Dijaki o smislu življenja: Biti srečen s seboj in tistim, kar počneš
Na današnji mednarodni dan filozofije z mladimi o enem najtežjih in najbolj kompleksnih vprašanj
Odpri galerijo
Večina mladih razmišlja, da je bistvo življenja to, za kar se nam zdi vredno živeti in v čemer uživamo. FOTO: AP
Če imajo mednarodni dan voda, okolje, zdravje, jeziki in še desetine drugih reči, zakaj ga ne bi imela tudi filozofija, ki je med prioritetami Unesca v okviru razvijanja dialoga med civilizacijami. In ga tudi ima. To je vsak tretji četrtek v novembru.
Generalna skupščina Združenih narodov je namreč ta dan razglasila leta 2002, k njegovemu zaznamovanju pa vabijo vsako leto posebej pod drugim naslovom.
Letos je v osrčju dneva vprašanje nelagodja smisla, s poudarkom na smislu življenja. Morda gre za najbolj zguljeno, a hkrati najbolj večplastno in najtežje vprašanje, okoli katerega se bo vrtela tudi osrednja slovesnost, ki bo danes v Mariboru. In kaj o smislu življenja menijo mladi, dijaki različnih gimnazij, ki s svojimi profesorji filozofije radi debatirajo o tem?
Mišo Dačić, ki na kranjski gimnaziji poučuje filozofijo, pravi, da daleč največ dijakov tretjih letnikov bistvo oziroma smisel življenja tako ali drugače povezuje s srečo, užitkom, zadovoljstvom. »Aristotel bi rekel, da se vsi strinjajo, da je najvišje dobro sreča, a si ta pojem različno razlagajo.« Dijaki tako naštevajo notranji mir, užitek, »da počnem, kar hočem«, zadovoljene osebne potrebe, dobro počutje, lovljenje lepih trenutkov, uživanje v vsakdanu, prijetno popotovanje z veliko raznolikosti. A tudi: »Biti srečen s seboj in tistim, kar počneš. Na koncu življenja ozreti se nazaj in biti ponosen na to, kar si ustvaril. Uživati polno življenje brez obžalovanj.« Med zanimivimi odgovori je zagotovo tudi tale: »Bistvo življenja je vse, kar ni samo sedeti za mizo v pisarni, učilnici in biti vse življenje zaprt za zidovi.«
Drugi najpogostejši odgovor pa je tako ali drugače povezan z delom: Da delaš, kar te zadovoljuje, veseli in zanima. Da uresničiš svoje cilje, najdeš svoj namen, dosežeš samoizpolnitev, se vzpenjaš po družbeni lestvici, pustiš zapuščino, slediš sanjam, ustvarjaš svet za potomce.
Tudi dijaki drugih letnikov Gimnazije in srednje šole Rudolfa Maistra iz Kamnika pri profesorici Alenki Hladnik razmišljajo podobno. Da je pač bistvo življenja to, za kar se nam zdi vredno živeti in v čemer uživamo. Smisel življenja je truditi se in ne obupati, narediti čim več dobrega, doživeti čim več stvari in za sabo pustiti nekaj, po čemer se nas bodo zapomnili. Pa izkoristiti vsako priložnost, da se imaš lepo in uživaš življenje, živeti brez obremenitev, po svojih željah pustiti pečat svetu. Nekateri kljub mladosti gledajo tudi naprej. Recimo: »Smisel življenja so žena, otroci, družina, donosna služba in topel dom.« Hladnikova pravi, da se mladi na splošno zelo radi pogovarjajo o tej temi, in zato jo je sama vključila v redni program pri četrtih letnikih.
Marjan Šimenc s pedagoške fakultete pa meni, da že otroci s svojim spraševanjem, kje smo – kje je Slovenija, Evropa, svet, vesolje ... – hitro pridejo do razsežnosti, ki je nedvomno filozofska. »Ko vprašajo, kje je vesolje, vprašajo tudi, do kod seže naša vednost (oziroma vednost odraslih). V svojih vprašanjih lahko zajamemo tisto, kar uhaja našemu izkustvu, a s svojimi odgovori tja ne moremo seči. Podobno bi lahko izpeljali za smisel življenja kot celote. Z vprašanji tja lahko sežemo, ne moremo pa s svojimi odgovori.«
Zato, sklene Šimenc, bi lahko sicer odgovorili, da je smisel našega življenja posmrtno življenje, a bi takoj sledilo naslednje vprašanje, ki bi pokazalo težavnost tega odgovora: kakšen pa je smisel posmrtnega življenja? Tako je pravo filozofsko vprašanje po smislu: Kaj narediti takrat, ko naša vednost naleti na neki rob, na mejo, ki je ne more prestopiti?
