Vrnitev grafike in geopolitike s satiričnim predznakom
Kuratorstvo tokrat prvič v rokah mednarodnega umetniškega kolektiva Slavs and Tatars
Odpri galerijo
Vrnitve grafike na grafični bienale ni treba vzeti dobesedno.
Grafičnost in geopolitičnost, nekdaj osrednji identifikacijski točki ljubljanskega grafičnega bienala, se letos vračata. Tako so se odločili v umetniškem kolektivu Slavs and Tatars, ki je prevzel kuratorstvo. Glede na specifičen značaj tega kolektiva to pravzaprav pomeni, da bodo kuratorji projekta bolj ali manj umetniki sami.
Kolektiv Slavs and Tatars, torej Slovani in Tatari, ki je bil najprej iransko-poljska naveza (Payam Sharifi in Kasia Korczak), ostaja bolj ali manj anonimna skupina umetnikov in kustosov, ki deluje »od berlinskega do kitajskega zidu« oziroma na širokem teritoriju Evrazije. Na ljubljanskem grafičnem bienalu se prvič predstavljajo v vlogi kuratorja, sicer pa so mednarodno uveljavljen umetniški kolektiv, ki deluje na področjih razstavljanja, publikacij, performansa in predavanj.
Ponovni razcvet satire
Rdeča nit letošnje prireditve je satira. Kuratorji so poudarili, da imata grafična umetnost in satira izrazito drugačno zgodovino, vendar obe govorita ljudem, in to počneta v njihovem imenu. Satiro velikokrat povzdigujejo, ker z izgovarjanjem resnice kaže oblasti ogledalo, in prav to ji nemara zagotavlja pristno vlogo »petrijevke v svetu postresničnostnih bakterij«.
Satira je v različnih obdobjih prevzemala različne vloge, od oblike popularne filozofije do pikre kritike, zaradi njenih teženj k moraliziranju so jo velikokrat razumeli tudi kot konservativen žanr. Odlično je uspevala v avtoritarnih režimih, od bogatih tradicij komunističnega humorja v srednji in vzhodni Evropi do številnih primerov z Bližnjega vzhoda. Danes smo spet priča njenemu razcvetu. Z razmahom populizmov so se razvile tudi živahne razprave o tem, kdo predstavlja »ljudstvo«, prav satira že več kot tisočletje odpira takšna in podobna vprašanja. Pri tem nastajajo tudi dileme, ali je, kot je zapisal George Orwell, vsaka šala že majhna revolucija ali je nasprotno smeh zgolj ventil za sproščanje pritiskov in napetosti, ki bi lahko vodili v radikalnejši aktivizem.
Razstava Vice v lisice, ki je umeščena na deset lokacij v mestu, z različnih vidikov obravnava satiro in grafičnost ter ob zgodovinskem delu predstavlja tudi dela sodobnih umetnikov, založnikov in teoretikov pa tudi aktivistov in stand up komikov. Bienale se tokrat posveča premisleku o grafičnem ne zgolj v pomenu medija, temveč tudi njegove zmožnosti za delovanje v smislu jasnosti in večpomenskosti. To je ključno kot potencial umetnosti tudi v primeru odpora na ravni infrapolitik, torej neklasičnega političnega delovanja, ki poteka zunaj ustaljenih centrov in sistemov.
Pomen lokalnih specifik
To pomeni, da vrnitve grafike na bienale ni treba vzeti dobesedno, navsezadnje je Payam Sharifi na predstavitvi programa poudaril, da ima dober pogled v sodobno vizualno sceno in veliko osebnih zvez, vendar ne pozna niti enega avtorja, ki bi se posvečal zgolj grafiki v tradicionalnem smislu. Na razstavah lahko tako vidimo različne izpeljave medija, različni so tudi vsebinski poudarki, vse pa povezuje izrazita ironična nota.
