Epidemiolog naj bo

Ko so bili še otroci, so nosili sterilizacijske robčke in nikoli niso jedli solate iz skupne sklede. Javna stranišča? Pozabi.
Fotografija: Obstajale so družine, ki so morale biti rudarske, in družine, ki so hotele biti izključno doktorske. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Odpri galerijo
Obstajale so družine, ki so morale biti rudarske, in družine, ki so hotele biti izključno doktorske. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo

V prvem razredu osnovne šole sem hotel biti rudar, ker je bila v delovnem zvezku risbica rudarja z velikimi mišicami. Vsi fanti smo hoteli biti rudarji, z izjemo enega, ki je hotel biti zdravnik. Pripadnost skupini nadobudnih rudarjev je ogrela moje otroško srce, pravilno sem se odločil, ker so se vsi tako odločili. Bravo jaz. No, deklice so se odločile bolj raznoliko, nekje po sredini se je vlekla črta med tajnicami in tovarišicami. To je ogrelo srce naše učiteljice, ki je bila takrat še tovarišica. Moj sošolec na koncu ni postal zdravnik, mi pa nismo postali rudarji.

image_alt
Najljubša sladica princa Filipa


Če bi takrat vprašal starše, s kom bi najraje poročili hčer, bi večina raje videla zdravnika kot rudarja. To velja še danes. Tako so obstajale družine, ki so morale biti rudarske, in družine, ki so hotele biti izključno doktorske. A tudi ko je govor o zdravnikih, ni vse lepo polikano in belo kot sveže oprana halja. Tudi zdravniki imajo svojo lestvico, presneti fraktarji življenja. Kirurgi so nedvomno med glavnimi, srce, možgani, najbolj popularna organa, oba dokaj koristna za zdravje. Zanimivo, da medicinski mojstri za servisiranje penisov nimajo tako javno priznanega ugleda, čeprav je to še kako pomemben ud. Če tam ne štimajo stvari, je takoj vse narobe. Morda, ker se z njim vsakodnevno rokujemo, s srcem in možgani pa ne prav pogosto.

Pred koronavirusom smo sicer vedeli, da morajo obstajati tudi epidemiologi ali infektologi. Predstavljali smo si jih kot skupek vsega, kar je povezano z boleznimi, virusi, skafandri, matematičnimi izračuni širjenja, pacientom nič, cepljenjem in podobno. Ko so bili še otroci, so nosili sterilizacijske robčke in nikoli niso jedli solate iz skupne sklede. Javna stranišča? Pozabi. Po svetu so hodili z žepno UV-lučko in svetili po arašidih v bifejih. Grožnje so videli povsod in nas ves čas svarili. Zdaj, ko so končno dočakali svoj prav, so pa glavni! Ni je sreče čez nasmeh očeta, ko pripelje Špelca k nedeljskemu kosilu nadobudnega epidemiologa, ki vpraša, kako dolgo je vrela župca.
 

Preberite še:

Komentarji: