Samo da ne bo vojne
»Pomisli, minilo je že eno leto,« je zahlipala Jasmina med poslušanjem Đorđa Balaševića, čigar pesmi sem – po naključju prav 19. februarja – navila na glas. Hitro si je obrisala oči, morda zato, ker jo je bilo sram jokati, ali pa zato, ker je v resnici jokala zaradi vsega drugega. Molčali sva in še naprej poslušali. Vse se ustavi, samo življenje teče, mineva …, je prepeval Đorđe v Rekrutski, eni od svojih protivojnih, protinacionalističnih, protivojaških pesmi, zaradi katere sem tudi jaz dobila solzne oči. Ustavil se je večer in pustil življenju, da se pomika naprej in odnaša delčke upanja, da se bo pomlad letos začela prej kot kadarkoli.
Naj se razbesnijo vetrovi, naj se prebudijo vulkani, samo da ne bo vojne! To sva poslušali, moja Vojvodinka in jaz, tistega večera na obletnico Balaševićeve smrti. Pet dni pozneje se je začela vojna. Vse se je ustavilo, samo življenje teče, mineva ...
»Za pametnega človeka je vsaka vojna izgubljena. Ne moreš sodelovati v njej, ne da bi jo izgubil,« je nekoč dejal Đole, nimam pojma, kdaj, a vem, zakaj. Ponavljam ta stavek, ko stojim ob oknu in gledam proti vzhodu vsake jutranje zarje, čakam sonce, poslušam novice, vonjam pomlad, ki v resnici prihaja, a previdno, po prstih, kot bi se bala, da je v tej situaciji neprimerna.
Pa kaj, naj brez prestanka pada dež, naj ponorijo bliski, samo da ne bo vojne. A je že tukaj, že bobni in pameten človek ve, da je izgubljena. A kaj pomaga, ko pa se je vse ustavilo, življenje pa teče, mineva in odnaša pamet, odnaša razum in veselje ob prvih forzicijah. Odidi! Odidi, pomlad, kajti začela si prinašati grde stvari, pandemijo, potrese, nove viruse ... Samo da ne bo vojne, smo peli tudi lani, a je že tukaj, tudi njo si prinesla, moja brezobzirna pomlad, tako okrutna, a tako čudovita, okrašena s soncem in solzami, ki dolgo tečejo, medtem ko se je vse ustavilo, tako da tudi življenje več ne ve, ali naj teče, mineva, ali naj skloni glavo, dokler ne bo tudi ta vojna krvavo izgubljena.
