Moje in tvoje vesolje

V času prvomajskih praznikov smo se že začeli navajati na povsem poletne prometne razmere. V gneči ujeti voznik se gotovo kdaj vpraša, kako lepo bi bilo potovati kam, kjer ni gneče. V vesolje, denimo na Mars. Četudi je nam, ljudem, menda najbolj inteligentnim bitjem v nam znanem vesolju, uspelo dodobra nasmetiti tudi črno praznino, je na poti do Marsa bolj malo gneče.

Sam raje za kakšno uro obsedim v avtu z bližnjimi kjerkoli na tem planetu, kot da v pločevinki z majhnimi okenci, v družbi meni povsem neznanih čudakov, sedem do deset mesecev dirkam proti neznanemu planetu.

Vendar pa za okuse glede potovanj verjetno velja tako kot za okuse nasploh, o teh ni prav smiselno razpravljati. Z razmišljanjem o različnih okusih za različna vesolja sem se kratkočasil med dokaj dolgotrajno vožnjo z mini počitnic na Češkem, kjer sva z ženo poleg Prage obiskala še Češke Budjejovice in prečudoviti biser Češki Krumlov.

Vesolje nama je bilo naklonjeno, podarilo nama je sončno vreme. Nama in tisočem drugih turistov. Prago z 1,3 milijona prebivalci je lani obiskalo osem milijonov turistov in zdi se, da bodo lanske številke letos zlahka presegli.

Med sprehodi po mestu se ni dalo izogniti vprašanju, kako zelo moramo brezdelni turisti, ki smo prišli tja past zijala in se pojit z vrhunskimi dosežki češkega pivovarstva, iti na živce domačinom med njihovo vsakodnevno dirko od enega do drugega opravka.

Če se skušam postaviti v kožo domačina, ko se zaletava v množice japonskih turistov, ki v eni roki držijo sladoled, v drugi pa telefon, se prav slišim sikati skozi zobe: »Ali ti ljudje doma res nimajo pametnejšega dela?«

Srečo imam, da očitno ne živim v istem vesolju kot prijazni Čehi, s katerimi sem imel opravka. In še dobro, da turizem nismo vsi ljudje, saj bi potovanja na Mars že zdavnaj uvrstili v običajno ponudbo agencij.