Generalna skupščina Združenih narodov je namreč ta dan razglasila leta 2002, k njegovemu zaznamovanju pa vabijo vsako leto posebej pod drugim naslovom.
Smisel življenja je po mnenju nekaterih gimnazijcev tudi to, da iz življenja potegneš največ. FOTO: Leon Vidic
Letos je v osrčju dneva vprašanje nelagodja smisla, s poudarkom na smislu življenja. Morda gre za najbolj zguljeno, a hkrati najbolj večplastno in najtežje vprašanje, okoli katerega se bo vrtela tudi osrednja slovesnost, ki bo danes v Mariboru. In kaj o smislu življenja menijo mladi, dijaki različnih gimnazij, ki s svojimi profesorji filozofije radi debatirajo o tem?
Smisel življenja po mnenju nekaterih gimnazijcev
Da iz življenja potegneš največ.
Čim bolj uživati, biti srečen.
Sreča in veselje, zadovoljstvo s samim sabo.
Življenje je pot izkušenj.
Postati najboljša različica samega sebe.
Vztrajnost, vztrajnost pri uresničevanju vsakdanjih ciljev.
Nabiranje izkušenj in učenje iz njih.
Pustiti zapuščino za sabo.
Slediti svojim sanjam.
Nekaj, kar bi delal do konca življenja z nasmeškom na obrazu.
Čim več videti in vedeti, pustiti pečat svetu.
Ustvariti svoj pogled na življenje in s tem svoj cilj ter ga izpolniti do konca življenja.
Biti dober do drugih in do sebe.
Truditi se in ne obupati.
Da iz življenja potegneš največ.
Čim bolj uživati, biti srečen.
Sreča in veselje, zadovoljstvo s samim sabo.
Življenje je pot izkušenj.
Postati najboljša različica samega sebe.
Vztrajnost, vztrajnost pri uresničevanju vsakdanjih ciljev.
Nabiranje izkušenj in učenje iz njih.
Pustiti zapuščino za sabo.
Slediti svojim sanjam.
Nekaj, kar bi delal do konca življenja z nasmeškom na obrazu.
Čim več videti in vedeti, pustiti pečat svetu.
Ustvariti svoj pogled na življenje in s tem svoj cilj ter ga izpolniti do konca življenja.
Biti dober do drugih in do sebe.
Truditi se in ne obupati.
Najprej sreča, potem delo
Mišo Dačić, ki na kranjski gimnaziji poučuje filozofijo, pravi, da daleč največ dijakov tretjih letnikov bistvo oziroma smisel življenja tako ali drugače povezuje s srečo, užitkom, zadovoljstvom. »Aristotel bi rekel, da se vsi strinjajo, da je najvišje dobro sreča, a si ta pojem različno razlagajo.« Dijaki tako naštevajo notranji mir, užitek, »da počnem, kar hočem«, zadovoljene osebne potrebe, dobro počutje, lovljenje lepih trenutkov, uživanje v vsakdanu, prijetno popotovanje z veliko raznolikosti. A tudi: »Biti srečen s seboj in tistim, kar počneš. Na koncu življenja ozreti se nazaj in biti ponosen na to, kar si ustvaril. Uživati polno življenje brez obžalovanj.« Med zanimivimi odgovori je zagotovo tudi tale: »Bistvo življenja je vse, kar ni samo sedeti za mizo v pisarni, učilnici in biti vse življenje zaprt za zidovi.«
Drugi najpogostejši odgovor pa je tako ali drugače povezan z delom: Da delaš, kar te zadovoljuje, veseli in zanima. Da uresničiš svoje cilje, najdeš svoj namen, dosežeš samoizpolnitev, se vzpenjaš po družbeni lestvici, pustiš zapuščino, slediš sanjam, ustvarjaš svet za potomce.
