Šolarje na pohodu poškropil dež
Jutranji dež je presenetil šolarje na tradicionalnem 64. pohodu po Poti ob žici, ki se ga zadnja leta učenci ljubljanskih osnovnih in srednjih šol množično udeležujejo. Resda so zjutraj ob osmi uri na kontrolni točki številka dve pri Koseškem bajerju stojnice samevale, a okoli devete ure se je s Kmečke poti zaslišal živahen klepet: »A veš, koliko žic porabijo, da povežejo lučke in vse komande v raketi?« je petošolec z navdušenjem nagovarjal svojega prijatelja in zakrilil z rokami: »Metre in metre, kilometre.«
Omenjena postaja pri Koseškem Bajerju je bila startna točka za 14 osnovnih šol v okolici. »Če imam prave podatke, bi moralo danes priti k nam 3300 učencev. A bomo videli, dež je,« je bila kar malce v skrbeh prijazna gospodična, ko je zlagala na kup mala priznanja. »Za vse tiste, ki si jih bodo prislužili,« se je hudomušno nasmehnila.
Na 35 kilometrov dolgem pohodu okoli Ljubljane Pot ob žici, ki se vije po poti zelenega prstana, včasih imenovani tudi Pot spominov in tovarištva (PST), sta organizatorja Mestna občina Ljubljana in Timing Ljubljana uredila osem kontrolnih točk, kjer so udeleženci žigosali kartončke. Prvošolci so dobili priznanje, če so prejeli en žig. Učenci višjih razredov pa so se morali že bolj potruditi: devetošolci so morali nabrati tri žige, srednješolci pa štiri, kar je pomenilo vsaj 15 kilometrov hoje.
Osnovnošolci
z veseljem na pohod
Na kontrolni točki pri Koseškem bajerju smo srečali tudi Romano Maček, učiteljico telovadbe z OŠ Poljane, ki je pospremila na start svojo skupino učencev. Pritrdila je, da se učenci, kljub dobi pametnih telefonov in računalnikov, še vedno radi udeležijo pohoda. Po drugi strani pa je priznala, da so fizično manj aktivni in sposobni kot osnovnošolci v osemdesetih ali devetdesetih letih. »Tisti, ki se ukvarjajo s športom, so v dobri kondiciji, drugi pa malo manj. V teku na 600 metrov so danes počasnejši za okoli 15 sekund.«
S skupino tretješolcev je prišla učiteljica razrednega pouka Tanja Cvetko z OŠ Spodnja Šiška, ki je povedala, da so se otroci pohoda zelo razveselili. »Dež jih ne moti kaj preveč. Kar radi gredo naokoli, čeprav pa opažamo, da imajo še rajši igre.«
Otroški smeh je na Poti ob žici kar nekako pregnal kislo vreme, ki je viselo v nizkih, sivih deževnih oblakih in mlade pohodnike tu in tam poškropilo. K sreči ni deževalo po ljubljansko, ampak bolj škrebljalo, tako kot v Amsterdamu ali Londonu. Tako so od daleč poplesovali pisani dežniki vseh barv. Ustavili smo se malo pred Tehnološkim parkom, kjer peščena pot okrog Ljubljane prečka Cesto na Brdo. Tam je varnostnik ustavil avtomobile na cesti, tako da je dolga, pisana kača udeležencev prečkala prometno cesto.
Na poti 11 pitnikov
Ena izmed večjih pridobitev 35 kilometrov dolge Poti ob žici okrog Ljubljane pa so zagotovo pitniki. Enostavni stebri z medeninasto potisno pipo na vzmet, iz katere v ravno pravem curku priteče hladna in čista pitna voda. Pitniki so na videz morda celo skromni, a je pitna voda iz pipe sredi travnika ob poti nepredstavljivo bogastvo. Pohodniki so se ustavili in napolnili svoje bidone.
Mimo se je sprehodila tudi mlada mamica z vozičkom in psom, ki je instinktivno potegnil proti pitniku, kjer je bila spodaj pritrjena srebrna pasja skleda. »Že na pamet ve, da je tu voda.« je prijazno povedala in malo popestovala malčka. Sicer lahko natančne lokacije vseh pitnikov najdemo na spletni strani Voke Snage. Pohod ob žici je pri nas največja rekreativna prireditev, ki vsako leto privabi več kot 30.000 ljudi. V predkoronskem letu 2019 se je na pot podalo kar 34.602 udeležencev, največ do zdaj.
