Brezmejna prihodnost

Družbeno omrežje me je ob koncu šolskega leta spomnilo na dogodek izpred šestih let, ko je naš najmlajši končal prvi razred. Morali so napisati, kaj bodo po poklicu, in je zabeležil, da bo kajakaš. Dve leti pozneje je šola sodelovala pri ustvarjanju proslave ob dnevu državnosti. Sinko je pred polnim celjskim Glavnim trgom v mikrofon povedal, da bo kmet, oskrbnik živali in trener kajaka.

Njegove želje, oskrbnik živali tudi po zaključenem sedmem razredu ostaja na prvem mestu, so bile zelo podobne željam otrok, ki smo jih poslušali na letošnji državni proslavi. Če se bodo uresničile, bomo kmalu dežela kmetov, nogometašev, pa tudi medicinskih sester in zobozdravnic, ki bodo popoldne še frizerke … Otroške želje ne poznajo meja. Ko si otrok, lahko postaneš vse. Morda niti niso problem (le) meje, ampak nove informacije.

Sin je pred nekaj dnevi glasno razprav­ljal, ali ne bi bilo morda bolje, da človek sploh ne bi hodil v službo, ampak bi raje postal youtuber ali igralec fortnita, ker je zmagovalec nekoč dobil tri milijone dolarjev. Nasprotnega argumenta, da je registriranih igralcev omenjene videoigre 650 milijonov, registriranih nogometašev pa od 240 do 270 milijonov, kar pomeni, da je večja verjetnost, da bo nekoč novi Messi kot 16-letni zmagovalec Kyle, ni niti zaznal, kaj šele, da bi ga slišal. Še naprej mi je (brezmejno) razlagal, kako bi bilo smiselno vložiti več truda v videoigre. Gotovo bi se našli kritiki, da ne bi smela podirati njegovih sanj o treh milijonih in uspehu v videosvetu. Dejstvo je, da verjetno tudi Messi ne bo, a bolje, da dirka za žogo kot po zaslonu.

Meje še zdaleč niso slabe že zato, ker je naloga mladostnikov, da jih prestavljajo in v njih iščejo luknje. Zlasti med počitnicami, v katerih se kuhamo že nekaj časa. Samo s preizkušanjem meja, kar nam sicer dviga pritisk, rastejo. Tako bodo zrasli v ljudi, ki nas bodo, če sodimo po državni proslavi, več kot očitno znali nahraniti in ozdraviti. Pa še navijali bomo zanje na tekmah nogometne reprezentance.