»V nekem trenutku smo vsi tujci«
Z družinsko zdravnico Eriko Zelko o večjezičnosti, skrbi za vsakogar in robovih zmogljivosti.
Odpri galerijo
Erika Zelko je zdravnica v bežigrajskem zdravstvenem domu. FOTO: Mavric Pivk
Potem ko je skoraj desetletje delala v zdravstveni ambulanti v Beltincih, je zadnji dve leti zdravnica v bežigrajskem zdravstvenem domu v Ljubljani. »So razlike,« orisuje družinska zdravnica Erika Zelko razmere med prekmursko občino in glavnim mestom.
Zgodbe pacientov, ki jim je priča v ljubljanski ambulanti, so pogosto, kot pravi, povezane s stresom na delovnem mestu, pokaže se tudi, da imajo starejši, ki v mestu živijo sami, slabšo kakovost bivanja. »V mestu je tudi več tujih državljanov, kar je povezano z večjimi možnostmi za delo in izobraževanje,« našteva družinska zdravnica in predavateljica na mariborski medicinski fakulteti. Pred kratkim je sodelovala pri pripravi večjezičnega priročnika za najosnovnejše sporazumevanje v zdravstvu.
Delo v ambulanti, ki je jezikovno pestra, zahteva od sodelavcev veliko potrpežljivosti. Angleščino, nemščino, hrvaščino znamo, tudi s španščino se nekako znajdemo, toda tu se končna. Potem pridejo ruščina, kitajščina, farsi, arabščina ali albanščina, ki pa jih ne znamo. V takšnem primeru si pomagamo z jeziki, ki jih znamo, je pa tako, da je lahko tudi angleščina težava, če gre za kompleksne diagnoze in zdravljenja. Včasih si pomagamo s prevajalci po telefonu, tu in tam si pomagamo s spletnimi prevajalniki, večjezični priročnik, ki smo ga pripravili, prav tako ponuja osnovno usmeritev, se pa vse to končna, ko postanejo zadeve kompleksnejše. Takrat bi potrebovali tolmače in kulturne mediatorje. Zdravstveni dom Ljubljana ima seznam tolmačev, a je njegov plačnik v večini primerov pacient.
Tudi pri zakonih, ki zdaj veljajo, smo v navzkrižju. Zakon o zdravniški službi pravi, da moramo v ambulanti uporabljati slovenski jezik, zakon o pacientovih pravicah navaja še madžarski in italijanski jezik kot edina uradna jezika manjšin, hkrati pa ta isti zakon veleva, da mora zdravnik pojasniti pacientu na njemu razumljiv način. Toda to je zelo težko, če pacient ne razume zdravnika in zdravnik ne njega. Problem je lahko tudi nepoznavanje zdravstvenega sistema. Obstajajo nekateri dokumenti, ki so prevedeni, in v katerih se tuji državljani lahko poučijo o tukajšnjem sistemu naročanja, napotnicah ali institutu izbranega zdravnika, toda še vedno ni odgovorov na vsa vprašanja, zdravstveni sistemi pa se med seboj razlikujejo.
Vsekakor se ob njih strokovno preizkušaš in pogosto ugotavljaš tudi, da črno ni vedno črno in belo ne belo, ampak da so vmes odtenki. Spomnim se pacientke, ki je prišla po pomoč v času ramazana, ker je bila hudo bolna. Nastala je zadrega, kdaj jemati zdravila. Ni mi bilo jasno, zakaj jih je hotela jemati pozneje, kot sem ji jih predpisala. Njen sin me je nato spomnil na praznik. Zdravila je bilo treba preprosto prilagoditi, torej se vse da. Vseskozi se prevprašuješ, prevprašuješ lastna dejanja, kar je dobro, saj tako spoznavaš samega sebe, in če pri sebi hkrati ugotoviš nekatere omejitve, jih lahko odpraviš. Na medicinskih fakultetah nas marsikaj naučijo, a življenje nas nauči še več. In vsak kontakt s pacientom, ne glede na to, od kod prihaja, ti marsikaj da, in če to želiš videti in slišati, se lahko veliko naučiš. Če si odprt, potem lahko pride do izmenjave.
Sporazumevanje je na neki način temelj obravnave v medicini. Večina stvari temelji na medsebojnem zaupanju, na izmenjavi informacij, opisu simptomov, na nekem diagnostičnem algoritmu, ki nas vodi, da pacienta čim prej ustrezno usmerimo na terapijo. Zato je komunikacija zelo pomembna. Toda če je osiromašena, se lahko zgodi, da bistvenih informacij ne dobimo, to pa za zdravljenje ni dobro.
