Nihče ni upravičen do vladanja nad drugimi

Giuseppe Duso: Logika oblasti je delo, v katerem bralec lahko vstopi v temeljne pojme politične filozofije.
Fotografija: Podoba modernih političnih strank vse manj zagotavlja oblikovanje pluralistične družbe. FOTO: Shutterstock
Odpri galerijo
Podoba modernih političnih strank vse manj zagotavlja oblikovanje pluralistične družbe. FOTO: Shutterstock

Čeprav je namen pisca (in vključenih raziskovalcev z Univerze v Padovi) preiskovan­je zgodovine politično-filozofskih pojmov, v razpravi srečamo bogat nabor družbenih dilem, iz njih pa je avtor s kolegi historično rekonstrui­ral tudi logiko temeljnih političnih pojmov in jih postavil v koordinate politike, ideologije in strukturo moderne družbe oziroma države.

Taka logika temeljnih političnih pojmov pride z rekonstrukcijo njene geneze. Na tej točki srečamo vpliv nemške Begriffsgeschich­te Rein­harta Kosellecka in Otta Brunerja, torej nemške zgodovinske šole 20. stoletja, toda knjiga je zastavljena tudi pod vplivom dialektične misli Platona, Fichteja, Kanta in Hegla. Zdi se, da se je Duso kot profesor politične filozofije na padovski univerzi s kolegi tudi na ta način namenil pustiti intelektualni odtis italijanske politične filozofije.

Z raziskavo pojmovne zgodovine avtor pokaže pravzaprav na istovet­nost med to in politično filozofijo. Tako predlaga »izbris« alternative med zgodovino in teorijo ter predlaga njuno zlitje. Zgodovina pojmov namreč lahko vodi v nesporazume prav zato, ker se jih, na primer državo, družbo, demokracijo, v različnih obdobjih razume različno. Drugače povedano, v moderni državi se enaki pojmi uporabljajo povsem drugače, kot so se na primer v grškem polisu. Knjiga se v prvih dveh poglavjih s tem vprašanjem ukvarja precej nadrobno, kar od bralca, ki bi rad čim prej prišel do dilem moderne demokracije in družbe, terja nekaj miselnega napora.

Ko se avtor osredotoči na pojem demokracije, torej nadrobno pokaže na razliko tudi med antičnim pojmovanjem vladanja in pa modernim pojmom politične oblasti. Ta razlika postane zelo pomembna zato, ker je sodobno pojmovanje demokracije močno povezano z dojemanjem političnih vrednot in »predstavlja legitimacijski značaj moderne politične teorije«. V Sokratovih dialogih najdemo precej drugačno rabo pojma demokracije kot v sodobnem času liberalno-demokratičnega modela.

Zato se avtor vpraša, kakšna je pravzaprav moderna pojmovna identiteta »demokracije«, ko jo razločimo od antične in srednjeveške. Pri Grkih določa le eno obliko vladanja: kratos demosa, ki se udejanja neposredno v agori. Pri Rimljanih v comitia, v srednjeveš­kih občinah v arengo, v moderni državi pa posredno prek predstavništva, kajti da bi ljudstvo neposredno izvrševalo oblast, postane nepojmljivo.

Reflektiranje »oblasti ljudstva« jasno razkrije razliko med antično in moderno demokracijo, ta pa ni v načinu izvrševanja oblasti, ampak v celovitem načinu mišljenja (in izrazov) politike. Ključno postane razlikovanje med neposredno in predstavniško demokracijo. Pri Aristotelu je demos del polis, ta pa je sestavljena iz svobodnih držav­ljanov in vladanje ni mišljeno kot prevlada ali vodenje. Vse je podrejeno redu in je odvisno od njega. Še drugače povedano, tu ni »avtonomije političnega subjekta, ki bi bil avtoriziran udejanjiti prevlado ali izražati lastno voljo kot ukaz«. To pa ne pomeni, da bi Aristotel hotel uveljaviti legitimacijsko načelo množice ljudstva kot celote vseh posameznikov, ki bi bila pravi subjekt politike.

Logika oblasti: FOTO: promocijsko gradivo
Logika oblasti: FOTO: promocijsko gradivo

Vladanje kot poenotenje razlik med člani

Kontekst tega vprašanja se vleče vse do politik 17. stoletja, tudi do Marsilija iz Padove, v katerem nekateri vidijo očeta moderne demokracije, ker je vlado (pars pricipans) podredil zakonodajni veji, njeno moč pa ljudstvu. Obstaja seveda razlika med Marsilijevim in modernim kontekstom obravnave demokracije. Zato drugi med očete demokracije uvrščajo kalvinističnega misleca Althusiusa. Razlog je ta, da se v njegovi misli demokracija veže na »spoznanje o drugi demokraciji«, torej na drugačno obliko od teh, ki so nastale na podlagi Hobbesovih in Rousseau­jevih pojmovanj. Zanj je vladanje poenotenje razlik med člani in to ni izraz enotnosti, ki bi brisala mnogoterosti. Tu so nastavki ideje pluralnosti.

