Nevidni otroci

Ob koncu leta potekajo različne prireditve, proslave, izročajo se spričevala, pohvale, potekajo vpisi v zlate knjige. Vsako leto znova dobimo priložnost, da bi opazili trud vsakega posameznika, da bi primerjali njegov napredek v skladu z njegovimi zmožnostmi, saj so te biološko, socialno in psihološko pogojene. Vsako leto pademo na istem preizkusu, na katerem nas otroci sprašujejo eno samo stvar – smo dovolj dobri?

Na to vprašanje, se bojim, odgovarjamo po istem principu, že odkar pomnim – dober si, če si odličen in če si priden. Vsi drugi, imenovala jih bom nevidni otroci, so opazovalci, statisti, ki tako kot med letom ponovno tudi ob zaključku dobivajo sporočilo, da pač – niso povsem v redu.

A najprej bi morali popraviti definicijo, kaj je dobro. Ali še bolje – kaj je dovolj dobro, kajti za to gre. Objestni boji za točke, izgorevanje že osnovnošolskih otrok ter čaščenje perfekcionizma nam namreč v prihodnosti lahko pokažejo zobe. Kaj vse je torej dovolj dobro, kdo so nevidni otroci in kakšna sporočila bi potrebovali vsi, starši, učitelji in otroci ob zaključku šolskega leta?

V vsakem mestu ali vasi, v vsaki šoli, v vsakem razredu so otroci, ki iz različnih razlogov ne morejo dosegati standardov vzornega vedenja ali odličnih ocen. To so otroci, ki se trudijo v skladu s svojimi sposobnostmi, in njihove zmage so pomembne. Radovedni otroci, ki poleg šolskega dela najdejo veliko časa za branje in številne hobije, vendar ne briljirajo v sistemu ocenjevanja.

Otroci z različnimi težavami, na primer z motnjami pozornosti, z avtizmom ter z učnimi, čustvenimi ali vedenjskimi težavami, ki se vendar pogumno učijo, plezajo čez ovire in dokazujejo, kaj vse je mogoče doseči. Otroci, ki so prišli iz tujine in se še učijo jezika, otroci, ki prihajajo iz ekonomsko šibkejših okolij, ter otroci, ki iz drugih razlogov v domačem okolju nimajo spodbudnega vzdušja, ki bi bilo plodno za razvijanje različnih veščin in znanj.

Vsi ti v svoje šolsko delo, odnose z vrstniki ter učenje primernega vedenja vlagajo veliko truda, nekateri sami, drugi s podporo staršev in strokovnjakov. Nekaterim kdaj tudi spodleti in slišati bi morali, da smo z njimi, da razumemo, kako jim je bilo težko, in smo ponosni na njihov trud.

Nevidni otroci niso dobili aplavzov, niso omenjeni na prireditvah, vendar so njihovi dosežki pomembni. Za družbo neprecenljivi.

Z ocenami otroke merimo toliko časa, da jih prepričamo, da je njihovo vrednost mogoče opisati s številko. Samo še korak je do prebliska, da je vrednost pogojena tudi s številko na tehtnici ali, nekoliko kasneje, na plačilni listi. Počasi, a zanesljivo, bodo postali ujetniki pehanja za ustreznimi številčnimi opisi, medtem ko se neizprosno iztekajo edina pomembna števila: dnevi, meseci, leta. Sistem, v katerem živimo, nas prepričuje, da je mogoče vrednost naših življenj izmeriti. Vendar – kolikšna je cena življenja? Jo je mogoče postaviti?

Če se vrnemo k našim zlatim sončkom v luči dogajanj v tujini, ki so nas tako pretresla, ko razmišljamo o vlogi ocen, vedenja in preostalega, česa ne smemo pozabiti? Najbolj bode v oči tole dejstvo – ocene so samo eden od kriterijev, na katerega se lahko zanesemo, ko gradimo pravično in ustvarjalno družbo.