In ker sem štiri leta delala v tujini, tudi pri svojem delu izhajam iz tega, da sem tudi sama v nekem okolju lahko tujka, in takrat pričakujem in potrebujem ustrezno komunikacijo in pomoč. Pri tem nimam v mislih samo nekaj prosilcev za azil, kolikor jih je pri nas, ampak tudi študente na izmenjavi, še 25.000 ljudi, ki delajo v različnih predstavništvih, partnerje slovenskih državljanov, turiste. Nihče od njih ne bo porušil tukajšnjega zdravstvenega sistema, ne nazadnje si vsi želimo živeti čim bolje v skupnosti, v kateri smo. Predvsem pa mora biti vodilo, da smo v nekem trenutku vsi lahko tujci. Zdravstveni delavci bi morali imeti na voljo mehanizme, s pomočjo katerih bi lahko varno – zase in za bolnika – obravnavali tiste, ki to potrebujejo. To je neki postulat, ki bi ga lahko dosegli.
Tu sta pomembna dva vidika. Kdor potrebuje oskrbo, mu je zdravnik tudi na podlagi izobraževanja, ki smo ga imeli, ne bi smel odreči. Potem je tu še populacijski vidik. Če želimo zaščititi skupnost pred obolenji, ki so pogostejša pri skupinah, ki so na robu, je treba zaščititi najšibkejše.
Zdravstveni delavci so na robu zmogljivosti. Tudi ni prav, da se počutimo, kot da delamo za tekočim trakom. Tistih famoznih sedem minut za obravnavo pacienta v ambulanti družinske medicine, medtem ko je pri specialistih teh minut še manj, verjetno ni sistem, v katerem si zdravstveni delavci želimo delati ali pacienti se zdraviti. Hkrati so v zdravstveni negi zaposlene večinoma ženske, starostna struktura prebivalstva postaja čedalje zahtevnejša, kar pomeni več in kronična obolenja ter tudi več ljudi, ki potrebujejo dodatno pomoč. Nega tako zahtevnih bolnikov ni preprosta, in če je neustrezno tudi plačilo, me ne preseneča, da ljudje odhajajo delat v tujino.
Odločiti se moramo, kaj si želimo. Ali želimo imeti ustrezno zdravstveno oskrbo in nego za vse, zdravstvene delavce, ki bodo spočiti, nasmejani, strokovni in sposobni prenašati naše težave, ko smo bolni? Od njih vse to pričakujemo. S tem ni nič narobe, toda če ima zdravstveni delavec več dela, kot ga zmore, potem zagotovo ne more biti nasmejan in vedno stoodstotno pri stvari.
Zgodbe pacientov, ki jim je priča v ljubljanski ambulanti, so pogosto, kot pravi, povezane s stresom na delovnem mestu, pokaže se tudi, da imajo starejši, ki v mestu živijo sami, slabšo kakovost bivanja. »V mestu je tudi več tujih državljanov, kar je povezano z večjimi možnostmi za delo in izobraževanje,« našteva družinska zdravnica in predavateljica na mariborski medicinski fakulteti. Pred kratkim je sodelovala pri pripravi večjezičnega priročnika za najosnovnejše sporazumevanje v zdravstvu.
V pogovoru za Večer ste dejali, da imate paciente iz 22 držav. Kako večjezičnost vpliva na vaše delo?
Delo v ambulanti, ki je jezikovno pestra, zahteva od sodelavcev veliko potrpežljivosti. Angleščino, nemščino, hrvaščino znamo, tudi s španščino se nekako znajdemo, toda tu se končna. Potem pridejo ruščina, kitajščina, farsi, arabščina ali albanščina, ki pa jih ne znamo. V takšnem primeru si pomagamo z jeziki, ki jih znamo, je pa tako, da je lahko tudi angleščina težava, če gre za kompleksne diagnoze in zdravljenja. Včasih si pomagamo s prevajalci po telefonu, tu in tam si pomagamo s spletnimi prevajalniki, večjezični priročnik, ki smo ga pripravili, prav tako ponuja osnovno usmeritev, se pa vse to končna, ko postanejo zadeve kompleksnejše. Takrat bi potrebovali tolmače in kulturne mediatorje. Zdravstveni dom Ljubljana ima seznam tolmačev, a je njegov plačnik v večini primerov pacient.
»Zdravstveni delavci bi morali imeti na voljo mehanizme, s pomočjo katerih bi lahko varno obravnavali tiste, ki to potrebujejo. To je neki postulat, ki bi ga lahko dosegli.«
Tudi pri zakonih, ki zdaj veljajo, smo v navzkrižju. Zakon o zdravniški službi pravi, da moramo v ambulanti uporabljati slovenski jezik, zakon o pacientovih pravicah navaja še madžarski in italijanski jezik kot edina uradna jezika manjšin, hkrati pa ta isti zakon veleva, da mora zdravnik pojasniti pacientu na njemu razumljiv način. Toda to je zelo težko, če pacient ne razume zdravnika in zdravnik ne njega. Problem je lahko tudi nepoznavanje zdravstvenega sistema. Obstajajo nekateri dokumenti, ki so prevedeni, in v katerih se tuji državljani lahko poučijo o tukajšnjem sistemu naročanja, napotnicah ali institutu izbranega zdravnika, toda še vedno ni odgovorov na vsa vprašanja, zdravstveni sistemi pa se med seboj razlikujejo.