Tudi dijaki drugih letnikov Gimnazije in srednje šole Rudolfa Maistra iz Kamnika pri profesorici Alenki Hladnik razmišljajo podobno. Da je pač bistvo življenja to, za kar se nam zdi vredno živeti in v čemer uživamo. Smisel življenja je truditi se in ne obupati, narediti čim več dobrega, doživeti čim več stvari in za sabo pustiti nekaj, po čemer se nas bodo zapomnili. Pa izkoristiti vsako priložnost, da se imaš lepo in uživaš življenje, živeti brez obremenitev, po svojih željah pustiti pečat svetu. Nekateri kljub mladosti gledajo tudi naprej. Recimo: »Smisel življenja so žena, otroci, družina, donosna služba in topel dom.« Hladnikova pravi, da se mladi na splošno zelo radi pogovarjajo o tej temi, in zato jo je sama vključila v redni program pri četrtih letnikih.
PREBERITE ŠE: Ali si srečo res skujemo sami?
Kje iskati smisel
Marjan Šimenc s pedagoške fakultete pa meni, da že otroci s svojim spraševanjem, kje smo – kje je Slovenija, Evropa, svet, vesolje ... – hitro pridejo do razsežnosti, ki je nedvomno filozofska. »Ko vprašajo, kje je vesolje, vprašajo tudi, do kod seže naša vednost (oziroma vednost odraslih). V svojih vprašanjih lahko zajamemo tisto, kar uhaja našemu izkustvu, a s svojimi odgovori tja ne moremo seči. Podobno bi lahko izpeljali za smisel življenja kot celote. Z vprašanji tja lahko sežemo, ne moremo pa s svojimi odgovori.«
Zato, sklene Šimenc, bi lahko sicer odgovorili, da je smisel našega življenja posmrtno življenje, a bi takoj sledilo naslednje vprašanje, ki bi pokazalo težavnost tega odgovora: kakšen pa je smisel posmrtnega življenja? Tako je pravo filozofsko vprašanje po smislu: Kaj narediti takrat, ko naša vednost naleti na neki rob, na mejo, ki je ne more prestopiti?
Sandi Cvek Foto osebni arhiv
To je napačno vprašanje!
Sandi Cvek, profesor na novogoriški gimnaziji: Pri urah filozofije se temi o smislu življenja dosledno izogibam. Pač pa debato tu pa tam izsili kakšen dijak, kar običajno vodi v jalove prepire, v katerih udeleženci vehementno soočajo take in drugačne smisle življenja (od nesebičnega razdajanja drugim prek umetniške ali znanstvene dejavnosti in boja za boljši svet pa vse do absolutno sebičnega in nebrzdanega uživaštva), pri čemer jim nikoli ne pride na misel, da bi problematizirali smisel življenja kot tak oziroma samo pozicijo, s katere je o njem sploh mogoče razmišljati ali govoriti.
Ker pri »smislu življenja« je problematična že sama besedna zveza – namreč povezovanje smisla in življenja. Mar ni smisel povsem lingvistična kategorija in so lahko (ne)smiselne le izjave oziroma trditve, ne pa tudi stvari in pojavi? Seveda ne trdim, da razpravljanje o (ne)smiselnosti življenja nima smisla, pravim samo, da ne razumem najbolje, kaj se išče, ko se življenju išče smisel, saj se s to besedo po nemarnem opleta kot z nekakšno pripravno sopomenko za vrsto drugih besed: na primer za srečo, ugodje, korist, namen …
Če bi se moral odločiti za eno samo oziroma najbolj tipično značilnost odnosa mojih dijakov do tega problema, potem je to zagotovo njihov povsem samoumevni in refleksni: ali nihilizem, češ da življenje nima smisla, saj je to čas, ko je dobro čim bolj uživati in ko se je pač treba z nečim zamotiti čakajoč na smrt; ali pa subjektivizem in relativizem v smislu: ker smo ljudje zelo različni, pač ne more biti govora o enem samem smislu življenja, ampak je smislov toliko, kolikor je ljudi. Pri čemer v odsotnosti »velikih zgodb« znajo več kot prav priti male, saj najbrž lahko nekomu življenje še vedno osmisli le vsemogočni bog stvarnik, odrešenik in sodnik; nekomu drugemu pa čisto zadošča tudi kakšno manjše, recimo hollywoodsko ali nogometno, božanstvo.
