Dan vseh dnevov
Pred kratkim je bil svetovni dan hvaležnosti, kar sem po naključju slišala v televizijski oddaji Dobro jutro. Zamislila sem se: pravzaprav je treba biti hvaležen vsak dan, ne le na za to določenega. Hkrati je ta dan sovpadal s svetovnim dnevom demence. Torej gre za preplet hvaležnosti za spomin in je to nekako dan vseh dnevov. In priložnost, da osvežimo spomin, komu vse smo hvaležni.
Na prvem mestu zagotovo najboljšim možnim staršem. Noni za brezpogojno ljubezen. Sestri, da se je vedno postavila zate. Sestrični, ki je pravzaprav sestra. Stricu, ki te je že v osnovni šoli naučil voziti avto. Teti za nepozabna poletja na jadrnici. Nečakom, ki osrečujejo. Igorju za urgentne usluge. Saši, ker je res »tista« prijateljica. Hišniku, ker ti z »ma ni problema« zamenja tudi pnevmatiko, če je treba.
Trafikantki Maji, da naroči schweppes bitter lemon samo zate. Miču, da je kot brat. Mateju za modrosti. Zoranu Jankoviću za prelepo Ljubljano. Bernardi Jeklin, da te je spodbujala k pisanju. Heleni Draškovič za Nuit Blanche, Belo noč, v Parizu. Gregorju Jamniku za leto nepozabnega življenja v hotelu Slon. Sobarici Hatemini za ramadanske dobrote. Boštjanu za ekstra pozornost v Cubu. Dr. Danieliju, da je vedno tu zate. Prijateljem za vse ure druženj.
In ko smo ravno pri urah – na tak dan, na dan vseh dnevov – pride na misel tudi zavedanje, da čas, ki nam je v življenju odmerjen, v resnici traja le nekaj trenutkov. Po besedah Virginie Woolf, ki jih obujajo tudi v izjemnem filmu The Hours (Ure do večnosti) in jih je namenila svoji ljubezni, možu Leonardu, se je treba zazreti življenju v obraz, vedno ga gledati v obraz in spoznati takšno, kakršno je. In navsezadnje izkusiti ga, ljubiti takšno, kakršno je, in se nato ločiti od njega. »Vedno so leta. Vedno ljubezen. Vedno ure.«
