Marcel Štefančič jr. znova do Rožančeve nagrade
Letošnjo nagrado bo prejel za delo Ivan Cankar: eseji o največjem. Po njegovem mnenju je Cankar pisal filmsko.
Odpri galerijo
FOTO: Leon Vidic/Delo
Rožančevo nagrado letos prejme Marcel Štefančič jr. za delo Ivan Cankar: eseji o največjem, ki je izšla pri založbi Umco. To je Štefančičeva druga nagrada za esejistično delo, ki jo podeljuje Društvo Marjana Rožanca. Tokrat je eseje posvetil ustvarjanju Ivana Cankarja, ki je po njegovem mnenju pisal filmsko. Podelitev nagrade bo v soboto na Trubarjevi domačiji na Rašici.
Kot so zapisali v obrazložitvi nagrade, je Štefančič napisal knjigo esejev o branju, o vrtanju po Cankarjevih delih, o svojem osebnem srečanju z opusom vrhunskega pisatelja. Namenil se je Cankarja prebrati od A do Ž in napovedal, da mu bo »skakal v besedo«, kar je po mnenju žirije počel odločno, odkrito in neobremenjeno.
Pri tem se je oprl na film, kar ne preseneča, saj je avtor poznavalec filmske produkcije ter je tudi v Cankarjevem pisanju prepoznal vrhunsko sposobnost slikanja zgodb in izpisovanja podob.Štefančičl jr. je prvo Rožančevo nagrado leta 2014 dosegel z eseji Kdor prej umre, bo dlje mrtev.
Med finalisti za Rožančevo nagrado so bili še Boštjan Narat z zbirko esejev Podaja v prazno, Luka Novak s knjigo Polje gastronomije: od racionalizma prek absolutizma do družabnih omrežij, Urban Vovk z esejistično knjigo Kdo drug in kje drugje: eseji in razprave (2008-2018) ter Uroš Zupan za knjigo Ene in drugi: (lepljenka).
Člani žirije so bili Ifigenija Simonovič (predsednica), Manca Košir, Mateja Komel Snoj, Marko Golja in Tomo Virk.
V pogovoru, ki ga je pred razglasitvijo z nominiranci vodila Ignacija J. Fridl, je Štefančič dejal, da je vsa Cankarjeva literatura prežeta s filmskim vzdušjem. V nasprotju s siceršnjimi kritiškimi oznakami, da so na Cankarja vplivali simbolizem, dekadenca in druga gibanja fin de siecla, je želel Štefančič dokazati, da je nanj vplival tudi film. »Uporabljal je upočasnitve, montaže, njegove črtice so bolj zmontirane in skadrirane kot napisane,« je pojasnil.
Nagrado za najboljšo esejistično zbirko, poimenovano po pisatelju, dramatiku in esejistu Marjanu Rožancu, na pobudo Nika Grafenauerja podeljujejo od leta 1993. Najprej jo je podeljevala založba Mihelač skupaj s časnikom Dnevnik.
Leta 1998 sta založba Mihelač in Nova revija ustanovili Sklad Marjana Rožanca, ki pa je poniknil skupaj z Novo revijo leta 2009. Odtlej nagrado podeljuje Društvo Marjana Rožanca.
Kot so zapisali v obrazložitvi nagrade, je Štefančič napisal knjigo esejev o branju, o vrtanju po Cankarjevih delih, o svojem osebnem srečanju z opusom vrhunskega pisatelja. Namenil se je Cankarja prebrati od A do Ž in napovedal, da mu bo »skakal v besedo«, kar je po mnenju žirije počel odločno, odkrito in neobremenjeno.
Pri tem se je oprl na film, kar ne preseneča, saj je avtor poznavalec filmske produkcije ter je tudi v Cankarjevem pisanju prepoznal vrhunsko sposobnost slikanja zgodb in izpisovanja podob.Štefančičl jr. je prvo Rožančevo nagrado leta 2014 dosegel z eseji Kdor prej umre, bo dlje mrtev.
Boštjan Narat, Luka Novak, Marcel Štefančič jr., Urban Vovk in Uroš Zupan. FOTO: Leon Vidic/Delo
Med finalisti za Rožančevo nagrado so bili še Boštjan Narat z zbirko esejev Podaja v prazno, Luka Novak s knjigo Polje gastronomije: od racionalizma prek absolutizma do družabnih omrežij, Urban Vovk z esejistično knjigo Kdo drug in kje drugje: eseji in razprave (2008-2018) ter Uroš Zupan za knjigo Ene in drugi: (lepljenka).
Člani žirije so bili Ifigenija Simonovič (predsednica), Manca Košir, Mateja Komel Snoj, Marko Golja in Tomo Virk.
FOTO: Leon Vidic/Delo
V pogovoru, ki ga je pred razglasitvijo z nominiranci vodila Ignacija J. Fridl, je Štefančič dejal, da je vsa Cankarjeva literatura prežeta s filmskim vzdušjem. V nasprotju s siceršnjimi kritiškimi oznakami, da so na Cankarja vplivali simbolizem, dekadenca in druga gibanja fin de siecla, je želel Štefančič dokazati, da je nanj vplival tudi film. »Uporabljal je upočasnitve, montaže, njegove črtice so bolj zmontirane in skadrirane kot napisane,« je pojasnil.
Rožančeva nagrada
Nagrado za najboljšo esejistično zbirko, poimenovano po pisatelju, dramatiku in esejistu Marjanu Rožancu, na pobudo Nika Grafenauerja podeljujejo od leta 1993. Najprej jo je podeljevala založba Mihelač skupaj s časnikom Dnevnik.
Leta 1998 sta založba Mihelač in Nova revija ustanovili Sklad Marjana Rožanca, ki pa je poniknil skupaj z Novo revijo leta 2009. Odtlej nagrado podeljuje Društvo Marjana Rožanca.
FOTO: Leon Vidic/Delo
