Ljubljančan na izletu z Urbanom
Vodstvo med enourno vožnjo v devetih jezikih. Veliko informacij o Ljubljani in Sloveniji za domače in tuje potnike.
Odpri galerijo
Na Gradu prav veliko prostih mest ni bilo. Foto Aleš Stergar
Obnova vozišč v središču slovenske prestolnice vpliva tudi na turiste. Ko sem se šestdesetletni rojeni Ljubljančan za dve uri prelevil v slovaškega turista, je električni turistični vlakec Urban zaradi (enodnevne) prenove Zoisove ceste izpustil vožnjo mimo Križank, na postajališče Ajdovščina pa zaradi obnove Gosposvetske in Dalmatinove nova mestna pridobitev tudi ni »prisopihala«.
Prav zaradi skrajšane vožnje je bolj ali manj poln Urban v torek s prve jutranje krožne vožnje pripeljal celo nekaj minut prej, kot je zapisano na voznem redu, po katerem vozi od jutra ob 9.30 do večera na uro in pol. Prijazno dekle je na stojnici na Stritarjevi pojasnilo, da je na naslednji vožnji še prostor. Ob plačilu 8-evrske vozovnice dobi potnik zloženko in slušalke, ki jih vključi v vtičnico pred sabo.
Na voljo je vodstvo v devetih jezikih, poleg slovenščine še – po vrsti – v angleščini, nemščini, italijanščini, hrvaščini, francoščini, španščini, ruščini in kitajščini. Pet minut pred odhodom, ko je Urban že skoraj napolnjen z večinoma italijansko govorečimi potniki, strojevodja s piskom opozori na skorajšnji odhod, na ekranu se prikažejo navodila za uporabo slušalke. Točno ob uri strojevodja – gre pač za vlakec – zapre vrata, počaka še na zadnje potnike in krožna vožnja se začne.
In z njo prva nerodnost. Prav slušalke »slovaškega« turista ne delajo! Tako lahko samo ugiba, da ni slišal osnovnih (zgodovinskih?) informacij o Ljubljani, o Gradu, pa o stolnici sv. Nikolaja in o osrednji mestni tržnici. Brez glasovnega vodstva je potnik na vlakcu tako med petnajstminutno vožnjo na Grad omejen na spremljanje slik, ki se prikazujejo na ekranu, ki je nameščen na vsakem od dveh vagonov, v katerih je sedem vstopnih vrat in prav toliko klopi za štiri odrasle potnike. Glede na podvojene vtičnice za slušalke, bi teoretično na vsaki klopi lahko sedelo osem otrok. V drugem vagonu je tudi rampa za gibalno ovirane osebe, tako da je ob prostoru za voziček namesto sedme klopi le še sedišče za spremljevalca.
Ob prihodu na Grad oznani strojevodja petminutni počitek. Italijansko govoreča sopotnika prijazno posredujeta pri menjavi slušalk. Med postankom strojevodja pojasnjuje v glavnem slovenskim obiskovalcem Gradu, kakšni so vozni red, trasa, cena. Načeloma velja sistem vstopi in izstopi, »hop in, hop off«, saj velja vozovnica, ki je med torkovo vožnjo očitno, računajoč na poštenost, nihče ni kontroliral, cel dan in bi lahko potnik na vsakem postajališču izstopil in nadaljeval potovanje ob naslednjem prihodu Urbana. Vendar je v turistični sezoni vlakec polno zaseden s potniki, ki opravijo 60 do 75-minutno krožno vožnjo v enem zamahu; ker nihče ne izstopi, za nove potnike pač ni prostora. Za dva se je v torek na Gradu našel prostor.
S piskom, precej podobnim tistemu na pravem vlaku, zbere strojevodja potnike in vožnja se nadaljuje. Sredi spusta proti Špici beseda, dve o Plečniku, na ekranu se prikažejo njegova dela v Ljubljani. Sledi tekst o kulturni ponudbi, o Ljubljani kot dnevni sobi, kjer najde vsak kaj zanimivega zase. In kratka zgodovina Slovenije, od poselitve do osamosvojitve. Pa geografski podatki o polovični poraščenosti Slovenije z gozdom, izjemni vodnatosti, Krasu, ki je dal ime kraškim pojavom. Pred prihodom na drugo postajališče na Špici še beseda o Botaničnem vrtu kot enem najstarejših v Evropi, odprtju katerega je prisostvoval sam prvi guverner Ilirskih provinc maršal Marmont.
Na Špici je ob barjanskem drevaku, ki ga še dolbejo, lanski pa je privezan na Ljubljanici, oznanjen desetminutni postanek. Bolj ali manj prekratek za okrepčilo v lokalu, morda še ravno pravšnji za olajšanje na javnem stranišču, katerega zmogljivost pa je za vse potnike premajhna.
