V Portorožu slavila prvenec in trojna koprodukcija
S podelitvijo nagrad vesna se je v Portorožu sklenil 26. Festival slovenskega filma (FSF). O nagradah sta odločali dve strokovni žiriji, in sicer žirija za celovečerne filme v sestavi Ana Šturm, Andrina Mračnikar in Anuša Kodelja ter žirija za kratke igrane, dokumentarne, eksperimentalne, animirane in študijske filme, v kateri so bili Naško Križnar, Vladimir Šojat in Dušan Kastelic.
Nagrado za najboljši celovečerni film je prejel eksperimentalni film Tomaža Groma Ne misli, da bo kdaj mimo (vesne za najboljši eksperimentalni film sicer niso podelili). Vesno za najboljši celovečerni igrani film so dodelili intimni drami z elementi kriminalke Zbudi me v režiji Marka Šantića.
Film kot ritual, nuja in sredstvo za razmislek
Filmski kritik Robert Kuret je film Ne misli, da bo kdaj mimo že kmalu po premieri v Slovenski kinoteki v začetku leta v Delu označil za enega letošnjih filmskih vrhuncev. Žirija FSF je v Gromovem prvencu v produkciji Zavoda Sploh prepoznala »povsem samosvoj film z močnim emotivnim nabojem, ki zahteva prisotnega gledalca_ko. Eksperimentalen in enigmatičen, a hkrati subtilen, iskren in asociativno odprt. Kamera je ves čas v gibanju, kamorkoli bi zavila, se zdi, bi našla novo zgodbo. Nenehno razpira nove prostore in v banalnosti vsakdana najde poezijo. Film kot ritual, kot nuja, ki bolečino pretvarja v lepoto.« Tomaža Groma so zanj z vesno nagradili še za izvirno glasbo, ki »s ponavljajočim se minimalističnim motivom in bobnečimi tišinami pretresljivo naznanja minevanje časa ter v gledalcu_ki sproža intenzivne odzive in mešana občutja.«
Šantićev tretji celovečerec Zbudi me, nastal v slovensko-hrvaško-srbski-koprodukciji, pa je odnesel kar pet in s tem največ vesen. Po mnenju žirije »v aktualno tematiko vstopa skozi pomenljivo perspektivo izgube spomina, skozi katero odpira prostor za premislek o sovraštvu, nestrpnosti in nacionalizmu, pri čemer do obravnavanih tem zavzame jasno stališče. Vsi elementi filmskega jezika se med seboj učinkovito povezujejo in s tem ustvarijo sugestivno zaključeno celoto«. V utemeljitvi za vesno za najboljši celovečerni igrani film so poudarili še, da gre za »pogumen in za današnji čas še kako relevanten film, ki o nasilju spregovori, ne da bi ga sam reproduciral v podobi«.
Pri tem so z vesno za najboljši scenarij dodatno izpostavili delo Marka Šantića, z njim pa Gorana Vojnovića in Sare Hribar, saj po njihovi skupni zaslugi film »pomembno in občutljivo temo obravnava z jasne in odgovorne pozicije, a hkrati vanjo življenjsko vključuje tudi elemente duhovitosti. Pozoren je na vsak lik znotraj zgodbe, ga precizno izpelje in mu skozi nepričakovane situacije ponudi prostor za večplastnost. Avtorji brezizhodnost začaranega kroga sovraštva spretno preslikajo v domišljeno krožno strukturo, v katerem bi konec lahko spet bil začetek (filma).«
Šantić je sicer scenarij začel pisati že leta 2014. Film govori o Roku (Jure Henigman), ki se zaradi začasne izgube spomina iz idiličnega turističnega kraja vrne v mesto svojega odraščanja. Ne spominja se ne svojega dekleta Rine (Živa Selan) ne svoje problematične preteklosti. Medtem ko si prizadeva, da bi svojega mlajšega brata Jureta (Timon Šturbej) zaščitil pred slabo družbo, se je prisiljen ponovno soočiti s svojim nekdanjim življenjem.
Drugo najpomembnejšo festivalsko nagrado, tj. vesno za najboljšo žirijo, je dobil Ivan Gergolet za prvenec Mož brez krivde. Režiser v njem po mnenju žirije »koplje goboko po človekovi naravi in moralnih vprašanjih, ki ga zadevajo. Koncizno vodi glavna igralca ter skozi geste, poglede in dotike razpira njuno zapleteno notranje življenje. Hkrati uspe v filmu subtilno razpreti tudi druge pomembne teme, od problematike azbesta prek zamejske identitete do razrednih razlik. V maniri počasnega filma si vzame čas za razvoj zgodbe, a nas s tem, ko ves čas ostaja skrivnosten in dvoumen, drži v suspenzu. Na ta način ustvari ambivalentno delo, ki nas zaposluje še dolgo po odhodu iz kinodvorane.«
Moža brez krivde je nagradila tudi Art kino mreža Slovenije, saj »že od prvega kadra eksponira samodestrukcijo slovenske manjšine v zamejstvu, kar, prepleteno z ekološko noto ter močjo in brezbrižnostjo kapitala, rezultira v vsesplošni skupni pogubi. Četudi je dogajanje postavljeno v zamejstvo Italije, lahko problematiko preslikamo na katerokoli od naših manjšin. Temi neskrbi za lasten jezik in kulturo ter podjarmljenosti večini sta dramaturško izvrstno razpeti skozi naracijo in oblikovanje likov, kar je podprto z izjemno tenkočutno estetiko in izpovednimi kadri. Pomnite: prah dihamo – dihamo prah«. Ob tem je prejel še nagrado iridium za najboljši celovečerni prvenec.