Moderna politična znanost, tako avtor, sloni na dvojnem prepričanju. Prvo je, da je vladanje ljudem zločin, ki ga moramo odpraviti. Drugo pa je, da moramo zgraditi družbeni red, ki bo sicer uporabljal silo, toda ta ne bo izhajala iz razlik med ljudmi, temveč bo produkt njihove enakosti. Telo si tako lasti politično moč kot celota. Izhaja se iz prepričanja, da »nihče nima kvalitet, ki bi ga razlikovale od drugih do te mere, da bi bil upravičen do vodenja in vladanja nad drugimi«.

Začetnik teorije, ki v enakosti prepoznava temeljni element za odpravo vladanja, je bil Hobbes. Je ključni mislec za razumevanje »radikalnega obrata, v katerem se oblikuje moderni pojem demokracije«. Ob njem seveda stoji Rous­seau, ki tudi sodi med mislece moderne suverenosti in demokracije. Pri njiju pojem ljudstva dobi nov pomen. Ne gre več za realnost, sestavljeno iz delov, temveč za konstrukt, ki ima logično izhodišče v posameznikih, vodi pa v družbeno pogodbo, v oblikovanje kolektivnega subjekta na podlagi volje vseh posameznikov. »Ljudstvo in oblast se rodita sočasno.« Moderni problem demokracije torej ni več v vprašanju oblike vladavine, temveč v vprašanju suverene volje ljudstva in z njo oblasti. To posebej poudarita dva utemeljitelja moderne demokracije, Rousseau in Kant. Tako pridemo do razmerja med moderno ustavo in politično enotnostjo.

Aporija ljudstva in ustava

Politična enotnost in ustava sta si v določenem smislu nasprotni. Hobbes je za predstavništvo terjal »dimenzijo kolektivnega subjekta«, ta pa je mogoča le s posredovanjem političnega akterja, torej ljudstva. Aporija »ljudstva« je v tem, da ko pridemo do njega, ko se oblikuje, ko se udejanji, to pomeni negacijo političnega delovanja posameznikov.

Rousseau postavi drugačno stališče, v smer osebe k zakonodajalcu, prek suverenosti ljudstva. Toda obe izhodišči, tako Hobbesova kot Rousseaujeva zapadeta z ustavno problematiko, ki pa zahteva predstavniško telo. Moč predstavniške logike, in tu imamo opraviti z dualizmom med enotno voljo in »mnogoterostjo dejanskih posamičnih volj«, se pokaže v ustavni zahtevi. Tu Duso vpelje dva nova politična filozofa, Sieyèsa in Schmitta, ki sta razmišljala o predstavniških modalnostih udejanjanja konstitutivne oblasti ljudstva, primer je ustavodajna skupščina.

Pomembna ugotovitev avtorja je, da predstavniška logika »ustvari manko v sami možnosti izražan­ja politične volje državljanov«, zato je treba priti do boljših orodij, na primer referenduma. Opraviti imamo z dialektiko med »udejan­janjem volje ljudstva s predstavniškimi organi« in »njenim bolj neposrednim izrazom«. Ljudstvo tu spet postane rezultat procesa, v katerem se izrazi volja »milijonov oseb«. Tako enotno izražanje postane imperativ.

Tu je še vprašanje večine in manjšine, ki posledično vodi v vprašanje pluralnosti. Gre za demokratično dialektiko, v kateri se manjšini prizna pluralnost političnih subjektov ter zagotovi prostor, »v katerem lahko manjšina miroljubno in na podlagi volitev postane večina«.

Ta vprašanja so posebej pomembna tudi zato, ker je klasično pojmovanje države zapadlo v krizo in država ni več v oblasti celotnega političnega telesa, bolj prostor pogajanj med deležniki. Podoba modernih političnih strank namreč vse manj zagotavlja oblikovanje pluralistične družbe. Na to je pokazal že Weber, ki je razložil, kako se klasično predstavništvo formalno ohranja, vendar izgublja svojo izvorno funkcijo.

Na tej točki si dovolimo opozoriti na zelo zanimivo avtorjevo predhodno (str. 180) predstavitev »misleca preobrata« Carla Schmitta, ki logiko modernih političnih pojmov razvije pod novim pojmom politične teologije. Nastavek spominja na Heglovo upodobitev »Minervine sove«, na gibanje razuma (Vernunft) v odnosu do uma. Toda to je bolj namig za bralca, ki se bo lotil knjige, kajti kot pravnik je Schmitt vstopil v filozofijo na zanimiv in radikalen način ter pokazal na politične in pravne pojme, ki se določajo v modernem. Politično teologijo v jedru moderne politične forme umesti v temeljni pojem predstavništva in razkrije aporije, ki nastanejo. Duso da Schmittu veliko težo s pripombo, da je njegovo delo mogoče uvrstiti ob bok Webrovemu delu Protestantska etika in duh kapitalizma.

