Zamislimo si zelo realistično stanje: morda vaš otrok gleda risanke in risane filme ter jih posluša v angleščini. Vi tudi. Vsekakor prevode potrebujejo gluhi in naglušni. Morda otrok že ima ali pa bo še imel frajerski telefon iphone, v katerem so meniji v angleščini. Vi tudi. Ko bo začel voziti avto, bo morda imel na zaslonu napotke v angleščini. Vi morda že gledate vanje. To je današnja Slovenija.
Applova operacijska sistema macos in ios slovenščine ne poznata, številni avtomobilski vmesniki tudi ne, od junija je tako tudi s ponudbo pretočnega servisa Disney+. Odgovornih, ki bi nam morali pred oči in v ušesa priskrbeti slovenščino, to očitno ne moti.
Novi ponudnik pretočnih vsebin
Družba Disney (The Walt Disney Company) se je v bitki za tržni delež sredi junija pridružila drugim velikim ponudnikom pretočnih vsebin pri nas. V rahli gneči – Netflix, HBO Max, Voyo (edini, ki ponuja tudi slovenske vsebine), AppleTV+, Amazon Prime itd. – ima pomembno konkurenčno prednost, veličasten arhiv filmskih in animiranih klasik za otroke in odrasle, filme in visokoproračunske tv-serije z različnih kanalov, v njihovi knjižnici oziroma videoteki se za vsak okus kaj najde.
Maja so se pri Disneyju lahko pohvalili s 137,7 milijona naročnikov njihove storitve pretočnega videa (SvoD, Subscription Video on Demand) Disney+, samo v prvih treh mesecih letos so pridobili 7,9 milijona novih, če prištejejo še uporabnike servisov Hulu in ESPN Plus, imajo skupaj več kot 205 milijonov naročnikov. S to rastjo so prehiteli HBO in HBO Max, Netflix, ki sicer z 222 milijoni vodi po številu naročnikov, je v primerjavi z lanskim prvim četrtletjem v letošnjem izgubil okrog 200.000 naročnikov. Pri Disneyju načrtujejo, da bodo do konca fiskalnega leta 2024 imeli 240 milijonov naročnikov.
Na nekaterih novih trgih, v Sloveniji, na Hrvaškem, v Srbiji, Bolgariji, Litvi, Latviji in Estoniji, ponudba Disneyja+ »ni lokalizirana«. FOTO: GM IgD
Na stotine filmov in tv-serij, nič slovenščine
Ko so se predstavili na slovenskem trgu, je Kahaber Abašidze, ki vodi poslovanje v Rusiji, Skupnosti neodvisnih držav, državah srednje in vzhodne Evrope, odgovoren pa je tudi za sodelovanje z mediji, povedal, da imajo v srednji in vzhodni Evropi zaposlenih tristo ljudi, pisarno imajo tudi v Sloveniji, držav, v katerih ponujajo storitev pretočnih videovsebin, je že več kot štirideset.
Ob začetku poslovanja pri nas ponujajo več kot 900 filmskih naslovov, več kot 600 tv-serij ter več kot 180 filmov in tv-serij iz nabora Disney+ Original, v njihovem naboru so tako vsebine produkcijske hiše Walt Disney, pa tudi Pixar, Marvel, Star Wars, National Geographic, Star, 20th Century Studios, FX in Searchlight Pictures. Z novimi trgi, med katerimi je tudi slovenski, je število držav v območju Emea, torej v Evropi, na Bližnjem vzhodu in v Afriki, zvišalo na šestdeset, v naslednjih dveh letih, je napovedal Abašidze, bodo tem trgom ponudili še okrog šestdeset lokalnih produkcij.
Ni pa z nastopom Disneyja+ na slovenskem in sosednjih trgih vse najbolj odlično: ne najbolje razpoloženi komentatorji so pripomnili, da servis ne dopušča omejene poskusne dobe, v nasprotju z nekaterimi drugimi ponudniki je treba za uporabo Disneyja+ takoj odšteti najmanj eno mesečno naročnino v višini 7,99 evra, brezplačnega kolobarjenja med ponudniki pri Disneyju ne omogočajo.
Družba v slabi družbi
To še ne bi bilo tako moteče, veliko hujša, bolj vprašljiva in nesprejemljiva je Disneyjeva jezikovna politika oziroma ponudba prevodov filmskih besedil in sinhronizacij: na nekaterih novih trgih, v Sloveniji, na Hrvaškem, v Srbiji, Bolgariji, Litvi, Latviji in Estoniji, so se odločili za arogantnost in žaljivo marginaliziranje ter zgolj suho obvestili, da njihova ponudba (drugače kot pri HBO Max in AppleTV+) ne bo lokalizirana, kar pomeni brez prevedenih besedil uporabniškega vmesnika, brez prevodov oziroma podnapisov in – kar še najbolj vzbuja skrb – brez sinhronizacije pri risanih filmih (čeprav so vsaj nekateri prevodi že bili pripravljeni in jih je bilo mogoče videti v okviru predvajanj na televizijskih programih).