Polovica igralskih nagrad Zbudi me
Tudi dve od štirih nagrad za igralske dosežke se nanašata na Šantićev Zbudi me, in sicer tako vesna za glavno kot za stransko moško vlogo. Jure Henigman, ki je prejel prvo in ga je bilo v Portorožu mogoče videti še v Vzorniku Nejca Gazvode in Opazovanju Janeza Burgerja (oba sta tam doživela svetovno premiero), po mnenju žirije prek iskanja lastne identitete lik Roka, ki je na začetku filma tabula rasa, prazna posoda, postopoma polni z vsebino. Pri tem »niansirano dozira emocije in organsko prehaja med kontrastnimi stanji, od agresije do mehkobe, od duhovitosti do joka. Skozi različne odnose lahkotno plasti svoj lik in se postopoma transformira.« Antagonista Damjana pa Jurij Drevenšek v stranski vlogi odigra polnokrvno in detajlirano. »Jasno se pozicionira znotraj filma in pomembno pripomore h kontekstu zgodbe. Pametno izbira igralska sredstva, s katerimi lik približa gledalcu, a zanj ne išče opravičil.«
Vesna za najboljšo glavno žensko vlogo je pripadla Diani Kolenc za vlogo Lare v Opazovanju, ki govori o pasivnosti ob zločinih na družbenih medijih. Igralka v njem ustvari izčiščeno vlogo, njen izraz je ponotranjen, diskreten, preprost in fokusiran, z minimalnimi reakcijami uspe prikazati širok diapazon pomenov. »Tudi ko ni v prvem planu, je njena telesna govorica prezentna, lahko bi rekli, da s filmom biva. Njena interpretacija se popolnoma zlije s stilom in žanrom,« še ugotavlja žirija.
Najboljšo stransko žensko vlogo po mnenju žirije pa je odigrala Vesna Pernarčič kot prizemljena starejša sestra Špela v Vzorniku, absurdni pripovedi o absurdnih časih, postavljeni v čas odprtja šol po epidemiji, »ki postavlja vprašanje o tem, ali se še lahko vrnemo nazaj, če to ni več mogoče, in kako živeti v resničnosti popolnoma novih pravil«. Vesna Pernarčič »uspe svoj lik v zelo kratkem času realizirati v (po)polnosti. V trenutku, ko jo spoznamo, s svojo karizmatičnostjo naredi močan vtis.« S svojim nastopom v film prinese ozadje družinske zgodbe in s tem pri gledalcu oziroma gledalki vzbudi dodatno zanimanje.
Drugi pomembni filmski elementi
Gazvodov film po mnenju žirije odlikuje še najboljša kostumografija – za to je poskrbela Katarina Šavs in deluje »sveže in pogumno« –, Burgerjevega pa najboljša scenografija, ki estetsko dopolnjuje in podpira žanr filma ter zvok, ki pogosto deluje kot sprožilec dogajanja, ob odsotnosti glasbe pa postane pomembno režijsko sredstvo. Vesni v teh kategorijah si delijo Špela Jelovčan in Vasja Kokelj ter Julij Zornik in Igor Popovski. Vesno za najboljšo masko je prejela Lija Ivančič za Zbudi me.
Najboljša manjšinska koprodukcija je po izboru žirije Varen kraj hrvaškega režiserja Juraja Lerotića, ki je na lanskem Liffu prejel vodomca (slovenska koproducenta pri tem sta bila Vlado Bulajić in Lija Pogačnik za December). »V vseh izraznih sredstvih vrhunsko izpeljan filmski prvenec Juraja Lerotića ni zgolj skrajno oseben, ampak tudi inovativen, tenkočuten in idejno domišljen. Precizna študija človeške krhkosti prek intimne izkušnje razgalja (ne)delovanje sistema,« beremo v utemeljitvi.
Varen kraj je žirijo navdušil tudi z najboljšo fotografijo. Za to je poskrbel Marko Brdar in v filmu postane pomemben dramaturški element. »Skozi precizno kadriranje, poudarjene kompozicije, uporabo globine, senc, teme in barv ter skozi plastenje podob ustvarja močne občutke. Vsak kader je premišljeno umetniško delo, ki estetiko filma dvigne na povsem novo raven.«
Najboljšo montažo pa je prispevala Sara Gjergek v filmu Maje Prettner o evangeličanski duhovnici. Nastajal naj bi kar pet let. Sara Gjergek nas v Duhovnici skozi jasno razdelan in pronicljiv dramaturški lok popelje v življenje protagonistke ter ji uspe iz materiala izluščiti vse najpomembnejše postaje njenega življenja in odpreti pomembna družbena vprašanja. »Gre za kompakten film z množico informacij, ki se skozi igriv ritem razpirajo v intrigantno in sočutno zgodbo,« dodaja žirija.
