»Kri moje krvi ne bo begunec!«

Kako težko je prestati, a nikoli povsem preživeti travme iz otroških let, dokazuje avtobiografski zapis danes petinosemdesetletne Bojane Daneu Don, ki ga je v knjižni obliki z naslovom Begunec nikdar izdala tržaška založba Mladika.

Njena urednica je Nadia Roncelli, uvod pa je napisal dr. Jože Pirjevec. Preizkušeni zgodovinar je zapisal: »Seveda se ga (besedila) nisem lotil takoj, ker čez dan pišem svoj tekst. Po osmi uri zvečer pa je zame čas za branje. Lotil sem se rokopisa z nič kaj privlačnim naslovom Begunec nikdar in sem si resignirano dejal, da ga pač moram prebrati. Nato sem bral pozno v noč, ker me je zgodba preprosto prevzela. Naslednji večer je bilo branja konec.«
 

Konec nevarnega razmerja

Knjiga Begunec nikdar je večplastna, mogoče jo je listati in brati stran za stranjo, kakšno tudi preskočiti in se morda pozneje vrniti in se ponovno prijeti delčka rdeče niti, ki jo prvoosebna pripovedovalka vleče skozi vso pripoved z lastnim življenjem potrjeno željo, da begunka ne bo več nikoli. Kako aktualno današnje dni! V tem smislu tudi konča svojo pripoved po razhodu s partnerjem, mornarjem, s katerim sta bila tik pred poroko: »Mama me je rotila, naj neham s takim nevzdržnim obnašanjem, pravila je, da kako on trpi, kako mu je težko, kako da se bo morda še premislil. Jaz pa sem ji rekla, da o tem razmišlja že dolga leta, da je misel, kako pobegniti, globoko zasidrana v njem in da si je ne bo izbil. Vse je zaman. Trpela sem tudi jaz. Vse moje sanje so šle po vodi. Begunka naj bi postala z njim, tako je mislil. Ne! Begunka sem že bila s svojimi starši, vendar sem po svetu vsa svoja detinska in otroška leta upala, da bom kje sprejeta, da se bom kje ukoreninila. In zdaj mi on nudi isto, meni in morebitnim otrokom, ki bi nama morali slediti, kot sem jaz sledila staršem. Ne, kri moje krvi ne bo begunec. Nikdar!«
 

Pobeg iz Banata

Začetek rdeče, se pravi življenjske poti Bojane Daneu se začenja leta 1934 v Črnomlju, kjer se je rodila zaradi fašizma v Italiji pregnanima staršema, očetu iz Trsta in materi iz Gorice. Kot del usode številnih slovenskih intelektualcev, še posebej učiteljev, so jih po državni uredbi premeščali po vsej takratni državi. Tako so bili njeni kraji odraščanja Vrhnika, Ruše, predvsem pa Črnomelj, zaradi vojne pa tudi Beograd in celo Banat.



Prav z vojno je bila njena mladost še posebej zaznamovana in daje njenim spominom dodatno težo, ker na preprost, iskren in literariziran način pisanja razkriva, kako otrok doživlja tako resne stvari, kot so vojna, ločenost od svojih, kaj se v takih razmerah sme in česa se ne sme. Ko je po vseh peripetijah in pomanjkanjih prišla v Banat k teti, kjer so živeli tako rekoč v razkošju brez vsakega pomanjkanja, njeni bratranci pa niso imeli pojma o vojni, ki je razsajala po Evropi, je kot desetletno dekle razmišljala: »Molči, sem si rekla vsakokrat, ko me je imelo, da bi jima kaj povedala, saj ne veš, kdo te posluša. Pri tem mi je koristilo prav moje neznanje srbščine (pa francoščine, angleščine in nemščine). Imej jih za prijatelja, s katerima trenutno deliš svoje dneve, sem si rekla.« Ob prvi priložnosti, ko je tja pripeljal voznik s tovornjakom, ki je nabiral hrano za rusko misijo tudi v Beli krajini, je izkoristila priložnost in se skrila v vozilo, ker je bolj kot udobno življenje pogrešala mamo. Stara je bila deset let!
 

Otrok in vojna

Spomini so razdeljeni v tri zaokrožena poglavja. V prvem piše o rodbini Daneu, o njihovih medsebojnih razmerjih, predvsem o očetu, ki pooseblja usodo slovenskega učitelja tako v fašistični Italiji kot po drugi svetovni vojni, ko je na Tržaškem obnavljal slovensko šolstvo. Treba je povedati, da so bili v družini skoraj vsi učitelji. Tretji del govori o avtoričinem delu po vrnitvi v Trst, ko je bila po končani trgovski akademiji zaposlena v različnih uradih »zavezniških« sil. Najpomembnejši del knjige pa je po moje gotovo tisti, v katerem govori o svojem otroškem doživljanju vojne.



V tem delu je spomin, kako sta z materjo pred napovedano nemško ofenzivo na Belo krajino z rusko mirovno misijo, ki se je naselila v njihovem stanovanju in ji je mati, ki se ni hotela umakniti iz njega, češ da ne bo spet brezdomka, kuhala, zbežali proti Kolpi. Na neki domačiji so ju stežka zaskrbljeni prenočili v sobi, kjer je bil kup koruzne slame, kamor naj bi se ob prihodu ustašev skrili. In res so ponoči prišli, z bajoneti prebadali koruznico, da sta bili obe porezani. Mati bolj kot hči, saj jo je pokrivala s svojim telesom.
Pretresljiv je spomin na prihod osvoboditeljske partizanske vojske v Črnomelj, kjer je, potem ko so jo po kapitulaciji Italije italijanski vojaki ucvrli vsak po svoje, zavladalo brezvladje in so se domačini organizirali po svoje. Ljudje so pričakovali zmagovito vojsko na konjih in strumnih korakov, pričakali pa so betežno kolono komaj še živih ljudi, na koncu katere so izčrpani borci nosili nosila z ranjenci, s katerih je še tekla kri iz zadnje bitke.

Povsem se je mogoče strinjati z besedami dr. Pirjevca, da te knjiga Begunec nikdar »prevzame«.