Uporabniki v Bosni in Hercegovini, Črni gori in na Madžarskem so iz neznanih razlogov imeli več sreče, so med triintridesetimi državami, katerih jeziki so vključeni v ponudbo podnapisov in sinhronizacij, uporabniški vmesnik pa je trenutno na voljo v dvajsetih jezikih.
Ob nastopu novega ponudnika pretočnih videovsebin pri nas Disney+ se je znova pokazala nemoč slovenskih oblasti. FOTO: Dado Ruvić/Reuters
Disney+ kot Apple in drugi
Da Disney+ ob ponudbi v Sloveniji nima slovenskega prevoda, bi moralo zaskrbeti marsikoga, predvsem tiste, ki bi morali v državi ohranjati moč zakonov. Predzgodovina tega početja, ki je Disneyjevim odgovornim verjetno lahko znana, ne daje najboljšega vtisa: minila bodo skoraj štiri leta, kar je komisija za slovenski jezik v javnosti pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti v javni izjavi opozorila, da pri operacijskih sistemih mobilnih telefonov globalne korporacije Apple ni možnosti preklopa na slovenski jezik.
Čeprav so takratnemu ministru za kulturo, predsednici ustavnega sodišča, predstojnici inšpektorata za kulturo in medije ter javnosti namenili jasno opozorilo, da sta Applova operacijska sistema macos in ios na voljo le v tujih jezikih, tudi v državnih jezikih vseh nam sosednjih držav, in da torej gladko in brez posledic krši slovensko zakonodajo. Drugi odstavek 20. člena zakona o javni rabi slovenščine namreč jasno pravi: »V elektronskih komunikacijskih in kontrolnih napravah mora biti omogočena izbira slovenščine in upoštevan slovenski črkopis.«
Člani komisije so zapisali: »S to izjavo pozivamo pristojne, da korporacijo Apple nemudoma opozorijo na kršitev slovenske zakonodaje in ji naložijo čim krajši rok, v katerem morajo – če hočejo svoje izdelke prodajati na slovenskem trgu – zagotoviti slovenski prevod uporabniških vmesnikov operacijskih sistemov macos in ios. Spoštovanje zakonov je namreč temelj pravne države, slovenski jezik pa je eden izmed temeljev državnosti Republike Slovenije. [...] Pričakujemo, da bodo naše oblasti v tem vprašanju vsaj tako odločne in uspešne, kot so bile na primer hrvaške in slovaške, ki so že dosegle, da je uporabniški vmesnik za oba omenjena operacijska sistema na voljo tudi v hrvaščini oziroma slovaščini, čeprav ne hrvaški ne slovaški trg ni bistveno večji od slovenskega.«
Doslej se žal ni nič spremenilo, slovenske oblasti takega obnašanja – in podobnega obnašanja drugih tujih podjetij na slovenskem trgu – niso sankcionirale, dobiti je bilo mogoče občutek, da na ministrstvu niso prepričani o uspehu boja proti veliki korporaciji, na inšpektoratu pa so povedali svoje z odločbami, iz katerih je bilo razvidno, da ne bodo naredili nič.
V jeziku denarja
Nič ni pomagalo, ko sta takratna državna sekretarka na ministrstvu za kulturo Ignacija Fridl Jarc in Marko Jenšterle, vodja službe za slovenski jezik na ministrstvu za kulturo, glavni inšpektorici na inšpektoratu za kulturo in medije predlagala, naj inšpektorat v okviru svojih pristojnosti ponovno obravnava zadevo Apple in izrazila mnenje, da je drugi odstavek 20. člena ZJRS, ki določa, da mora biti v elektronskih komunikacijskih in kontrolnih napravah omogočena izbira slovenščine in upoštevan slovenski črkopis, dovolj jasen in velja za vse, ne le za javne elektronske komunikacije in kontrolne naprave. Ni pomagalo.
Vse konkretnosti o kršitvah zakonodaje o slovenskem jeziku je komisija za slovenski jezik v javnosti pri SAZU ponovila v letošnji izjavi, objavljeni po kulturnem prazniku, katere naslovniki so bili predsednik države, vlade in minister za kulturo. Izkupiček je bil enak, nikakršen.
