Lepota med valovi severa

Nedavno sem se na lastne oči prepričala, da popolne fotografije norveških fjordov in opevanih Lofotov niso delo photoshopa, ampak takšni prizori nazobčanih vrhov, ki v popolnosti odsevajo na skorajda črni gladini, v resnici obstajajo.

Tudi malce mrakoben dan, ko je z neba nežno pršilo, ni mogel pregnati občutka, da smo se znašli sredi popolnosti, v hladnem, a čarobnem svetu. A že je zamaknjenost v lepote narave prekinil klic vodnice, naj se pripravimo, da bomo čez nekaj minut trdna tla zamenjali za morske valove in se odpravili na morje iskat kite. V nepremočljivih kombinezonih smo bili videti kot slabo okretna različica vesoljske odprave, a namesto proti vsemirju smo prek valov na velikem gumenjaku oddrveli na odprto morje. Nekateri smo upali, da se nam bo naposled uresničila velika želja.

Po polurnem jahanju valov je voznik ugasnil čoln in slišalo se je le še pljuskanje valov sredi ničesar. Zaslišal se je prvi vzklik: Tam je! Ni bil le en, ampak so povsod okrog nas iz vode vznikale temne plavuti. Vodnica je pojasnila, da gre za družabne mrke pliskavke, ki jih prepoznamo po značilno zaobljeni glavi, sodijo v družino delfinov, največji primerki pa zrastejo do šest metrov.

Nismo se obnašali kot korejski turisti v blejski pletni, ampak smo disciplinirano ostali na svojem mestu. Vznemirjenju na čolnu ni bilo konca in kot bi pliskavke začutile našo prevzetost, so se postavile v posebno formacijo, kakršne celo naša vodnica menda še ni videla. Izvedla je preizkušen trik in z drgnjenjem gume ob gumo ustvarila zvoke, ki so pritegnili njihovo radovednost. Najbolj predrzen je bil seveda mladič, ki se je čolnu tako približal, da bi se ga lahko dotaknili. Medtem ko je mali spuščal cviljenju podobne zvoke, smo mi ostali brez besed. Na vprašanje prijatelja, ali sem zdaj srečna, sem lahko izustila le ja. A vseeno upam, da bomo naslednjič naleteli na prave orjake.