Po postanku vlakec preči Ljubljanico po Prulskem mostu in nato zavije ob njej proti Trnovskemu pristanu, kjer pa na postajališču ne ustavi. Iz slušalk prihajajo le informacije o njem, o Plečnikovem oblikovanju nabrežja, ki je novodobna (mladinska) ljubljanska plaža. In o reki sedmih imen – Ljubljanici – kot o zaščitenem naravnem spomeniku državnega pomena. Nič pa o na Barju najdenem najstarejšem kolesu, ki je na ogled v Mestnem muzeju.
Na nobenem od preostalih postajališč Urban v torek ni več ustavil, niti pri Plečnikovi hiši, na levem bregu Gradaščice, no kanala, po katerem ob preusmeritvi reke v Mali graben teče v glavnem le voda iz Glinščice. Poleg informacij o Plečnikovi hiši je med vožnjo mogoče slišati še nekaj besed o Trnovem, neogotski cerkvi, Prešernu in njegovi muzi, Primicovi Juliji, ki jo je prav tam prvič ugledal. Nič pa o trnovski solati, ljubljanski ajserici, ledenki.
Ob Emonskem zidu – informacije o njem in Emoni so korektne – ni postajališča, zato pa je bil v torek na njem plezalec, ki se je verjetno tako sproščal med študijem ali med delom. Med vožnjo bi morda kazalo opozoriti še na kakšno ustanovo, na fakultete, nekoliko kasneje na Dramo. Žal so cestna dela prav v torek onemogočila vožnjo mimo Križank, kjer bi se verjetno dalo kaj slišati o Ilirskih provincah, pa spet o Plečnikovih Križankah in Nuku, morda Mestnem muzeju?
Med vožnjo mimo postajališča Kongresni trg nekaj besed o filharmoniji, univerzi, uršulinski cerkvi in tamkajšnjih prireditvah na prostem. Tudi na postajališču Parlament Urban ne ustavi, potniki pa izvejo nekaj o političnem središču države, o Trgu republike, Cankarjevem domu, Narodnem muzeju in kipu Janeza Vajkarda Valvasorja. Naslednje postajališče je Opera, ki je predstavljena kot osrednja glasbena ustanova, nič pa o galerijah, razen da je postajališče izhodišče za Tivoli in galeriji. Zaradi del žal izpustimo Ajdovščino in Miklošičevo, beseda pa steče o nekoč najvišji stavbi daleč naokoli Nebotičniku, pa Prešernovem trgu kot središču dogajanja ter o Plečnikovi tržnici in seveda Tromostovju. In dobra ura je (pre)hitro mimo.
Prav zaradi skrajšane vožnje je bolj ali manj poln Urban v torek s prve jutranje krožne vožnje pripeljal celo nekaj minut prej, kot je zapisano na voznem redu, po katerem vozi od jutra ob 9.30 do večera na uro in pol. Prijazno dekle je na stojnici na Stritarjevi pojasnilo, da je na naslednji vožnji še prostor. Ob plačilu 8-evrske vozovnice dobi potnik zloženko in slušalke, ki jih vključi v vtičnico pred sabo.
Na voljo je vodstvo v devetih jezikih, poleg slovenščine še – po vrsti – v angleščini, nemščini, italijanščini, hrvaščini, francoščini, španščini, ruščini in kitajščini. Pet minut pred odhodom, ko je Urban že skoraj napolnjen z večinoma italijansko govorečimi potniki, strojevodja s piskom opozori na skorajšnji odhod, na ekranu se prikažejo navodila za uporabo slušalke. Točno ob uri strojevodja – gre pač za vlakec – zapre vrata, počaka še na zadnje potnike in krožna vožnja se začne.
Nedelujoče slušalke
In z njo prva nerodnost. Prav slušalke »slovaškega« turista ne delajo! Tako lahko samo ugiba, da ni slišal osnovnih (zgodovinskih?) informacij o Ljubljani, o Gradu, pa o stolnici sv. Nikolaja in o osrednji mestni tržnici. Brez glasovnega vodstva je potnik na vlakcu tako med petnajstminutno vožnjo na Grad omejen na spremljanje slik, ki se prikazujejo na ekranu, ki je nameščen na vsakem od dveh vagonov, v katerih je sedem vstopnih vrat in prav toliko klopi za štiri odrasle potnike. Glede na podvojene vtičnice za slušalke, bi teoretično na vsaki klopi lahko sedelo osem otrok. V drugem vagonu je tudi rampa za gibalno ovirane osebe, tako da je ob prostoru za voziček namesto sedme klopi le še sedišče za spremljevalca.
