Razsvetljena resničnost

Mednarodni festival svetlobe je sinoči življenje v prestolnici postavil v novo luč. Svetlobni objekti, interaktivne instalacije, projekcije, intervencije ter performansi v galerijah in na prostem bodo skoraj mesec dni razsvetljevali našo vsakdanjost, da bi osvetlili različne plati resničnosti.

Kaj je resničnost? Je ena sama ali jih je več? Je prava moja, najina, naša, njihova? Če je resničnost subjektivna kategorija, kako na našo percepcijo vplivajo druge subjektivne resničnosti? Tiste, ki v naše življenje vstopajo skozi medije, marketinške manipulacije velikih korporacij, politično propagando, teorije zarote ... V času covida-19 so se resničnosti še bolj namnožile. Starogrške filozofske hipoteze o zanesljivosti čutov so že davno povožene. Danes ni nujno, da je to, kar človek sliši in vidi, tudi resnično. »Danes je težko komu zaupati. Živimo v času, ko laž, če je le dovolj glasna in vztrajna, lahko postane resničnost,« razmišlja ustanoviteljica Svetlobne gverile Katerina Mirović, ki letos sokurira festival z Markom Vivodo.

»Naša resničnost je zbir vseh vplivov in vsiljenih resnic oziroma laži. Vključno s tisto o parazitskih umetnikih, prisesanih na državni denar.« Zadeva je jasna, edini paraziti na gverili so električni (delo Natana Eskuja), ki delajo družbo nevidnim pajkom, ki so spletli mreže pod mostovi in na trgih, da bi vanje ujeli svobodno voljo ­(instalacije Tine Drčar).

Sogovornica je prepričana, da je resničnost povezana tudi z lučjo. Osvetljena z drugega zornega kota prinaša nove uvide, budi upanje na svetlo prihodnost, delovanje nekaterih družbenih vidikov pa na svetlem postane bolj transparentno. »Izhajali smo iz teze, da svetloba sama vpliva na resničnost in jo oblikuje. S svetlobo lahko oblikuješ prostore, ki v človeku vzbujajo različne občutke, od občutka varnosti, udobja do neugodja, če je prostor ali objekt presvetljen. Včasih so presvetljevali podhode, da se tam ne bi zadrževali brezdomci, ne nazadnje je svetloba učinkovito orodje zasliševalcev, po drugi strani pa jo uporabljajo v terapevtske namene, predvsem na severu, ko je ni dovolj,« je povedala Katerina Mirović in se spomnila anekdote. »Pred leti sem v Københavnu zašla v temačen predel mesta, in zajel me je neprijeten občutek, kot da sem v nekakšnem getu, čeprav je bila soseska čisto običajna in nenevarna. V ekološki naprednosti so namreč Skandinavci že vpeljali zasenčene ulične svetilke, ki so dajale pritajeno svetlobo, ki je nam, vajenim razkošno osvetljenih mest, zbujala neprijeten občutek.«



Svetloba torej lahko vpliva na naše počutje, lahko pa spodnese našo percepcijo, kot kažejo dela italijanskega umetnika Alessandra Lupija in Janeza Škrleca. Lupi se v seriji manjših svetlobnih skulptur, razstavljenih v Galeriji Vžigalica, prek iluzije, ki jo ustvarjajo sence, poigrava z našo subjektivno in nezanesljivo percepcijo časa in prostora. S projektom Seconds, v katerem se številni urni kazalci vrtijo vsak po svoje in v svojo smer, zamaje koncept časa. Škrlec pa v Foersterjevem vrtu s projektom Fantom prevprašuje možnosti in načine upodabljanja nevidnih bitij oziroma prividov, katerih forma je odvisna od barve svetlobe.

Takih bitij, ki s prostim očesom niso vidna, je v teh dneh v mestu še več. Skrivajo se po raznih kotičkih in čakajo, da jih odkrijejo naši pametni telefoni. Zavzela so abstraktne pa tudi bolj organske forme, od mitoloških do vodnih bitij, kot so si jih zamislili umetniki znotraj laboratorija Svetlobne gverile, ki so raziskovali možnosti, ki jih ponujajo orodja za ustvarjanje obogatene resničnosti (augmented reality ali AR).