Pač skladno s platformo kolektiva Slavs and Tatars, ki od nastanka pred poldrugim desetletjem ponujajo izviren vpogled v pereča družbena vprašanja s sintezo popularne kulture, duhovne in ezoterične tradicije, ustnega izročila, sodobne mitologije ter akademskega raziskovanja. Člani sicer prihajajo iz velikih metropol, predvsem evropskih, vendar je njihov cilj ustavitev oziroma upočasnitev toliko proklamirane »modernizacije« vzhoda za vsako ceno. Načeloma nimajo nič proti zahodni kulturi, vendar je pomembno ohraniti lokalne specifike in dediščino posameznega področja oziroma zagotoviti avtohtono, postopno in avtentično modernizacijo.
Tudi zato so se odločili revitalizirati nekatere temeljne atribute klasičnega ljubljanskega grafičnega bienala. V času hladne vojne je bil bienale ena od redkih pomembnih platform, kjer so se lahko srečevali umetniki z vzhoda in zahoda, s fokusom na grafiko ter druga dela na papirju pa omogočali tudi demokratično dostopnost umetnosti. V zadnjih desetletjih se je politični in družbeni položaj v svetu radikalno spremenil, ljubljanska prireditev se je tudi oddaljila od osnovnega poslanstva promoviranja grafičnih del in sorodnih likovnih tehnik, osrednje mesto je prevzel konceptualizem v različnih oblikah.
Alejandro Paz in Plečnik
Na petkovem otvoritvenem večeru so tudi že podelili letošnje nagrade. Hamja Ahsan je dobitnik velike nagrade grafičnega bienala, britanski umetnik, književnik in aktivist jo je prejel za projekt Aspergistan referendum. Nagrada za raziskovalno rezidenco je pripadla Martini Vachevi, posebno omembo si je prislužil kitajski avtor Xiyadie.
Na razstavi nagrajenca se letos predstavlja gvatemalski likovni umetnik in arhitekt Alejandro Paz, dobitnik velike nagrade na 32. izdaji grafičnega bienala pred dvema letoma. Za izvedbo projekta Epikurjev vrt si je izbral hišo in vrt arhitekta Jožeta Plečnika; po njegovih besedah slovenski arhitekt v tem projektu postane tihi protagonist, ki s svojo hišo, ateljejem in vrtom ustvari idealno prizorišče in strukturo območja začasnega sožitja, ki deluje kot katalizator. Pazova tokratna arhitekturna intervencija vrta učenosti, kjer se Epikurjeva načela srečajo s Plečnikovimi in predvsem z njegovimi lastnimi, poudarja pomen personalizirane poti do ravnovesja med fizičnim in etičnim oziroma med uravnoteženim razmerjem med duhovnim in fizičnim užitkom, ki si a priori ne nasprotujeta.
Kolektiv Slavs and Tatars, torej Slovani in Tatari, ki je bil najprej iransko-poljska naveza (Payam Sharifi in Kasia Korczak), ostaja bolj ali manj anonimna skupina umetnikov in kustosov, ki deluje »od berlinskega do kitajskega zidu« oziroma na širokem teritoriju Evrazije. Na ljubljanskem grafičnem bienalu se prvič predstavljajo v vlogi kuratorja, sicer pa so mednarodno uveljavljen umetniški kolektiv, ki deluje na področjih razstavljanja, publikacij, performansa in predavanj.
Ponovni razcvet satire
Rdeča nit letošnje prireditve je satira. Kuratorji so poudarili, da imata grafična umetnost in satira izrazito drugačno zgodovino, vendar obe govorita ljudem, in to počneta v njihovem imenu. Satiro velikokrat povzdigujejo, ker z izgovarjanjem resnice kaže oblasti ogledalo, in prav to ji nemara zagotavlja pristno vlogo »petrijevke v svetu postresničnostnih bakterij«.
Satira je v različnih obdobjih prevzemala različne vloge, od oblike popularne filozofije do pikre kritike, zaradi njenih teženj k moraliziranju so jo velikokrat razumeli tudi kot konservativen žanr. Odlično je uspevala v avtoritarnih režimih, od bogatih tradicij komunističnega humorja v srednji in vzhodni Evropi do številnih primerov z Bližnjega vzhoda. Danes smo spet priča njenemu razcvetu. Z razmahom populizmov so se razvile tudi živahne razprave o tem, kdo predstavlja »ljudstvo«, prav satira že več kot tisočletje odpira takšna in podobna vprašanja. Pri tem nastajajo tudi dileme, ali je, kot je zapisal George Orwell, vsaka šala že majhna revolucija ali je nasprotno smeh zgolj ventil za sproščanje pritiskov in napetosti, ki bi lahko vodili v radikalnejši aktivizem.
