V nadaljevanju preberite:
Ko sem bila še otrok, smo doma imeli knjigo o zgodovini človeštva, ki je bila razložena in prikazana skozi umetniška dela. Spomnim se, da sem vedno najdlje gledala v sliko Pietra Bruegla Zmagoslavje smrti (1562), čeprav me je strašila in me potem vedno preganjala v sanjah.
To je apokaliptična vizija sveta, v kateri na tisoče okostnjakov s kosami, sabljami ali zgolj s koščenimi rokami ubija ljudi: mlade, stare, debele, suhe, grde, lepe, zaljubljence, gizdaline … Nihče jim ne more ubežati, prihajajo z vseh strani, z ladij, bližnjih hribov ... Vse je natančno naslikano, vsak tudi najbolj krvav prizor: pes, ki grize dojenčka, okostnjak, ki reže vrat prestrašenemu moškemu, kvartopirci, ki se skrivajo pod mizo, smrt, ki na hribu z zvonovi oznanja konec sveta, shiran konj, ki skače čez množico, napol mrtev kralj, ki gleda, kako se smrt igra z njegovimi zlatniki, zaljubljenca, ki uživata v trenutku, ki bo neverjetno kratek.
Čeprav je na sliki na stotine ljudi, ima vsak svojo zgodbo, svoj strah, svoj trepet pred smrtjo, svoj izraz na obrazu, ki ga je slikar, saj gre za miniaturne portrete, naslikal z le nekaj drobnimi potezami s čopičem. Pokrajina je požgana, v daljavi gorijo polja. Ni upanja, ni nebes in vic, samo pekel je, v katerem bodo končala vsa živa bitja. Kot da je Bruegel želel naslikati vse ljudi, ves svet.