 

Ekološke teme

»S svetlobo lahko spreminjaš resničnost sebi v prid, kar so raziskovali avtorji, ki tematizirajo pogled na družbo, vpliv človeka na okolje in vpliv družbenih aparatov na naše življenje,« je naštela Katerina Mirović. Skozi dela lahko sledimo ekološki rdeči niti v projektih, kot so smetnjaki, ki jih je kiparka Brina Ivanetič postavila na Bregu, Trgu francoske revolucije in pri gledališču Glej. Spremenila jih je v barvite kalejdoskope, v katere se bo mogoče zazreti in morda razmisliti o vplivu odvrženih smeti na okolje. Tudi instalacija iz kupa odpadnega materiala Neskončne smeti oddelka za oblikovanje tekstilij in oblačil NTF v Mitnici na Aškerčevi cesti svari pred vplivi potrošništva in potratne modne industrije na naše okolje.

S pozornostjo do okolja Tilen Sepič usmeri naš pogled na samoumevna bitja, ki nas obdajajo. Drevesa in rastline ali zgolj njihove dele v parku na Trgu narodnih herojev je ujel v svetlobne muzejske vitrine in tako izoliral te komaj opazne elemente urbanega oziroma naravnega habitata, da bi izpostavil prezrte danosti javnega prostora.

Prav razmislek o javnem prostoru je namreč od začetka namen Svetlobne gverile. »Pri izboru tem težimo h konceptom, ki bi umetnike čim bolj spodbudili h kreativnemu premisleku, predvsem pa k temu, da bi umetniška dela in njihovi različni pristopi navdihnili obiskovalce,« je poudarila ­pobudnica festivala.

Nekaj umetnikov se je osredotočilo na družbeni vidik resničnosti. Dvodelni projekt Nikole Slavevskega tematizira preteklo in prihodnjo resničnost. Pri Slovenskem šolskem muzeju s projekcijo citatov in socialističnih parol tematizira zgodovinske dogodke in procese, povezane z bojem za enakopravnost. Na Novem trgu pa slika revolucijo z uličnimi svetilkami, na katerih rumene zvezde zasvetijo najprej na modrem, nato pa na rdečem ozadju.

S stranske fasade Cankarjevega doma nas gleda in nam mežika osvetljen obraz (velikega brata) Eme Kobal, podobno vsak naš gib motri veliko oko v Galeriji Vžigalica, ki se odziva na naše premike v interaktivni instalaciji Beam Teama. Poleg tega in omenjenih del Alessandra Lupija v Galeriji Vžigalica razstavlja tudi poljski profesor Robert Sochacki, videoumetnik, scenograf in vidžej, ki s svojo instalacijo pričara ambientalni sprehod med svetlobo in podobo. Z igro senc, plastenjem videopodob, UV-svetlobo in uporabo zvoka mehča našo percepcijo ter razgalja razsežnosti tistega, kar biva vmes.
 

Redni gostje

Svetlobne gverile ni in je ne bi bilo brez stalne gostje in pobudnice, srbske umetnice Aleksandre Stratimirović, ki bo vrt pri Križevniški cerkvi spremenila v popotovanje v srčiko svetlobe in njene transcendence. Kljub napornemu študijskemu letu na daljavo ne manjkajo študenti in študentke ALUO, ki jih je letošnja tema nagovorila na različne zanimive načine.

Od sanjarjenja o življenju na tujih planetih do bolj družbeno angažiranih projektov, kot so izpovedi žrtev spolnega nasilja, zapisane z nevidnim flomastrom, ki šele forenzično osvetljene z UV-žarnico zažarijo v prostorih nekdanjega krojaštva Žika na Gosposki ulici. Od omenjenih del, ki zbujajo premislek o enakopravnosti in možnosti revolucije v današnjem trenutku, kar seveda zahteva skupinsko akcijo gledalcev, do problematiziranja vseprisotnosti nadzornih naprav, ki jim ne moremo uiti, projekte študentov nadgradi še instalacija dijakov SŠOF na Gosposki ulici z ganljivim sporočilom: »Resničnost, ki jo živimo z danes na jutri, je le še senca upov, ki smo jih polagali v prihodnost. V samoti, ki se nam včasih zdi brezizhodna, se vedno bolj zapiramo vase, in trgajo se še zadnji stiki, ki nas držijo nad gladino osame.«