Razstava Vice v lisice, ki je umeščena na deset lokacij v mestu, z različnih vidikov obravnava satiro in grafičnost ter ob zgodovinskem delu predstavlja tudi dela sodobnih umetnikov, založnikov in teoretikov pa tudi aktivistov in stand up komikov. Bienale se tokrat posveča premisleku o grafičnem ne zgolj v pomenu medija, temveč tudi njegove zmožnosti za delovanje v smislu jasnosti in večpomenskosti. To je ključno kot potencial umetnosti tudi v primeru odpora na ravni infrapolitik, torej neklasičnega političnega delovanja, ki poteka zunaj ustaljenih centrov in sistemov.
Pomen lokalnih specifik
To pomeni, da vrnitve grafike na bienale ni treba vzeti dobesedno, navsezadnje je Payam Sharifi na predstavitvi programa poudaril, da ima dober pogled v sodobno vizualno sceno in veliko osebnih zvez, vendar ne pozna niti enega avtorja, ki bi se posvečal zgolj grafiki v tradicionalnem smislu. Na razstavah lahko tako vidimo različne izpeljave medija, različni so tudi vsebinski poudarki, vse pa povezuje izrazita ironična nota.
Pač skladno s platformo kolektiva Slavs and Tatars, ki od nastanka pred poldrugim desetletjem ponujajo izviren vpogled v pereča družbena vprašanja s sintezo popularne kulture, duhovne in ezoterične tradicije, ustnega izročila, sodobne mitologije ter akademskega raziskovanja. Člani sicer prihajajo iz velikih metropol, predvsem evropskih, vendar je njihov cilj ustavitev oziroma upočasnitev toliko proklamirane »modernizacije« vzhoda za vsako ceno. Načeloma nimajo nič proti zahodni kulturi, vendar je pomembno ohraniti lokalne specifike in dediščino posameznega področja oziroma zagotoviti avtohtono, postopno in avtentično modernizacijo.
Tudi zato so se odločili revitalizirati nekatere temeljne atribute klasičnega ljubljanskega grafičnega bienala. V času hladne vojne je bil bienale ena od redkih pomembnih platform, kjer so se lahko srečevali umetniki z vzhoda in zahoda, s fokusom na grafiko ter druga dela na papirju pa omogočali tudi demokratično dostopnost umetnosti. V zadnjih desetletjih se je politični in družbeni položaj v svetu radikalno spremenil, ljubljanska prireditev se je tudi oddaljila od osnovnega poslanstva promoviranja grafičnih del in sorodnih likovnih tehnik, osrednje mesto je prevzel konceptualizem v različnih oblikah.
Alejandro Paz in Plečnik
Na petkovem otvoritvenem večeru so tudi že podelili letošnje nagrade. Hamja Ahsan je dobitnik velike nagrade grafičnega bienala, britanski umetnik, književnik in aktivist jo je prejel za projekt Aspergistan referendum. Nagrada za raziskovalno rezidenco je pripadla Martini Vachevi, posebno omembo si je prislužil kitajski avtor Xiyadie.
Na razstavi nagrajenca se letos predstavlja gvatemalski likovni umetnik in arhitekt Alejandro Paz, dobitnik velike nagrade na 32. izdaji grafičnega bienala pred dvema letoma. Za izvedbo projekta Epikurjev vrt si je izbral hišo in vrt arhitekta Jožeta Plečnika; po njegovih besedah slovenski arhitekt v tem projektu postane tihi protagonist, ki s svojo hišo, ateljejem in vrtom ustvari idealno prizorišče in strukturo območja začasnega sožitja, ki deluje kot katalizator. Pazova tokratna arhitekturna intervencija vrta učenosti, kjer se Epikurjeva načela srečajo s Plečnikovimi in predvsem z njegovimi lastnimi, poudarja pomen personalizirane poti do ravnovesja med fizičnim in etičnim oziroma med uravnoteženim razmerjem med duhovnim in fizičnim užitkom, ki si a priori ne nasprotujeta.
