom imel težavo. Vendar se zdi, da je bil odziv ravno pravšnji,« je dejal za spletni portal Cineuropa.
Dogajanje v filmu Hiša, ki jo je zgradil Jack poteka v ZDA v sedemdesetih letih preteklega stoletja. Zgodbo s svojega stališča razlaga Jack, nadpovprečno inteligenten moški. V otroštvu je bil priča petim incidentom, ki so zaznamovali njegov pogled na umore – dojema jih kot umetniška dela. Njegove težave in misli spoznavamo prek pogovora z neznanim Vergeom (Bruno Ganz).
FOTO: Zentropa
Nasilni prizori na filmskih platnih niso nič novega, kritiki pa von Trierju očitajo predvsem, da je – kot že večkrat – prestopil mejo dobrega okusa. »Medtem ko sem gledala film, sem se spraševala, ali von Trier ni samo preizkušal našega potrpljenja, temveč nas je kaznoval zaradi preteklih pritožb na njegova dela,« je v New York Timesu zapisala znana filmska kritičarka Manohla Dargis, štirikratna finalistka Pulitzerjeve nagrade za kritiko.
Von Trier je z večino filmske javnosti prišel navzkriž leta 2011. Že prej je bil znan po svojih provokativnih, pogosto krutih, a tudi mojstrskih delih (Plesalka v temi, Dogville, Lom valov …), takrat pa je prestopil rov, ko je v Cannesu na vprašanje o njegovih nemških koreninah ter odobravanju gotske in nacistične estetike odgovoril: »Dobro, sem nacist.«
V tem francoskem letovišču je postal persona non grata, in čeprav so ga letos po dolgem času povabili na festival, sodeč po odzivih obeh strani ni pričakovati, da se bo to ponovilo kmalu.