Film je z oceno 4,82 slavil še po izbiri občinstva ter osvojil nagrado Društva slovenskih filmskih publicistov in publicistk za najboljši slovenski celovečerni film v tekmovalnem programu. Kot so med drugim zapisali, ga odlikuje spretna uporaba tehnik opazovalnega dokumentarca. »Poglobljeno pokaže, kako se duhovnica Jana pogumno upre družbenim pričakovanjem in cerkvenim dogmam, gre proti toku in se postopoma prelevi v junakinjo, ki se postavi zase.«
Tokrat brez vesne za eksperimentalni film
Medtem ko so se člani žirije za kratke igrane, dokumentarne, eksperimentalne, animirane in študijske filme Naško Križnar, Vladimir Šojat in Dušan Kastelic odločili, da nagrade za eksperimentalni film ne podelijo, ker med tekmovalnimi filmi ni bilo takšnega, za katerega bi bili soglasni, da prejme nagrado – je pa zato zmagovalec festivala prav eksperimentalni film –, so nagradili najboljši dokumentarni, kratki igrani, animirani in študijski film ter podelili dve vesni za posebne dosežke.
Ti sta prejela Pero v režiji Damjana Kozoleta in Zemlja v režiji Alexa Cvetkova. Pero je boleče lep poklon velikemu igralcu in odkrito slovo od prijatelja. Konceptualno filmsko delo skozi pet popolnoma različnih pristopov spregovori o minevanju, spoštovanju, prijateljstvu in zvestobi v svetu filma in onkraj. Damjan Kozole povezuje fragmente in pričevanja, ki so ostali za pokojnim filmskim in gledališkim igralcem ter nas hkrati samoreflektivno vodi skozi svoje režijske postopke.
V Zemlji, ki obravnava stisko mladih zakoncev, zaradi katere se napotita na negotovo migrantsko pot, in zaplete, ki jih pri tem ni, pa je žirija prepoznala razlikovanje od drugih filmov z migrantsko tematiko. Film namreč prikaže izvir življenjske stiske, ki vodi ljudi od doma, in ne zgolj trpljenje migrantov na njihovi poti, k uspešnemu dojemanju zgodbe pa veliko pripomoreta igra protagonistov, zlasti ženska vloga, in kakovostno snemalsko delo.
Najboljši dokumentarni film je Telo Petre Seliškar, ki spremlja Urškino življenje in njeno večdesetletno borbo z lastnim telesom »ali, bolje rečeno, proti njemu«. Kot poudarja žirija, gre za pravi filmski podvig, v katerem avtorica dosledno gradi portret ženske, ki ob vseh dolgoletnih težavah ohranja optimizem in vedrost.
Vesno za najboljši kratki igrani film je žirija dodelila stvaritvi Kako sem se naučila obešati perilo Barbare Zemljič. To je film, ki kaže več z zgoščeno telesno govorico kot z govorom. »Po režiserkini zaslugi je vse tekoče, verjetno domišljeno že v scenariju, odlično posneto, z dobro zvočno kuliso in zvokovno obdelavo,« so zapisali in pohvalili izvrstno odigrano žensko vlogo.
Borbike, film nasprotij Nike Jurman, so odnesle vesno za najboljši animirani film. »Plastične lutke se ukvarjajo s problemi ljudi iz mesa in krvi, preprosta animacija pa preseneti s prefinjenimi tehničnimi detajli,« je utemeljila žirija, vsebino animacije pa povzela tako: »Medtem ko hollywoodske barbike uživajo v mondenem življenju, se slovenske borbike borijo za umetniško rezidenco, ki jim bo za nekaj mesecev rešila eksistencialne probleme in omogočila hrano ter streho nad glavo.«
Najboljši študijski film pa je po njihovem izboru Alenka Kristiana Bernarda Irgla, ki ima, čeprav je le kratka študijska vaja, »vse, kar imajo veliki«. »Poln je presežkov, ki se jih ne bi sramovali niti profesionalci s kilometri posnetega filmskega traku za sabo. Ima vse elemente vrhunskega filma: dobro idejo in scenarij, kamero, režijo, predvsem pa vrhunsko igro vseh treh protagonistov. Režiser se prefinjeno igra s čustvi gledalcev in zgodbo spretno pripelje do dramatičnega vrhunca,« so obrazložili svojo odločitev.
Na festival je sicer prispelo 138 prijav, selektorji so v tekmovalni program uvrstili 55 filmov. Začel se je 3. oktobra s projekcijo Šterkijade in podelitve nagrade Milke in Metoda Badjure, ki jo je prejel direktor fotografije Rado Likon.
