Konec dopusta, konec sveta

Ob koncu glavnega dopusta, brez izjeme poletnega, se vedno počutim,­ kakor da je konec sveta ali vsaj dobrega življenja. V prsih in želodcu imam občutek, kot da je nedelja, naslednji dan pa prvi september in začetek šole, na katero niti približno nisem pripravljena. Daje me trema. Bom na prazno stran sploh zmogla napisati nekaj koherentnih stavkov? Prsti na tipkovnico udrihajo okorno, misli so daleč stran od dnevnih novic, mišični spomin že po uri sedenja hrepeni po gibanju. Staranje ne pomaga pri blaženju teh občutkov, le zaostruje jih, ker vem, da imam vsako leto manj časa, da si življenje uredim tako, kot ga hočem živeti.

Na realna tla me postavi zavedanje, da sem morda zadnja, ki se ima pravico pritoževati. Vse več ljudi si ne more privoščiti niti tedna dopusta. Ko v teh trenutkih jadikovanja pomislim na milijone, ki trpijo in umirajo v vojnah in genocidih, pa bi se najraje samoukinila. Ne, bolje je pomagati. Po svojih močeh. Sama poskušam s pisanjem o temah, za katere verjamem, da so v interesu javnosti.

Plažo iz zdrobljenih školjk in zlatega peska, na kateri je plesal Grk Zorba, ter mogočen hrib nad njo sem manifestirala vse leto. FOTO: Boštjan Videmšek 

Ne glede na konec dopusta vedno isti kraji, ki jih obhajam, ostanejo z menoj v mislih vse leto. Letos se mi je zgodilo nekaj zanimivega. Ko sva z B. prišla v zaliv Stavros, je bilo, kot bi vstopila v matrico. Plažo iz zdrobljenih školjk in zlatega peska, na kateri je plesal Grk Zorba, ter mogočen hrib nad njo sem namreč manifestirala vse leto. Je matrica Stavros ali tisto, kar sem pustila doma?

Ob koncu glavnega dopusta, brez izjeme poletnega, se vedno počutim,­ kakor da je konec sveta ali vsaj dobrega življenja. FOTO: Boštjan Videmšek 

Matrica nikakor niso ljudje in živali, s katerimi spletamo vezi več let. Ljudje, večinoma zaposleni v turizmu, si dovolijo znebiti se poklicnih nasmeškov in nama zaupajo težave, pa tudi radosti. Živali pa so zgodba zase. Črno-beli Micotakis je bil še lani mačji kralj Paleohore, letos pa ga je spodila s prestola mlada črno-bela Micka. Bretonska španjelka Maksi pa je tam še vedno pasja kraljica, vendar midva nisva več njena kralja, kot sva verjela lani, ko naju je pozdravila s skokom na ležalnik. Zdaj je skočila na ležalnik vsakogar, ki ji je namenil nekaj čohanja.