Letos spomladi je Jenšterle zapisal: »Ker se tudi sam s problemom zdaj ukvarjam že štiri leta, dobro vem, da v najvišjem slovenskem političnem vrhu, naj je levi ali desni, nikoli ni bilo trdne volje, da bi Apple dobesedno prisilili v spoštovanje slovenske zakonodaje. Predstavništvo multinacionalke v Sloveniji recimo sploh ni odgovorilo na dopis ministrstva za kulturo. [...] Ne znam pa si predstavljati reakcije javnosti, če bi upoštevali predlog, da bi korporacijam, ki nam prodajajo elektronske igračke, za slovenske prevode ponudili državne subvencije, ker naj bi te razumele predvsem govorico denarja. V tem 'jeziku' jim namreč lahko odgovorimo tudi z globo v višini od 3000 do 40.000 evrov, kolikor za nespoštovanje 20. člena predvideva zakon o javni rabi slovenščine.«
Ne znajo ali nočejo?
V tokratnem primeru gre najverjetneje za kršitev tako določil zakona o javni rabi slovenščine kot določil zakona o medijih. Ko je prejšnji teden tednik Mladina o tej zadevi povprašal na ministrstvu za kulturo, je bil odgovor službe za odnose z javnostmi benigen in pilatovski: »[...] ker storitvi Disney in Netflix nista bili ustanovljeni oziroma registrirani v Sloveniji, zaradi česar nista vpisani v razvid medijev – in tudi ne moreta biti, saj v Sloveniji nimata ne sedeža ponudnika ne sedeža uredništva –, zanju ne veljajo določbe zakona o medijih o zaščiti slovenskega jezika v medijih.« Tisto, kar je pri Disneyju+ dosegla islandska vlada, slovenska torej očitno ne zna ali noče.
Predlog ministrici za kulturo
Kozma Ahačič, predstojnik Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša, je za Delo o zdajšnjem fiasku povedal: »Nihče ne zna z gotovostjo napovedati, kakšno bo razmerje med gledalci, ki bodo spremljali televizijo prek kabelske ali satelitske televizije, gledalci, ki bodo spremljali le pretočne storitve, in gledalci, ki bodo kombinirali obe možnosti. Že zdaj se v ZDA delijo približno na tretjine. Z vidika jezika to pomeni, da je skrajni čas, da na tovrstne storitve začnemo gledati enakovredno kot na druge slovenske medije.
Ob spreminjajočem se svetu zahteva tudi naš prostor dovolj aktivno politiko. To, da se sami odločimo, da bomo film spremljali v originalnem jeziku ali s podnapisi v tujem jeziku, namreč ni isto, kot če možnosti za odločitev sploh ni. Hitro se nam lahko zgodi, da večine filmov, tudi tistih za najmlajše, ne bomo mogli spremljati v slovenščini. Takšen razvoj lahko pomeni težave, ki bodo za državo finančno precej obremenjujoče. Danes se namreč velik del knjižne slovenščine naučimo prek podnapisov, sinhronizacije otroških filmov pa so za vse otroke, ki jim starši ne berejo knjig, prvi stik s knjižno slovenščino.
'Jezikovna elita' (tisti, ki doma berejo in vlagajo v jezikovno znanje svojih otrok) bo za slovenščino poskrbela v vseh okoliščinah, pri drugih pa to lahko vodi v slabšo izobraženost, slabši uspeh v šoli in podobno. Povprečen gledalec prebere več podnapisov kot knjig in časopisov skupaj, za mnoge je to tudi edini stik z nekoliko kompleksnejšim, morda celo umetniškim jezikom. Zato je pomembno, da gre država, natančneje ministrica Asta Vrečko, takoj v akcijo. Skupaj z inšpektoratoma (tržnim in medijskim) bi bilo treba pregledati zakonodajo, po potrebi novelirati ustrezne zakone, hkrati neposredno v imenu vlade pritiskati na ponudnike in po potrebi doseči rešitev na ravni Evropske unije. To seveda pomeni kar nekaj dela, ampak zato imamo vlado in nič ni takšnega, kar se ne bi dalo rešiti. Dotlej pač podpiramo brezbrižnost velikih multinacionalk, za katere podnapisi niti niso kak opazen strošek.
Za državo pa bodo problemi v bralni pismenosti zelo dragi. Obenem je treba pohvaliti HBO Max in Apple TV+, ki podnapise in sinhronizacije za mlajše že omogočata, in se tudi malo bolj zavedati, da Slovenija ni nepomemben trg. Netflix je imel na primer lani (po podatkih spletne strani comparitech.com) pri nas 95.000 naročnikov in več kot tri milijone dolarjev prihodkov. Islandščina je manjši jezik od slovenščine, pa imajo podnapise in sinhronizacije v islandščino dobro urejene. Recept: močna angažiranost ministra za izobraževanje.«