Pravite, da nam pacienti, ki ne govorijo slovensko, nastavljajo zrcalo. Kaj vidimo v njem?
Vsekakor se ob njih strokovno preizkušaš in pogosto ugotavljaš tudi, da črno ni vedno črno in belo ne belo, ampak da so vmes odtenki. Spomnim se pacientke, ki je prišla po pomoč v času ramazana, ker je bila hudo bolna. Nastala je zadrega, kdaj jemati zdravila. Ni mi bilo jasno, zakaj jih je hotela jemati pozneje, kot sem ji jih predpisala. Njen sin me je nato spomnil na praznik. Zdravila je bilo treba preprosto prilagoditi, torej se vse da. Vseskozi se prevprašuješ, prevprašuješ lastna dejanja, kar je dobro, saj tako spoznavaš samega sebe, in če pri sebi hkrati ugotoviš nekatere omejitve, jih lahko odpraviš. Na medicinskih fakultetah nas marsikaj naučijo, a življenje nas nauči še več. In vsak kontakt s pacientom, ne glede na to, od kod prihaja, ti marsikaj da, in če to želiš videti in slišati, se lahko veliko naučiš. Če si odprt, potem lahko pride do izmenjave.
Doc. dr. Erika Zelko, dr. med. spec. FOTO: Mavric Pivk
Zakaj je pomembno, da so zdravstvene storitve dostopne za vsakogar tudi v jezikovnem smislu?
Sporazumevanje je na neki način temelj obravnave v medicini. Večina stvari temelji na medsebojnem zaupanju, na izmenjavi informacij, opisu simptomov, na nekem diagnostičnem algoritmu, ki nas vodi, da pacienta čim prej ustrezno usmerimo na terapijo. Zato je komunikacija zelo pomembna. Toda če je osiromašena, se lahko zgodi, da bistvenih informacij ne dobimo, to pa za zdravljenje ni dobro.
In ker sem štiri leta delala v tujini, tudi pri svojem delu izhajam iz tega, da sem tudi sama v nekem okolju lahko tujka, in takrat pričakujem in potrebujem ustrezno komunikacijo in pomoč. Pri tem nimam v mislih samo nekaj prosilcev za azil, kolikor jih je pri nas, ampak tudi študente na izmenjavi, še 25.000 ljudi, ki delajo v različnih predstavništvih, partnerje slovenskih državljanov, turiste. Nihče od njih ne bo porušil tukajšnjega zdravstvenega sistema, ne nazadnje si vsi želimo živeti čim bolje v skupnosti, v kateri smo. Predvsem pa mora biti vodilo, da smo v nekem trenutku vsi lahko tujci. Zdravstveni delavci bi morali imeti na voljo mehanizme, s pomočjo katerih bi lahko varno – zase in za bolnika – obravnavali tiste, ki to potrebujejo. To je neki postulat, ki bi ga lahko dosegli.
Težava pri dostopnosti do zdravstva ni samo jezikovna, ampak tudi socialna. Nekateri so prisiljeni pomoč poiskati v ambulantah za osebe brez zdravstvenega zavarovanja.
Tu sta pomembna dva vidika. Kdor potrebuje oskrbo, mu je zdravnik tudi na podlagi izobraževanja, ki smo ga imeli, ne bi smel odreči. Potem je tu še populacijski vidik. Če želimo zaščititi skupnost pred obolenji, ki so pogostejša pri skupinah, ki so na robu, je treba zaščititi najšibkejše.
Delavci v zdravstveni negi so pred nekaj dnevi zahtevali od vlade takojšnje reševanje razmer v zdravstvu. Opozorili so na preobremenjenost, zbolevanje, odhode v tujino. Kako to komentirate?
Zdravstveni delavci so na robu zmogljivosti. Tudi ni prav, da se počutimo, kot da delamo za tekočim trakom. Tistih famoznih sedem minut za obravnavo pacienta v ambulanti družinske medicine, medtem ko je pri specialistih teh minut še manj, verjetno ni sistem, v katerem si zdravstveni delavci želimo delati ali pacienti se zdraviti. Hkrati so v zdravstveni negi zaposlene večinoma ženske, starostna struktura prebivalstva postaja čedalje zahtevnejša, kar pomeni več in kronična obolenja ter tudi več ljudi, ki potrebujejo dodatno pomoč. Nega tako zahtevnih bolnikov ni preprosta, in če je neustrezno tudi plačilo, me ne preseneča, da ljudje odhajajo delat v tujino.
Odločiti se moramo, kaj si želimo. Ali želimo imeti ustrezno zdravstveno oskrbo in nego za vse, zdravstvene delavce, ki bodo spočiti, nasmejani, strokovni in sposobni prenašati naše težave, ko smo bolni? Od njih vse to pričakujemo. S tem ni nič narobe, toda če ima zdravstveni delavec več dela, kot ga zmore, potem zagotovo ne more biti nasmejan in vedno stoodstotno pri stvari.