Tudi pridnost in ubogljivost, ti tako zaželeni lastnosti v času odraščanja, sta v resnici močno v nasprotju z razvojnimi potrebami otrok, ki se spreminjajo v mladostnike, saj jih razvoj možganov, preplavljenost s hormoni in druge spremembe silijo v tvegana vedenja, iskanje vrstniških potrditev, raziskovanje ter preizkušanje meja. Kako torej izkoristiti ves ta, če ga poimenujemo z drugimi besedami, ustvarjalni in inovativni potencial, ki ga kasneje med odraslimi iščemo, v času izobraževanja pa pogosto spregledamo ali celo zatremo?

Carl Sagan, astrofizik in eksobiolog, je takole izrazil svoja opažanja: »Ko se pogovarjaš z vrtčevskimi otroki, najdeš poln razred mladih raziskovalcev, ki postavljajo najrazličnejša vprašanja. Zakaj imamo prste? Zakaj je luna okrogla? Kdaj ima svet rojstni dan? Ko se pogovarjaš s starejšimi otroki, ni ne duha in sluha o tem. Niso več radovedni. Nekaj strašnega se zgodi v obdobju med vrtcem in koncem srednje šole.«

Vrnimo se na zaključek šolskega leta. Po aplavzih otrokom, ki so imeli brezhibno vedenje ter najvišje ocene, ploskajmo dalje, dokler ne pridemo do nevidnih otrok. Na glas naštejmo njihove dosežke.

Deček iz tretjega razreda je v tem šolskem letu prvič sklenil prijateljstvo, deklica iz četrtega razreda je prvič zmogla nastopati pred razredom. Fant iz osmega razreda je premagal hudo bolezen in dekle iz sedmega razreda je našlo svojo prvo prostočasno dejavnost. Zaploskajmo vsem otrokom, njihovemu premagovanju ovir, spoprijemanju z najrazličnejšimi izzivi, razvijanju novih veščin in spretnosti, saj nam kažejo, kaj vse je lahko uspeh. Če jim bomo prisluhnili, se bomo morda nekaj naučili tudi sami.

Ob vsem ploskanju in pohvalah se ne pozabimo ozreti na tisto, kar nam ni uspelo. Tudi o tem moramo spregovoriti, napraviti te zgodbe vidne. Zgodbe o otrocih in mladostnikih, katerih stisk nismo pravočasno opazili. Otrok, ki so zapleteni v mreže vrstniškega nasilja, skriti našim očem. Povejmo si nekaj o tistih, ki niso doživeli konca letošnjega šolskega leta, ker so si vzeli življenje in jih kot skupnost pogrešamo. Stiske so morda res stiske posameznikov, vendar so odgovornost celotne družbe, saj so posledice načina bivanja ožje in širše skupnosti, oblik organizacije šolstva, zdravstva in ne nazadnje tudi politike.

Tudi to povejmo na glas: zniževanje standardov za opravljanje učiteljskega poklica ni prava pot. Sprejemanje zakonov, s katerimi se znižujejo standardi obravnave v zdravstvu, kot se dogaja pri zakonu o psihoterapiji, ni prava pot. V šolah ne potrebujemo psihoterapije – potrebujemo kakovostne učitelje ter delujoče time svetovalnih služb.

Potrebujemo skrbno in premišljeno šolsko in zdravstveno politiko, ki bo utemeljena na najnovejših znanstvenih spoznanjih in pristopih. Potrebujemo politike, ki spoštujejo zdravstvene in pedagoške strokovnjake, ki so vsak dan v stiku z otroki in mladostniki.

Do takrat, ko se bodo našteta področja uredila, pa morda poskusimo, vsak pri sebi, temeljito razmisliti o vrednotah in o tem, kaj je bilo za nas pomembno, ko smo bili otroci.

Morda bomo potem imeli proslave, na katerih ne bo nevidnih otrok.

***

Maja Božič Kranjc, specialistka klinične psihologije. Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.