Rogač
Nekdaj je bila kapela, mi je rekel M., ko sva prvič sedla v Čajno hišo na Starem trgu, pa bojda tudi mučilnica (katera kapela pa ni tudi mučilnica, kateri prostor svetosti ne tudi kraj mesenosti, bi mu dejala, če bi vedela, kar z gotovostjo vem danes – boga se najde marsikje). Ne spomnim se, kako in kdaj sva se spoznala, vem le, da sva – jaz morda premlada, on pri morda tridesetih – v čajnici vsak teden srebala gyokuro (pesniki so pili lung ching, ustnice, ki sem jim šele leta pozneje pridala imena, ki so pozneje govorile zgodovina skozi okno vrže prazno steklenico/in se porežeš).
Pod kleščami rogača, ki se je na steni kot razpelo vzdigal nad obiskovalci, sva razpravljala o fotografiji, filozofiji, literaturi, o vsem, v kar sem tedaj šele pričela stopati, počasi, previdno, kot v mrzel bazen. Sčasoma sva postala tesna prijatelja, celo sodelavca, ko sva z rižem v laseh fotografirala mladoporočence, vse različne, a vse enake v upanju, da se bo izteklo dobro, da jim bo – prav njim – prizaneseno tisto, kar prihaja kot pozeba, kot ivje, ki lomi, kot trganje in krušenje.
Prav M. je bil tisti, ki mi je pod nos prvi porinil Neznosno lahkost bivanja, da sem kot Sabina, ki razkrečena na postelji pod okroglim ogledalom pooseblja absolutno lahkost, še lep čas nosila črne klobučke. Prav M. je bil tisti, ki me je naučil, kako pomembno je prijateljstvo in kako pomembno mentorstvo. Toda prav M. je bil tisti, ki mi je leta zatem v Londonu, kjer sem stregla kave in torte, izpovedal ljubezen, da sem morala izbrati trganje in krušenje, zavrniti riž v laseh, požgati vse mostove, ki sva jih dotlej zgradila – z izjemo tistega, ki je vodil na Stari trg.
V čajnico sem – sama, s prijatelji in partnerji, sodelavci, nikdar z ljubimci, preveč oči, preveč ušes – zahajala še pogosteje, vse dokler se pred tedni ni zaprla, in skozi leta je postala dom, ki me je poznal vsaj tako dobro, kakor sem jaz poznala njega. A vse domove – kot tudi vse ljubezni, bi dejala M., morda namesto opravičila – je sčasoma treba zapustiti.
