Pokanje samotne hiše
Prišlo mi je v navado, da prelomnice izpisujem tu, v pričujoči rubriki, ki kliče po drobcih vsakdana, po okruških iskrenosti, kakršno si najlažje delijo popolni neznanci (znanci morajo za takšno iskrenost navadno umakniti pogled). Kajti novinarji smo roke brez obraza, vsaj v večini, takšni so po večini tudi bralci; kar nas druži, je beseda. Zato –
Kot najstnica, ki je odraščala na vasi, sem si z mladostniškim pogumom, ki meji na neumnost, želela oditi v večje kraje. Tam bo bolje, sem verjela, tam bo vsega več, in ker bo vsega več, bo lažje, predvsem pa zanimivejše. In bilo je vsega več in bilo je zanimivo, bile so sostanovalke, ki so požirale meče in kuhale kari, bili koktajli v Americanu, kamor sta zahajala Winston Churchill in Ernest Hemingway, bili so brezdomci, hvaležni sendvičev, ki so ostali po izmeni, bila je Rothkova rdeča, pred katero sem stala ganjena do dna, do solz.
Toda ko sem sčasoma spoznala, da si želim majhnosti, prodajalk, ki te poznajo po imenu, cest, na katerih ugledaš znance, solate, ki se je na trgu še vedno drži nekaj zemlje, sem začela sanjati o gozdu, o samoti, o vrtu, o vsem tistem, iz česar sem poprej bežala – bilo mi je preblizu, sumim, preveč prisotno, podedovano.
Tako sva se po seriji srečnih naključij z A. pred dnevi preselila v hišo, okoli katere rastejo smreke, se sprehajajo srne, pod katero teče potok. Tu ni karija in ni mečev, ni Rothka in Churchilla, je pa tisto, česar nam pospešeno in vse bolj primanjkuje. Je tišina. Je tihota. Tu se čas ustavi v prhutanju kril sinice, ki zoba sončnična semena, v žarkih sonca, ki talijo odtise volčjih šap v snegu. Poslušaj hišo, ko pripoveduje, je rekel A., ko je podstrešje pokalo, se krčilo in raztezalo. In zdi se, da je ravno v tem lepota; da v enem samem življenju lahko poslušaš hrup metropole in pokanje samotne hiše, da se nasmihaš ob obeh.
