Pagat ultimo

Pravzaprav velikansko srečo, velikansko srečo, kar me glede na tisto misel, da ima, kdor nima sreče v kartah, srečo v ljubezni, malce skrbi. Škis in mond sta pri meni redna gosta, pa tudi kralji me radi obiščejo. Vedno hočem igrati, tudi ko bi bilo pametno čakati. Ena od stvari, ki so se z materinstvom nepreklicno končale, in hkrati stvar, ki jo iz časov sladke brezskrbnosti najbolj pogrešam, so celonočne partije.

Med dopustom sem zato sklenila, da je skrajni čas, da podmladek usvoji to nujno življenjsko veščino. Vedela sem, da bo šlo pri enajstletnici, nadarjeni za matematiko, gladko, skeptična sem bila glede šestletnika.

Brez potrebe. Rimske številke so mu šle po pol ure bolj gladko, kot mu gre pred vstopom v prvi razred abeceda. Večje težave je imel z držanjem dvanajstih velikih kart, zato smo predenj postavili dve plastični stojali, ki ju je sine kar naprej prevračal in nam razkrival karte. Po dveh dneh se je vseeno odločil za držanje v rokah.

Edina stvar, ki ga je potem še nesla, je bil njegov karakter. Ko je dobil slabe karte, je vseeno hotel igrati in je potegnil v prepad še starejšo sestro. Ta ga je nahrulila, kam se rine, če nima za burek, šestletnik pa je v besu zalučal karte po terasi, da smo jih iskali v grmih rožmarina in lovorja.

Njegova jeza ni dolgo trajala. Zgodilo se je namreč nekaj čudnega. Vse moje dobre karte so se preselile k njemu, jaz pa sem preračunavala, ali moja beda zadostuje vsaj za berača.

»Mami, kaj je že bula?« me je vprašal mali taroker, in ko sem mu razložila, da se pravilno reče trula in jo sestavljajo škis, mond in pagat, je brezbrižno odvrnil: »Aha, to pa imam.« In ko je našemu malemu pagatku deseti dan dopusta uspelo, da je zadnji štih pobral z najnižjim tarokom, smo k njegovi veličastni zmagi ponosno pripisali dodatnih 25 točk.