Nekdo lahko preživi svoje življenje v boju za boljši in pravičnejši svet, nekdo drug pa je čisto zadovoljen z obdelovanjem lastnega vrtička in skrbjo zase. Mogoče ima prav Zmelkoow in je smisel življenja ležanje na plaži, pri čemer sam takoj dodajam, da pri takem življenjskem stilu brez čivave še nekako gre, brez »možganov na off« pa nikakor. Malo prej sem na naslovni strani eAsistenta prebral današnjo »modrost dneva«, prepisano iz famozne Celestinske prerokbe: »Ko imaš prava vprašanja, se porodijo tudi pravi odgovori.« Če je to res, potem vprašanje, kakšen je smisel življenja, ni pravo, in se je treba predvsem sprijazniti z zoprnim dejstvom, da ne obstajajo samo napačni odgovori, ampak tudi napačna vprašanja.
Sandi Cvek, profesor na novogoriški gimnaziji: Pri urah filozofije se temi o smislu življenja dosledno izogibam. Pač pa debato tu pa tam izsili kakšen dijak, kar običajno vodi v jalove prepire, v katerih udeleženci vehementno soočajo take in drugačne smisle življenja (od nesebičnega razdajanja drugim prek umetniške ali znanstvene dejavnosti in boja za boljši svet pa vse do absolutno sebičnega in nebrzdanega uživaštva), pri čemer jim nikoli ne pride na misel, da bi problematizirali smisel življenja kot tak oziroma samo pozicijo, s katere je o njem sploh mogoče razmišljati ali govoriti.
Ker pri »smislu življenja« je problematična že sama besedna zveza – namreč povezovanje smisla in življenja. Mar ni smisel povsem lingvistična kategorija in so lahko (ne)smiselne le izjave oziroma trditve, ne pa tudi stvari in pojavi? Seveda ne trdim, da razpravljanje o (ne)smiselnosti življenja nima smisla, pravim samo, da ne razumem najbolje, kaj se išče, ko se življenju išče smisel, saj se s to besedo po nemarnem opleta kot z nekakšno pripravno sopomenko za vrsto drugih besed: na primer za srečo, ugodje, korist, namen …
Če bi se moral odločiti za eno samo oziroma najbolj tipično značilnost odnosa mojih dijakov do tega problema, potem je to zagotovo njihov povsem samoumevni in refleksni: ali nihilizem, češ da življenje nima smisla, saj je to čas, ko je dobro čim bolj uživati in ko se je pač treba z nečim zamotiti čakajoč na smrt; ali pa subjektivizem in relativizem v smislu: ker smo ljudje zelo različni, pač ne more biti govora o enem samem smislu življenja, ampak je smislov toliko, kolikor je ljudi. Pri čemer v odsotnosti »velikih zgodb« znajo več kot prav priti male, saj najbrž lahko nekomu življenje še vedno osmisli le vsemogočni bog stvarnik, odrešenik in sodnik; nekomu drugemu pa čisto zadošča tudi kakšno manjše, recimo hollywoodsko ali nogometno, božanstvo.
Nekdo lahko preživi svoje življenje v boju za boljši in pravičnejši svet, nekdo drug pa je čisto zadovoljen z obdelovanjem lastnega vrtička in skrbjo zase. Mogoče ima prav Zmelkoow in je smisel življenja ležanje na plaži, pri čemer sam takoj dodajam, da pri takem življenjskem stilu brez čivave še nekako gre, brez »možganov na off« pa nikakor. Malo prej sem na naslovni strani eAsistenta prebral današnjo »modrost dneva«, prepisano iz famozne Celestinske prerokbe: »Ko imaš prava vprašanja, se porodijo tudi pravi odgovori.« Če je to res, potem vprašanje, kakšen je smisel življenja, ni pravo, in se je treba predvsem sprijazniti z zoprnim dejstvom, da ne obstajajo samo napačni odgovori, ampak tudi napačna vprašanja.