Če se vrnemo k pojavu strank, avtor meni, da te ne predstavljajo strani družbe, niso utemeljene na »kvalitativnih in strukturnih razlikah, ki bi odražale, kar dejansko so«. Prej bi lahko rekli, da gre za ideološke razlike, za polastitev javnega mnenja in za to, kako »določati občo voljo in udejanjiti edino oblast«. Stranke v resnici potrebujejo birokratski aparat, sredstva za usmerjanje javnega mnenja, ustvarjanje konsenza in favoriziranje svojih kandidatov.

Vse skupaj nas torej vrne k pojmu in formi moderne ustave, kajti konstitutivna oblast jo zahteva, da bi zadostila potrebi po predstavniškem načelu ljudstva kot celote posameznikov. Aporija politične forme, ki pride s tem, pa odpre dodaten način mišljenja demokracije. Konkretni ljudje »se udejanjajo v dejanski sposobnosti spreminjanja družbenega reda in dejanske oblasti ter determiniranja nove politične in družbene strukturiranosti«. Avtor med tako razumljeno demokracijo in revolucijo vidi očitno povezavo. Ne gre za podobe nasilnega ravnanja, gre za sposobnost, da ljudje lahko nase vzamejo dejanja in določijo pogoje lastnega bivanja. Že Hannah Arendt je revolucijo razumela kot idejo svobode za začetek nečesa novega.

Rešitev je v federalizmu

Zaradi protislovij, ki s tem nastanejo, se avtor vpraša, ali federalizem lahko zagotovi drugačen način dojemanja politike. Pod logiko enotnosti se znajdejo pojmi, kot so ljudstvo, suverenost, predstavništvo, konstitutivna oblast. Treba pa je najti izrazne pozicije za druge pojme v demokraciji, ki z omenjenimi niso združljivi. Tu ima avtor v mislih pluralizem ter spoštovanje razlik in manjšin, njihovo soudeležbo v političnem življenju. Zato je treba na novo premisliti moderni ustavni red in Dusu se zdi najbolj smiselno, da se preselimo v federalistični kontekst.

V tem primeru ne gre toliko za federativno državo ali federacijo držav, gre za način »radikalno drugačnega mišljenja politike glede na pojme, ki utemeljujejo nauk moderne države«. Gre za misel, ki se je oblikovala še pred nastopom samega pojma država. Tako je bilo že v starem Rimu, kjer je foedus starih Rimljanov pokazal na drugačen pomen od »jusnaturalističnega«: poudarjal je pluralnost subjektov. V tovrstnem federalizmu foedus predstavlja tako pluralno enoto sub­jektov kot njihovo skupno bivanje. Pomemben povezovalni člen je tu solidarnost, posledica pa je stremljenje h konsenzu.

Avtor se zaveda problemov, ki pridejo s konceptom mišljenja pluralnosti in soudeležbe, s pojmi, ki utemeljujejo moderno državo (enakosti in svobode posameznikov, ljudstva, suverenosti in predstavništva). Zato smer do prave demokracije poskuša najti v preddržavnem federalizmu. Plodnost tega predloga vidi v spoznanju, da jusnaturalistična pot ni brez protislovij, da ni univerzalna in je »po svoji naravi zaznamovana ravno s problemom politične enotnosti in centralizma«. Federalizem kot prava demokracija, zapiše, nas pripravi do tega, da mislimo pluralnost subjektov. Drugače povedano, in to v medklicu mogoče nekoliko in na oddaljen način spominja na Wittgensteina in njegovo filozofijo jezika, »gre za razumevanje političnosti ljudi skozi kroge«. Tu ne gre toliko za osmišljanje dimenzije civilne družbe, ki hoče preseči moderni dualizem med civilno družbo in državo. Stari federalizem je pomenil sistem organizacije oblasti po vertikalni liniji »od spodaj navzgor« in v tej interpretaciji je velik pomen imela vlada in njen »objektivni, ontološki, religiozni, moralni, pravni in ustavni svet«. Današnja demokracija pa ni več vpeta v stanovsko perspektivo in ni več umeščena v klasične celovite etične okvire, kakršni so Sveto pismo, dobro antično pravo oziroma drugi sveti ali posvetni vzorci. Sodobni svet je presegel ta teoretski okvir. Toda bili bi preambicioz­ni, če bi federalistično mišljenje označili tudi za preseganje nacionalne suverenosti z ozemeljskim ločevanjem suverenosti ali centralizacije. Pomeni pa združevanje realnosti in različnih strani »sposobnih samoupravljanja, skupno odločanje, združitev, ki zahteva skupno vladno delovanje«.

Logika oblasti Giuseppeja Dusa je knjiga, ki jo je vredno vzeti v roke in jo, kot sugerira tudi sama knjižna zbirka (Temeljna dela), študirati z vidika enega temeljnih del našega časa.

Komentarji: