Muzej kot prostor skrbi
Muzeji niso le prostori, v katerih hranijo zaklade preteklosti in interpretirajo pretekle zgodbe. Svojo družbeno relevantnost vzpostavljajo in ohranjajo tako, da premišljujejo in se odzivajo na aktualne teme ter s tem družbeno realnost tudi soustvarjajo. Muzeji so prostori skrbi, ki lahko aktivno prispevajo k navdihovanju občinstva za odgovornejše prakse skrbi za svet, s tem pa tudi za skupno odgovornost za ohranjanje dediščine.
SEM se že vrsto let vključuje v evropske projekte, pri katerih obravnava pereče družbene tematike, razvija nove pristope raziskovanja in predstavljanja dediščine, predvsem pa primerjalno umešča lastne izkušnje in prakse v evropski prostor. Kustosi so v zadnjih letih na podlagi raziskovanja zunajevropskih zbirk obravnavali migracije, pripadnost, identiteto, podnebne spremembe, trajnostni razvoj, kolonializem in dekolonizacijo. Pri tem so se umeščali v projektne vsebine in pristope na podlagi lokalnih zgodovinskih in institucionalnih kontekstov ter se ukvarjali zlasti z vlogo slovenskega prostora v globalnih tokovih in izmenjavah ter vpetostjo naših rojakov v kolonialne projekte od misijonarjenja do neposrednega dela za kolonialne imperije.
V okviru projekta SWICH – delitev sveta vključenosti, ustvarjalnosti in dediščine (2014–2018) so v SEM namenili posebno pozornost gibanju neuvrščenih in njegovim učinkom. Na ogled so postavili muzejske zbirke iz tega obdobja, ki so jih zbrali v afriških državah delujoči ambasadorji ali predstavniki podjetij, poleg teh so predstavili izkušnje, spomine in osebne predmete Afričanov, ki so v času Jugoslavije v Sloveniji študirali, nato pa ostali ter si ustvarili kariero in družino. Raziskovanje njihove dediščine in njena predstavitev na razstavi sta potekali v tesnem sodelovanju z Afričani. Pri pripravi razstave se je porodila tudi ideja o dokumentarnem filmu, ki bi zgodbe nekdanjih študentov iz neuvrščenih dežel predstavil še v filmskem jeziku, in nastal je film Slovenec po izbiri.
Vprašanje okoljske krize
V zadnjih letih se je SEM v okviru projekta Etnografski muzeji in muzeji svetovnih kultur kot prostori skrbi (2019–2023) posvečal vprašanju okoljske krize, ki poraja tesnobo in strah za prihodnost našega planeta. Pri tem se je osredotočil na pridelovanje bombaža v preteklosti in danes ter pokazal na dolgo zgodovino sodobnih okoljskih problemov. Na razstavi Belo zlato: zgodbe o bombažu so predstavili zbirki, ki osvetljujeta proizvodnjo bombaža in oblačilno kulturo v Indiji in Togu v začetku 20. stoletja, razkrivata tudi vpetost slovenskih rojakov v globalne izmenjave. Predstavili so tudi sodobne izzive pridelovalcev bombaža v obeh državah, ki jih med drugim povzročajo podnebne spremembe. S kmeti in drugimi akterji v bombažni industriji sta se pogovarjali Kanika Gupta (Indija) in Ana Reberc (Slovenija).
