Dve kapljici
V življenju srečujemo in si ustvarjamo različne junake. Ponavadi se spreminjajo v življenjskih obdobjih, od staršev, nato najstniških idolov, katerih junaštvo je pogosto umerjeno prav po nasprotovanju prvim, do tistih, ki jih občudujemo v (vsaj malo) stabilnejših letih.
Med mojimi junaki so krvodajalci. Ne znam pojasniti, zakaj; morda že zaradi rdečih kapljic v obliki značk, ki smo jih dobivali kot šolarji, ali nemara zaradi prvih novinarskih nalog, ko smo s klenimi darovalci spremljali, kako kri iz njihove žile odteka v plastično vrečico najmanj stotič. Kapljice, ki so bile del cele tovarne, kakor sem si predstavljala ta proces in se čudila moči, ki jo ima tista vrečica krvi.
Naposled sem tudi sama, brez diktafona in spremstva fotoreporterja, stopila čez prag zavoda za transfuzijo krvi. Srce mi je razbijalo, kot bi bil pred mano zrelostni izpit, a je uspelo – kmalu sem sedla na stol in se počutila nadvse pomembno zaradi svojega prvega pol litra.
Toda obetaven je bil le začetek. Nadaljnjo pot »krvodajalke« sem večkrat prekinila s potmi v države, od koder bi lahko prinesla vse mogoče bolezni. Ko je vendarle preteklo dovolj časa, sem se najmanj dvakrat ustavila že na tehtnici in z nekaj vzgojnimi napotki zdravnice poklapano zapustila stavbo – ter zlagoma obupala nad svojo velepomembno vlogo. Toda sporočila so še vedno prihajala, zadnje je z velikimi tiskanimi črkami pozivalo k darovanju, saj da primanjkuje moje krvne skupine.
V skladu z nekoliko zrelejšimi leti je vse kazalo, da bo tehtnica tokrat na moji strani, tudi seznam oporečnih držav je že leta prazen, in tako sem se naslednji dan spet znašla tam. Vse kljukice so bile hitro narejene, samo še kapljica krvi za preverjanje navzočnosti hemoglobina … »Poskusiva še s prsta druge roke,« niti ljubezniva medicinska sestra ni hotela takoj obupati, ko je videla prvi rezultat.
Tokratni poskus krvodajalstva se je končal pri dveh kapljicah krvi. In spoznanju, kako lepo je imeti junake, ki opravijo tisto, česar sami ne moremo.
