Nagrada novo mesto v rok Sergeju Curanoviću za Plavalca
Plavalec je zgovoren v svoji diskretnosti ter lovi ravnotežje med skritim in razkritim, med umišljenim in izkušenim, je v utemeljitvi zapisala žirija.
Odpri galerijo
Sergej Curanović je prejemnik nagrade novo mesto. FOTO: Ema Koncilija
Prejemnik nagrade novo mesto je Sergej Curanović za zbirko kratkih zgodb Plavalec (Cankarjeva založba). Žirija, ki so jo sestavljali Matej Bogataj, predsednica Ana Geršak, Vanesa Matajc in Žiga Rus, je v utemeljitvi zapisala: »Plavalec Sergeja Curanovića preseneča z izčiščenim, ritmično enakomernim pripovednim tonom in zgodbami, ki se ognejo predvidljivim razpletom. Detajliran, počasen pripovedni razvoj dogajanj naseljuje zmuzljiva simbolika, ki sugestivno povezuje tematike pripovedi in se upira jasnim pomenskim sistemom. Šesterico besedil odlikuje konsistentnost tona, vzdušja in občutka skoraj srhljive samotnosti pripovednih oseb. Liki se prepuščajo nemirnemu toku lastnih misli, odtujeni so od sveta in od sebe, ujeti v imenske začetnice.«
Dodali so še: »Čeprav so si podobni, njihovi različni konteksti poudarijo vsakič nove vidike njihove psihološke globine. Curanović zgodbe izpisuje v romaneskni razsežnosti, obenem pa ohranja zaokroženost kratke forme. Tisto, kar zgodbe povezuje v koherentno celoto, je konsistentno izpeljana tema odmika od lastne zavesti. Pripovedovalci opisujejo svet, kot bi ga videli prvič, oddaljeno, zabrisano, z varne razdalje zunanjih opazovalcev. Plavalec je zgovoren v svoji diskretnosti ter lovi ravnotežje med skritim in razkritim, med umišljenim in izkušenim. Obstane vmes. Kot lik iz zgodbe Zaklonišče, ki se je odrekel »obema težnjama človeškega bitja, želji po življenju in želji po smislu«; a »odpoveš se lahko kvečjemu eni in še to le zato, da bi rešil drugo.«
Sergej Curanović je po končani pravni fakulteti je večinoma delal v tujini, zlasti kot novinar (med drugim kot štipendiranec časnika Financial Times) in prevajalec (kot pravnik lingvist pri Sodišču Evropske unije). Z družino trenutno živi na Poljskem. Objavlja tudi v slovenskih literarnih revijah. Zbirka Plavalec je njegov prvenec.
Dodali so še: »Čeprav so si podobni, njihovi različni konteksti poudarijo vsakič nove vidike njihove psihološke globine. Curanović zgodbe izpisuje v romaneskni razsežnosti, obenem pa ohranja zaokroženost kratke forme. Tisto, kar zgodbe povezuje v koherentno celoto, je konsistentno izpeljana tema odmika od lastne zavesti. Pripovedovalci opisujejo svet, kot bi ga videli prvič, oddaljeno, zabrisano, z varne razdalje zunanjih opazovalcev. Plavalec je zgovoren v svoji diskretnosti ter lovi ravnotežje med skritim in razkritim, med umišljenim in izkušenim. Obstane vmes. Kot lik iz zgodbe Zaklonišče, ki se je odrekel »obema težnjama človeškega bitja, želji po življenju in želji po smislu«; a »odpoveš se lahko kvečjemu eni in še to le zato, da bi rešil drugo.«
Sergej Curanović je po končani pravni fakulteti je večinoma delal v tujini, zlasti kot novinar (med drugim kot štipendiranec časnika Financial Times) in prevajalec (kot pravnik lingvist pri Sodišču Evropske unije). Z družino trenutno živi na Poljskem. Objavlja tudi v slovenskih literarnih revijah. Zbirka Plavalec je njegov prvenec.
Odlomek iz zbirke kratkih zgodb Plavalec
»Težko je pomniti. Lažje mi je netiti ogenj na moker dan, kot se učiti spomin. Dokler smo bili v stari jami, je bil vsak dan enak prejšnjemu. Bili smo kot ujeta voda. Potem smo odšli in postali smo kot voda, ki teče. Nekateri pomnijo bolje kot drugi. Z mano je tako, da hitro pozabljam in mnogo spreminjam. Mislim si, da mi bo dobro, če bom lahko vedno vedel, kaj se je zgodilo prej, in zakaj je zdaj tako, kot je. Odločil sem se, da si bom ustvaril spomine. Prvi spomin, ki sem si ga povedal, je ta spomin. Nato sem si ga povedal znova. In sem ga ponovil in spet ponovil. Zdaj ga lahko vsakič znova ponovim natanko tako, kot sem ga povedal prejšnjikrat. In ko ga bom naslednjič spet ponovil, bo tak, kot je bil prvikrat. Ustvaril bom še druge spomine in jih pomnil. A to je naporno, težje kot ves dan zasledovati žival.«
»Težko je pomniti. Lažje mi je netiti ogenj na moker dan, kot se učiti spomin. Dokler smo bili v stari jami, je bil vsak dan enak prejšnjemu. Bili smo kot ujeta voda. Potem smo odšli in postali smo kot voda, ki teče. Nekateri pomnijo bolje kot drugi. Z mano je tako, da hitro pozabljam in mnogo spreminjam. Mislim si, da mi bo dobro, če bom lahko vedno vedel, kaj se je zgodilo prej, in zakaj je zdaj tako, kot je. Odločil sem se, da si bom ustvaril spomine. Prvi spomin, ki sem si ga povedal, je ta spomin. Nato sem si ga povedal znova. In sem ga ponovil in spet ponovil. Zdaj ga lahko vsakič znova ponovim natanko tako, kot sem ga povedal prejšnjikrat. In ko ga bom naslednjič spet ponovil, bo tak, kot je bil prvikrat. Ustvaril bom še druge spomine in jih pomnil. A to je naporno, težje kot ves dan zasledovati žival.«