Postanek na Gradu
Ob prihodu na Grad oznani strojevodja petminutni počitek. Italijansko govoreča sopotnika prijazno posredujeta pri menjavi slušalk. Med postankom strojevodja pojasnjuje v glavnem slovenskim obiskovalcem Gradu, kakšni so vozni red, trasa, cena. Načeloma velja sistem vstopi in izstopi, »hop in, hop off«, saj velja vozovnica, ki je med torkovo vožnjo očitno, računajoč na poštenost, nihče ni kontroliral, cel dan in bi lahko potnik na vsakem postajališču izstopil in nadaljeval potovanje ob naslednjem prihodu Urbana. Vendar je v turistični sezoni vlakec polno zaseden s potniki, ki opravijo 60 do 75-minutno krožno vožnjo v enem zamahu; ker nihče ne izstopi, za nove potnike pač ni prostora. Za dva se je v torek na Gradu našel prostor.
Urban na Gradu Foto Aleš Stergar
S piskom, precej podobnim tistemu na pravem vlaku, zbere strojevodja potnike in vožnja se nadaljuje. Sredi spusta proti Špici beseda, dve o Plečniku, na ekranu se prikažejo njegova dela v Ljubljani. Sledi tekst o kulturni ponudbi, o Ljubljani kot dnevni sobi, kjer najde vsak kaj zanimivega zase. In kratka zgodovina Slovenije, od poselitve do osamosvojitve. Pa geografski podatki o polovični poraščenosti Slovenije z gozdom, izjemni vodnatosti, Krasu, ki je dal ime kraškim pojavom. Pred prihodom na drugo postajališče na Špici še beseda o Botaničnem vrtu kot enem najstarejših v Evropi, odprtju katerega je prisostvoval sam prvi guverner Ilirskih provinc maršal Marmont.
In na Špici
Na Špici je ob barjanskem drevaku, ki ga še dolbejo, lanski pa je privezan na Ljubljanici, oznanjen desetminutni postanek. Bolj ali manj prekratek za okrepčilo v lokalu, morda še ravno pravšnji za olajšanje na javnem stranišču, katerega zmogljivost pa je za vse potnike premajhna.
Plečnikova Ljubljana
Po postanku vlakec preči Ljubljanico po Prulskem mostu in nato zavije ob njej proti Trnovskemu pristanu, kjer pa na postajališču ne ustavi. Iz slušalk prihajajo le informacije o njem, o Plečnikovem oblikovanju nabrežja, ki je novodobna (mladinska) ljubljanska plaža. In o reki sedmih imen – Ljubljanici – kot o zaščitenem naravnem spomeniku državnega pomena. Nič pa o na Barju najdenem najstarejšem kolesu, ki je na ogled v Mestnem muzeju.
trasa vlakca Urbana Foto Zx Igd
Na nobenem od preostalih postajališč Urban v torek ni več ustavil, niti pri Plečnikovi hiši, na levem bregu Gradaščice, no kanala, po katerem ob preusmeritvi reke v Mali graben teče v glavnem le voda iz Glinščice. Poleg informacij o Plečnikovi hiši je med vožnjo mogoče slišati še nekaj besed o Trnovem, neogotski cerkvi, Prešernu in njegovi muzi, Primicovi Juliji, ki jo je prav tam prvič ugledal. Nič pa o trnovski solati, ljubljanski ajserici, ledenki.
Emonski zid
Ob Emonskem zidu – informacije o njem in Emoni so korektne – ni postajališča, zato pa je bil v torek na njem plezalec, ki se je verjetno tako sproščal med študijem ali med delom. Med vožnjo bi morda kazalo opozoriti še na kakšno ustanovo, na fakultete, nekoliko kasneje na Dramo. Žal so cestna dela prav v torek onemogočila vožnjo mimo Križank, kjer bi se verjetno dalo kaj slišati o Ilirskih provincah, pa spet o Plečnikovih Križankah in Nuku, morda Mestnem muzeju?
Na Gradu prav veliko prostih mest ni bilo. Foto Aleš Stergar
Med vožnjo mimo postajališča Kongresni trg nekaj besed o filharmoniji, univerzi, uršulinski cerkvi in tamkajšnjih prireditvah na prostem. Tudi na postajališču Parlament Urban ne ustavi, potniki pa izvejo nekaj o političnem središču države, o Trgu republike, Cankarjevem domu, Narodnem muzeju in kipu Janeza Vajkarda Valvasorja. Naslednje postajališče je Opera, ki je predstavljena kot osrednja glasbena ustanova, nič pa o galerijah, razen da je postajališče izhodišče za Tivoli in galeriji. Zaradi del žal izpustimo Ajdovščino in Miklošičevo, beseda pa steče o nekoč najvišji stavbi daleč naokoli Nebotičniku, pa Prešernovem trgu kot središču dogajanja ter o Plečnikovi tržnici in seveda Tromostovju. In dobra ura je (pre)hitro mimo.
