
Neomejen dostop | že od 14,99€
V petem razredu osnovne šole smo morali učenci napisati spis o najboljšem prijatelju. Spominjam se, da sem bila čisto iz sebe zaradi zadrege, o kom naj pišem. Poleg – od malega najdražjih dveh – sestre in sestrične sem takrat namreč imela tudi najljubšega kompanjona z naše ulice ter dve zavezniški sošolki, pa še sotelovadko Tadejo iz Narodnega doma. Zvonec me je seveda prehitel v pomisleku, oddala sem prazen list in dobila prvi cvek. Za »popravo« me je učiteljica postavila pred tablo in sošolcem sem morala ustno pojasniti svojo definicijo prijateljstva, ki malone drži še danes, skoraj pol stoletja kasneje.
Prijateljstvo je v resnici resno delo. Je dragocena vrednota, ki se meri ne v letih, temveč v zaupanju. Spoštovanju, lojalnosti, brezpogojnosti, miru, smehu, hvaležnosti, spominih. In ljubezni. Veliko slednje je prijateljstvo. Pomembna je tudi simpatija, v razvoju nesebičnega obnašanja je bila tudi za Darwina ključna prav ta. Thoreau je imel v svoji hiši tri stole – enega za samoto, dva za prijateljstvo in tri za družbo.
Prijateljstvo nima predprostora. Ne potrka. Vstopi. Neposredno. Kot sta odkrita tudi moja prijatelja Mič, ki nikoli ne tehta besed, in Grega, ki vedno vse pove čisto po pravici. Sašura je dežurna strokovnjakinja za zemljevid žalosti. Andrej pa s svojimi načeli, svetovljanskimi zgodbami in modrostmi, ki so jih izbistrile izkušnje, vselej spodbuja k razmišljanju. Opozarja na pomembnost detajlov. Nasmeje še tako otožen dan. Slikovito zna opisati celo, po čem diši poletno sobotno popoldne, ki šepeta skrivnosti vetru. Je obenem kot učitelj, ki »mahne« s palico vsakič, ko kakšne pritajene misli nažirajo sedanjost, in potolaži, da so stvari nadvse dinamične.
Prijateljstvo je piknik. Pravi prijatelj je dom.
Komentarji